Lansko leto je bilo z branjem precej bogato.
Ker še vedno (z lahkoto) vztrajamo pri odločitvi, da ne bomo imeli televizije,
skoraj vedno del večera namenim branju knjig, za katere sem ugotovila, da mi ob stresnih dnevih, ne le pomagajo zaspati, ampak z njihovo pomočjo tudi bolje spim.
Trudim se, da bi uvedla redni večerni interval, ki se najkasneje ob 22ih zaključi z različnimi delovnimi aktivnostmi, bodisi je to pospravljanje mize po večerji, kak večerni mail, barvanje tablic, ali (pre-pogosto) preprosto zgubljanje časa brskanje po Facebooku ali Instagramu.
Ob 22 tako poskušam narediti svojo dnevno dozo Yoga with Adriene (januarja spet poteka njen 30 dnevni joga izziv), kar mi ostane časa do 23ih, ko (naj bi) zaspala, če hočem ujeti svojih sedem ur do jutra, pa se zakopljem med knjige.
Lani sem tako prijela v roke kar nekaj knjig, ki so me navdušile.
Najprej ne morem mimo čudovite Bronje Žakelj in njene "Belo se pere na devedeset", za katero sem prepričana, da jo že vsi poznate. Ta knjiga je bila tudi edina, ki me je tako potegnila vase, da sem na delovni dan krepko prekoračila svoj časovni limit in jo brala dokler nisem okrog dveh zjutraj obrnila zadnje strani.
Resnična zgodba, zabavna, žalostna, nostalgična, optimistična in še kaj. Če je še niste prebrali vam jo toplo priporočam, le vrste v knjižnici so precej dolge. Če je vrsta predolga je pa to gotovo knjiga, ki si zasluži prostor na vsaki knjižni polici.
Tudi sicer sem v lanskem letu veliko prebirala avtorice, predvsem italijanske.
Tudi teh vam zagotovo ni potrebno posebej predstavljati. Elena Ferrante z njenim Neapeljskim ciklusom je prva v vrsti. Ravno danes sem dobila sporočilo, da me v knjižnici že čaka zadnja iz ciklusa. Teka se izredno veselim, po drugi strani pa se kar malce boji, ker to pomeni konec nekega obdobja. Naj kot zanimivost omenim, da je Elena Ferrante psevdonim in da avtorica izredno dobro skriva svojo identiteto, saj se javnost še vedno ni uspela dokopati do nje.
Tretja pisateljica, ki me je navdušila je Margaret Mazzantini s svojim "Novorojenim", ki sem ga lahko prebrala šele v tretjem poskusu. Prej nisem bila pripravljena na temo za katero sem vedela da me čaka. Ko sem se končno potopila vanjo, pa me je prevzela. Prav tako njeni "Ne premikaj se", ki te zagrabi za vrat že na prvi strani in te dolgo ne spusti, ter "Sijaj". Same težke, zanimive teme. Nikakor ne lahkotno branje, vendar izvrstno napisane knjige, ki jih zlepa ne pozabiš.
Za vrat me je zagrabila tudi Maylis de Kerangal: "Pokrpajmo žive", zgodba, ki opisuje pot srca od trenutka, ko njegov prvotni "lastnik" izgubi življenje v prometni nesreči, pa do trenutka, ko se njegova nova lastnica prebudi po operaciji. Zgodba o darovanju organov, ki nas popelje med vihar čustev in občutij, ki jih doživljajo svojci in zdravniki ob takšnem dogodku.
Presenetljivo pa me je v zadnjem obdobju navdušila knjiga, katere ime sem poznala, ampak v povezavi s filmom, ki ga sicer tudi še nisem gledala. Knjiga je bila na seznamu za bralno značko za Eneja (7 razred). V roke sem jo prijela tik pred tem, ko naj bi jo neprebrano odnesla nazaj v knjižnico. V zadnjih dneh počitnic sem jo glasno prebrala vsem trem otrokom in z navdušenjem so pričakovali nadaljevanje vsak večer. Vredna vsakega centa zamudnine.
Knjiga je bila prva iz zbirke Zgodbe iz Narnije C.S. Lewisa in sicer Lev, Čarovnica in Omara. Močno priporočam. Čudovit čudežni svet, boj med dobrim in zlem. Zgodba, ki ji nič ne manjka in ni nič odveč. Res, izredno prijetno presenečenje, ko stara izdaja in gosto potiskane strani ne obetajo na prvo žogo.
Še kratek seznam knjig, ki sem jih prebrala v lanskem (mogoče tudi predlanskem) letu in so pustile dober vtis in pečat:
Cementni vrt; Ian McEwan, absurdno abstraktna knjiga, ki je ne moreš odložiti.
Klic Kukavice; J.K. Rowling a.k.a Robert Galbraith: kriminalni roman, ki gradi zgodbo kot Agatha Christie. Ko se ti zdi, da veš kdo je storilec.
Eleanor Oliphant je povsem v redu; Gail Honeyman: Zgodba o osebni rasti globoko ranjene osebe, ki nam šele na zadnji strani razkrije pravo resnico.
Bridge of Clay; Markus Zusak. Sem Zusakova oboževalka odkar sem prebrala njegovo Kradljivko knjig. To knjigo sem pustila neprebrano po desetini strani, saj obeta, da si zasluži, da jo preberem na mah, da ji dovolim, da me posrka v svoje svet, ne pa da se vsak dan znova lovim v njej.
Najbolj modre oči; Toni Morrison. Pretresljiva klasika, ki bi jo moral vsakdo prebrati.
Večerja; Herman Koch: še ena pretresljiva zgodba, ki lahko pošteno pretrese vsakega starša najstnika ali mladostnika. Ko se vprašate, kaj bi pa jaz storil v takem primeru?
Mi smo medvedi: Friderik Baekman Zgodba, ki sicer ves čas obljublja, da se bo zgodilo nekaj groznega, pa se za moj okus vendarle ne konča tako grozno, kot sem pričakovala. Vseeno pa zgodba, ki opisuje edinstveno mesto sredi ničesar, ki nima drugega kot hokej in kjer so vsi med seboj povezani. V dobrem in v slabem.
Resnica ima tvoje oči; Samo Rugelj, me je spet presenetil. Njega od vseh avtorjev, ki sem jih letos brala najbolje poznam. Od obdobja ko sem prebrala Ultrablues in ko sem tudi sama pretekla prvi Ultramaraton sva Facebook prijatelja in tam nekako spremljam njegovo popotovanje skozi življenje. Tako me je že pri Triglavskih poteh "na finto", ko v knjigi nisem več prepoznala dogodkov za katere sem vedela, da so se dejansko zgodili in nisem prepoznala na kateri točki se je zgodba iz avtobiografije prevesi v fikcijo, v prihodnost. Tako mi je zdelo, da sem tudi v Resnica ima tvoje oči v prvi polovici prepoznala njega, nekoč v prihodnosti, v drugem delu pa se zgodi preobrat, ki sesuje temelje, te pretrese in postavi zgodbo na novo. Priporočam.
The Labyrinth of Spirits, Caros Ruiz Zafon. Nova knjiga Zafona, "špeh", ki se vleče čez celotno stoletje španske zgodovine in umazane igre oblasti tistega časa. Zgodba, ki jo pripovedujejo štiri generacije deležnikov zgodbe, katerih zgodbe se nevidno prepletajo, dokler se na koncu ne sestavijo v celoto. Knjiga, ki bi me zagotovo bolj navdušila če bi počakala na prevod v slovenščino. Tako pa sem jo počasi brala verjetno več kot dva meseca. Dobi še drugo priložnost.
Egipčan Sinuhe: Mika Timi Waltari. Knjiga, ki sem jo prebrala še na gimnaziji, na priporočilo takratne profesorice zgodovine. Takrat me je povsem prevzela in hotela sem jo prebrati še enkrat. Žal si tokrat nisem uspela vzeti dovolj časa, da bi dovolila Sinuhetu da me znova popelje v svet faraonov in egipčanskih bogov, ki me je takrat tako navdušil.
Uf, čestitke če ste se prebili skozi ta seznam, pa nič hudega, če se niste. Napisala sem ga pravzaprav predvsem zase, za statistiko in osvežitev nekaterih zgodb, ki so dovolile, da smo bili za nekaj trenutkov del njih in bodo za vedno del nas.
Tudi za ponovno brane teksta in iskanje mankaočih ali odvečnih vejic in tipkarskih napak si ne bom vzela časa. Mogoče v prihodnjih dneh. Danes sem že krepko čez svoj časovni limit. Kaj naj zdaj si odškrnem? Jogo, knjigo ali spanje?
Prikaz objav z oznako berem. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako berem. Pokaži vse objave
torek, 14. januar 2020
sreda, 22. november 2017
Berem: Kradljivka Knjig
Čeprav mi v zadnjem času kritično primanjkuje časa,
sem ugotovila, da je prav branje tista kritična točka, ki poskrbi, da zvečer mirno zaspim in se zjutraj, namesto celo nočnega premetavanja brezveznih scenarijev, zbudim naspana.
Običajno se uležem v posteljo in berem, dokler, že rahlo z druge strani zavedanja, ne začutim kako mi roka, skupaj s platnico knjige ne pade na blazino.
Občasno pa naletim na knjigo, ki mi ob najboljših namenih ne pusti zaspati. Ki me potegne vase, mi vzame sapo in pospeši srčni utrip, da premaga utrujenost.
Takšnih knjig sem letos prebrala kar nekaj.
Definitivno pa je bila najboljša kradlivka nočnega spanja, knjiga po imenu "Kradljivka knjig" Makusa Zusaka.
Zgodba je težka, kot je običaj pri dobrih knjigah. Dogaja se v Nemčiji med drugo svetovno vojno in pokaže doživljanje vladavine Hitlerja še z duge strani, kot smo jo običajno vajeni. S strani revne nemške družine, ki za povrh, v kleti skriva juda.
Posebnost knjge je, da je pripovedovalka zgodbe gospa Smrt, ki skozi dnevnik opisuje življenje deklice Liesel, ki živi v rejniški družini v revnem predelu manjšega mesta. Knjiga govori o prijateljstvu, o lepotah knjig, o vojnih grozotah, smrti in o strahu, ki se zažirav v kosti.
Kar pa me je v knjigi še posebej navdušilo, pa je jezik.
Ob branju sem se počutila, kot da bi avtor izumil povsem nov jezik, našel je nove globine zapisa besed, ki na epreprost, berljiv način, peljejo preko zgodbe v globine jezika. Prav res sem se na vsaki strani čudila prepletu besed, ki so povedale posebno zgodbo in si želela, da bi se znala sama vsaj za četrtinko tako dobro izražati.
Knjiga, ki bi si zaslužila lepšo naslovnico, saj jo preko naslovnice ne bi nikoli prijela v roke.
Knjiga, ki jo bom prebrala tudi v originalu in ki bo gotovo našla stalno mesto na moji knjižni polici.
Knjiga, ki bi se absolutno zaslužila mesto v obveznem čtivu srednje šole.
Noro.
Knjige, ki sem jih prebrala letos in vam jih tudi priporočam so še:
Anthony Doer: "Vsa ta nevidna svetloba"
John Green: "Paper towns"
John Green: "Aljaska, kdo si?"
R.J. Palacijo: "Čudo"
Friderik Baekman: Tu je bila Britt-Maire
Vinko Moderndorfer: Kit na plaži
B.A. Paris: Behind Closed Doors
sem ugotovila, da je prav branje tista kritična točka, ki poskrbi, da zvečer mirno zaspim in se zjutraj, namesto celo nočnega premetavanja brezveznih scenarijev, zbudim naspana.
Običajno se uležem v posteljo in berem, dokler, že rahlo z druge strani zavedanja, ne začutim kako mi roka, skupaj s platnico knjige ne pade na blazino.
Občasno pa naletim na knjigo, ki mi ob najboljših namenih ne pusti zaspati. Ki me potegne vase, mi vzame sapo in pospeši srčni utrip, da premaga utrujenost.
Takšnih knjig sem letos prebrala kar nekaj.
Definitivno pa je bila najboljša kradlivka nočnega spanja, knjiga po imenu "Kradljivka knjig" Makusa Zusaka.
Zgodba je težka, kot je običaj pri dobrih knjigah. Dogaja se v Nemčiji med drugo svetovno vojno in pokaže doživljanje vladavine Hitlerja še z duge strani, kot smo jo običajno vajeni. S strani revne nemške družine, ki za povrh, v kleti skriva juda.
Posebnost knjge je, da je pripovedovalka zgodbe gospa Smrt, ki skozi dnevnik opisuje življenje deklice Liesel, ki živi v rejniški družini v revnem predelu manjšega mesta. Knjiga govori o prijateljstvu, o lepotah knjig, o vojnih grozotah, smrti in o strahu, ki se zažirav v kosti.
Kar pa me je v knjigi še posebej navdušilo, pa je jezik.
Ob branju sem se počutila, kot da bi avtor izumil povsem nov jezik, našel je nove globine zapisa besed, ki na epreprost, berljiv način, peljejo preko zgodbe v globine jezika. Prav res sem se na vsaki strani čudila prepletu besed, ki so povedale posebno zgodbo in si želela, da bi se znala sama vsaj za četrtinko tako dobro izražati.
Knjiga, ki bi si zaslužila lepšo naslovnico, saj jo preko naslovnice ne bi nikoli prijela v roke.
Knjiga, ki jo bom prebrala tudi v originalu in ki bo gotovo našla stalno mesto na moji knjižni polici.
Knjiga, ki bi se absolutno zaslužila mesto v obveznem čtivu srednje šole.
Noro.
Knjige, ki sem jih prebrala letos in vam jih tudi priporočam so še:
Anthony Doer: "Vsa ta nevidna svetloba"
John Green: "Paper towns"
John Green: "Aljaska, kdo si?"
R.J. Palacijo: "Čudo"
Friderik Baekman: Tu je bila Britt-Maire
Vinko Moderndorfer: Kit na plaži
B.A. Paris: Behind Closed Doors
petek, 10. marec 2017
Branje
Rene se je odločil, da se bo pred šolo naučil črk.
Pobrskala sva po mojih zalogah in našla črke za vsa naša imena in priimke in potem sva brskala in se učila in zabavala.
Nekatere črke so mu bolj všeč, nekatere manj ampak počasi bo vse spoznal.
Arne je trenutno pri črki A.
"Lej, tuki sm pa jest napisan". :)
Pobrskala sva po mojih zalogah in našla črke za vsa naša imena in priimke in potem sva brskala in se učila in zabavala.
Nekatere črke so mu bolj všeč, nekatere manj ampak počasi bo vse spoznal.
Arne je trenutno pri črki A.
"Lej, tuki sm pa jest napisan". :)
petek, 24. februar 2017
Berem: John Green: The Fault is in Our stars
Poleti mi je pot prekiržala še ena čudovita knjiga.
Kar ležala je tam sredi mize, sredi raznih zapravljivk in gospodov Greyev in podobnega šunda.
Nikarkšnih pričakovanj nisem imela. Pravzaprav sem imela pričakovanje, da spada med zgoraj našteto plažno branje, pa se ne bi morala bolj motiti.
Brala sem jo v angleščini in šele čez čas ugotovila, da je prevedena tudi v slovenščino, prevedel pa jo je Pižama. Sem prpričana, da je njegov prevod odličen in ga bom gotovo enkrat vzela v roke, ampak če ste z angleščino vsaj pribljižno domači, vam priporočam branje kar v angleščini. Knjiga je v osnovi namreč mladinska in tako lepo napisana, da se boste ob branjo vseeno kar potopili vanjo.
Knjiga govori o dveh najstnikih, Hazel in Augustusu, ki se spoznata na tedenskem srečanju obolelih za rakom. Ja,oba sta zaznamovana z rakom. Hazel je le po čudežu in zaradi testnih zdravil sploh še živa in vedno v spremstvu kisikove bombule, ki ji pomaga pri dihanju, saj njena pljuča ne sodelujejo prav najbolje. Avgustus pa fant, ki je že prebolel raka a zaradi njega ostal brez noge.
Iskrica se vžge na prvi pogled. Oba preveč zrela za svoja leta, vsak od njiju z kupom življenjskih modrosti. Vsak od njiju s svojo najljubšo knjigo. In njena knjiga je tista, ki ju za vedno poveže in zaradi katere se skupaj podata na veliko pustolovščino.
Čeprav na smrt bolna, dobi Hazel od zdravnikov namreč dovoljenje, on pa denar od fundacije "Make a Wish", da odpotujeta v Amsterdam na obisk k pisatelju te knjige. Obupana želita izvedeti kaj se zgodi ko glavna junakinja sredi stavka umre in se s tem knjiga konča.
Knjiga govori o smrti, bolečini, bolezni, raku in o ljubezni.
In je najbolj pozitivna knjiga kar sem jih kdaj prebrala. Prva knjiga ob kateri sem med branjem iskala knjižico in svinčnik, da si prepišem citate iz nje.
Noro lepa knjiga.
Pred dnevi sem si ogledala tudi film in tudi ta povsem sledi zgodbi iz knjige. Kak robček si le pripravite.
Močno priporočam!
Kar ležala je tam sredi mize, sredi raznih zapravljivk in gospodov Greyev in podobnega šunda.
Nikarkšnih pričakovanj nisem imela. Pravzaprav sem imela pričakovanje, da spada med zgoraj našteto plažno branje, pa se ne bi morala bolj motiti.
Brala sem jo v angleščini in šele čez čas ugotovila, da je prevedena tudi v slovenščino, prevedel pa jo je Pižama. Sem prpričana, da je njegov prevod odličen in ga bom gotovo enkrat vzela v roke, ampak če ste z angleščino vsaj pribljižno domači, vam priporočam branje kar v angleščini. Knjiga je v osnovi namreč mladinska in tako lepo napisana, da se boste ob branjo vseeno kar potopili vanjo.
Knjiga govori o dveh najstnikih, Hazel in Augustusu, ki se spoznata na tedenskem srečanju obolelih za rakom. Ja,oba sta zaznamovana z rakom. Hazel je le po čudežu in zaradi testnih zdravil sploh še živa in vedno v spremstvu kisikove bombule, ki ji pomaga pri dihanju, saj njena pljuča ne sodelujejo prav najbolje. Avgustus pa fant, ki je že prebolel raka a zaradi njega ostal brez noge.
Iskrica se vžge na prvi pogled. Oba preveč zrela za svoja leta, vsak od njiju z kupom življenjskih modrosti. Vsak od njiju s svojo najljubšo knjigo. In njena knjiga je tista, ki ju za vedno poveže in zaradi katere se skupaj podata na veliko pustolovščino.
Čeprav na smrt bolna, dobi Hazel od zdravnikov namreč dovoljenje, on pa denar od fundacije "Make a Wish", da odpotujeta v Amsterdam na obisk k pisatelju te knjige. Obupana želita izvedeti kaj se zgodi ko glavna junakinja sredi stavka umre in se s tem knjiga konča.
Knjiga govori o smrti, bolečini, bolezni, raku in o ljubezni.
In je najbolj pozitivna knjiga kar sem jih kdaj prebrala. Prva knjiga ob kateri sem med branjem iskala knjižico in svinčnik, da si prepišem citate iz nje.
Noro lepa knjiga.
Pred dnevi sem si ogledala tudi film in tudi ta povsem sledi zgodbi iz knjige. Kak robček si le pripravite.
ponedeljek, 9. januar 2017
Berem; Friderik Backman: Mož z imenom Ove
Še ena knjiga, ki me je navdušila.
Knjiga o zagrenjenemu in zopremu staremu dedcu, ki s svojimi jutranjimi obhodi kontrolira celotno ulico in skrbi za red v njej. In želi svoj večni mir, ki pa ga nikakor ne more doseči.
Z nenehnimi motečimi dejavniki iz ulice se njegov svet vrti v smer kamor noče.
Čez celotno knjigo se sprehajamo med preteklostjo in sedanjostjo in spoznavamo Oveja v globine duše. In ga kaj kmalu vzljubimo.
Zelo prijetna knjiga, ki izvabi tudi solze na oči in nas pripravi do tega, da na vse zagrenejene starce pogledamo z drugačnimi očmi.
Priporočam.
Knjiga o zagrenjenemu in zopremu staremu dedcu, ki s svojimi jutranjimi obhodi kontrolira celotno ulico in skrbi za red v njej. In želi svoj večni mir, ki pa ga nikakor ne more doseči.
Z nenehnimi motečimi dejavniki iz ulice se njegov svet vrti v smer kamor noče.
Čez celotno knjigo se sprehajamo med preteklostjo in sedanjostjo in spoznavamo Oveja v globine duše. In ga kaj kmalu vzljubimo.
Zelo prijetna knjiga, ki izvabi tudi solze na oči in nas pripravi do tega, da na vse zagrenejene starce pogledamo z drugačnimi očmi.
Priporočam.
ponedeljek, 19. december 2016
Berem: Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja
Tik pred dopustom sem šla v knjižnico in knjižničarka mi je predlagala v branje veliko debelo knjigo,
ki jo je napisala Elizabeth Gilbert.
Elizabeth Gilbert je tista gospa, ki je napisala Jej, moli, ljubi. Velik hit, po katerem je bil posnet tudi film z Julio Roberts v glavni vlogi, ki pa mene osebno ni navdušil. Ne knjiga ne film.
Tudi naslovnica knjige ni takšna, ki bi me pritegnila na prvi pogled. Zato je gotovo ne bi vzela v roke, če mi je knjižničarka ne bi predlagala in zato vem jo želim priporočiti tudi vam, ker je škoda da neopažena ostane na policah.
Kar je najbolj zanimivo pri tej knjigi je,
da pravzaprav ne govori o ničemer zanimivem. Če se malce nerodno izrazim.
Zgodba se začne že pred rojstvom Alme Whitteker in jo spremlja čez vse življenje. Rodi se v bogato družino, ekscentričnemu očetu. V življenju se ji ne zgodi nič posebnega. Ne poroči se, nima otrok, nikamor ne gre, vse življenje pa raziskuje mahove. Nič.
Ampak je tako fantastično napisana, da te potegne vase, posrka, vakum naredi in je ne moreš odložiti iz rok. Res, tako posebna tako neverjetna, da ne znam opisati.
Samo to vam rečem, da jo vzemite v roke in poskusite, ne bo vam žal.
Moj standard za nakup knjige je tak, da ko jo preberem in bi jo želela še in še brati, šele takrat se odločim za nakup. In ta knjiga vsekakor dosega ta standard.
Preberite več. KLIK
Preberite več. KLIK
ponedeljek, 11. januar 2016
Berem: Pogovoriti se morava o Kevinu
Na to knjigo sem čisto slučajno naletela v knjižnici.
Ničesar nisem vedela o njej, niti nisem vedela, da obstaja tudi film.
Ker imam svoje mnenje o Učilih, ponavadi njihovih knjig niti ne primem v roke.
Tokrat pa ne vem kaj me je prepričalo, mogoče napis, da je prejela nagrado orange.
Odkar sem mama, tudi zelo težko berem ali gledam o trpljenju otrok, na kar napeljuje naslovnica.
Pa vendar sem jo vzela v roke.
In o vav, vav, kakšna tema! Kakšno razmišljanje, kakšna zgodba.
Ne bom niti rekla, da me je potegnila vase, ker sem jo brala cele tri tedne.
Ampak predvsem zato, ker, čeprav kmalu v začetku zgodbe izveš, da je Kevin izvedel poboj na šoli, na vsaki strani knjige trepetaš kaj se bo zgodilo, kaj bo Kevin spet zakuhal.
Vidiš, da slediš razvoju pravega psihopata in to skozi pisanje njegove mame, ki pripoveduje zgodbo skozi pisma, ki jih piše njegovemu odsotnemu očetu.
Kar nekaj dejstev ostane dolgo prikritih, a da ves čas slutiti o grozodejstvih, ki se bodo prej ali slej zgodila.
Vsekakor knjiga, ki jo je težko brati, ker odpira vprašanja vsakemu staršu, ki te na koncu pusti praznega, pa vendar knjiga, ki bi jo priporočila vsakomur, ki ima rad res dobro zgodbo.
Ničesar nisem vedela o njej, niti nisem vedela, da obstaja tudi film.
Ker imam svoje mnenje o Učilih, ponavadi njihovih knjig niti ne primem v roke.
Tokrat pa ne vem kaj me je prepričalo, mogoče napis, da je prejela nagrado orange.
Odkar sem mama, tudi zelo težko berem ali gledam o trpljenju otrok, na kar napeljuje naslovnica.
Pa vendar sem jo vzela v roke.
In o vav, vav, kakšna tema! Kakšno razmišljanje, kakšna zgodba.
Ne bom niti rekla, da me je potegnila vase, ker sem jo brala cele tri tedne.
Ampak predvsem zato, ker, čeprav kmalu v začetku zgodbe izveš, da je Kevin izvedel poboj na šoli, na vsaki strani knjige trepetaš kaj se bo zgodilo, kaj bo Kevin spet zakuhal.
Vidiš, da slediš razvoju pravega psihopata in to skozi pisanje njegove mame, ki pripoveduje zgodbo skozi pisma, ki jih piše njegovemu odsotnemu očetu.
Kar nekaj dejstev ostane dolgo prikritih, a da ves čas slutiti o grozodejstvih, ki se bodo prej ali slej zgodila.
Vsekakor knjiga, ki jo je težko brati, ker odpira vprašanja vsakemu staršu, ki te na koncu pusti praznega, pa vendar knjiga, ki bi jo priporočila vsakomur, ki ima rad res dobro zgodbo.
torek, 22. december 2015
Beremo: Pravljica o Luni
In to v slovenščini, italijanščini in v angleščini.
Ko sem se udeležila podjetniškega Start:up vikenda v Tehnološkem parku Nova Gorica, sem ob vsem pridobljenem znanju in informacijah spoznala tudi veliko zanimivih ljudi.
Ena od takih je zagotovo tudi Mojca bolj znana kot: MINI POLIGLOTINI.
Pred enim letom se je tudi sama udeležila Start:up vikenda, danes pa je že uspešna podjetnica.
Pripravila je namreč zelo zanimivo knjigo, s pomočjo katere se lahko že majhni otroci, na prijeten in zanimiv način, naučijo tujih jezikov.
Jaz sem si izbrala knjigo v zgoraj našteti kombinaciji, ponuja pa še tako v kombinaciji z nemščino in francoščino.
Zelo zanimivo pri knjigi je, da dobiš navodila za branje, glede na starost otroka, saj otroci različnih starosti tudi različno sprejemajo informacije.
Mojim fantom je zelo všeč. Enej že bere zgodbo in povezuje besede iz sestavkov v različnih jezikih. Pozna se že, da ima nekaj znanja angleščine že iz tečaja Helen Doron, ki ga je obiskoval, in nekaj znanja italijanščine, ki se jo uči pri krožku v šoli.
Z Arnejem in Renejem pa največkrat na ilustracijah iščemo živali in jih poimenujemo v različnih jezikih.
Ravno danes pa so MINI POLIGLOTINIobjavili tudi aplikacijo, ki pripomore še k zanimivejšemu raziskovanju. Tam najdete zvočne zapise pravljice in še marsikaj. Več o knjigi, o zgodnjem učenju jezikov in povezavo na aplikacijo najdete tu: KLIK MINI POLIGLOTINI Tudi za Dedka mraza še ni prepozno. :)
Jaz pa se ravnokar učim italijanščine tako kot meni najbolj ustreza: z gledanjem filma v italijanščini, poslušanjem pogovorov in branje podnapisov. Film ni glih bohvekej (ok, zanič je) ampak znanje pa srkam. Moram v kratkem spet Življenje je lepo pogledati.
Ko sem se udeležila podjetniškega Start:up vikenda v Tehnološkem parku Nova Gorica, sem ob vsem pridobljenem znanju in informacijah spoznala tudi veliko zanimivih ljudi.
Ena od takih je zagotovo tudi Mojca bolj znana kot: MINI POLIGLOTINI.
Pred enim letom se je tudi sama udeležila Start:up vikenda, danes pa je že uspešna podjetnica.
Pripravila je namreč zelo zanimivo knjigo, s pomočjo katere se lahko že majhni otroci, na prijeten in zanimiv način, naučijo tujih jezikov.
Jaz sem si izbrala knjigo v zgoraj našteti kombinaciji, ponuja pa še tako v kombinaciji z nemščino in francoščino.
Zelo zanimivo pri knjigi je, da dobiš navodila za branje, glede na starost otroka, saj otroci različnih starosti tudi različno sprejemajo informacije.
Mojim fantom je zelo všeč. Enej že bere zgodbo in povezuje besede iz sestavkov v različnih jezikih. Pozna se že, da ima nekaj znanja angleščine že iz tečaja Helen Doron, ki ga je obiskoval, in nekaj znanja italijanščine, ki se jo uči pri krožku v šoli.
Z Arnejem in Renejem pa največkrat na ilustracijah iščemo živali in jih poimenujemo v različnih jezikih.
Ravno danes pa so MINI POLIGLOTINIobjavili tudi aplikacijo, ki pripomore še k zanimivejšemu raziskovanju. Tam najdete zvočne zapise pravljice in še marsikaj. Več o knjigi, o zgodnjem učenju jezikov in povezavo na aplikacijo najdete tu: KLIK MINI POLIGLOTINI Tudi za Dedka mraza še ni prepozno. :)
Jaz pa se ravnokar učim italijanščine tako kot meni najbolj ustreza: z gledanjem filma v italijanščini, poslušanjem pogovorov in branje podnapisov. Film ni glih bohvekej (ok, zanič je) ampak znanje pa srkam. Moram v kratkem spet Življenje je lepo pogledati.
četrtek, 17. september 2015
Prigode Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika
Enej je zelo priden bralec tudi sicer.
Ampak kako so ga pa te tri figure nalepile na kavč, vsako prosto sekundo, minuto.
Nekako tako, kot mene pred mnogimi leti, ko sem od Staremame prinesla zbirko atovih Zvitorepcev.
Všeč mi je. :)
Ampak kako so ga pa te tri figure nalepile na kavč, vsako prosto sekundo, minuto.
Nekako tako, kot mene pred mnogimi leti, ko sem od Staremame prinesla zbirko atovih Zvitorepcev.
Všeč mi je. :)
torek, 13. januar 2015
Berem: Etika v kuhinji
V zadnjem času je na področju prehrane postalo pravo bojišče.
Toliko enih diet, toliko enih smernic, toliko enih priporočil in toliko odločitev.
Pogovori o hrani gredo že skoraj z roko v roki s pogovori o politiki in veri.
Najbolje se jim je izogniti, kajti skoraj zagotovo imate s sogovornikom nasprotujoča si mnenja.
Najbolje se jim je izogniti, kajti skoraj zagotovo imate s sogovornikom nasprotujoča si mnenja.
Vsem nam je jasno, da prehrana, ki se je poslužuje večina zahodnjakov in ki jo s svojimi neštetimi policami v neštetih trgovinah podpira potrošništvo to vsekakor ni. Debelost in bolezni so navkljub neštetim zdravilom (ki so del problema!?) na vrhuncu. V iskanju pravilne "zdrave" prehrane, pa naletimo na nemalo različnih mnenj.
Predvsem sta trenutno aktualni dve struji. Paleo, ki zagovarja "čisto" nepredelano hrano, ki temelji na rastlinah in na živalskih beljakovinah in NIČ ogljikovih hidratih. In veganska, ki nasprotno temelji na rastlinah, žitaricah ter stročnicah kot vir beljakovinah in NIČ živalskega izvora, no tudi "zdravi" vegani seveda izbirajo med "čistimi" sestavinami.
Jaz osebno sem bila vedno bolj za nekaj vmes. Vsega po malem. Čim manj predelano.
Od teorij, ki sem jih prebrala, sem še najbolj verjela Montignacu, ki stavi na živila z nizkim glikemičnim indeksom, kar je tudi sicer postalo pravilo, ki ga vsi zagovarjajo.
Potem sem najprej poskušala prebrati knjigo Paleorecept, ki je v teoretičnem delu delovala še kar prepričljivo a preveč detajlno neberljivo, da bi bila sposobna prebrati celo, vsaj ne za hobi. Ko pa sem preletela strani z recepti, me je povsem odbilo. Meso trikrat na dan? Yah right.
Me res hočejo prepričati, da so bili v paleolitiku sposobni ujeti toliko živali, da bi lahko jedli meso trikrat na dan? Ni šans. In da se v vsem tem času naše telo ni uspelo čisto nič prilagoditi na žitarice? Težko verjetno. Najbolj pa me je odbilo iz etičnega vidika. TUDI ČE, so se v paleolitiku res tako prehranjevali. Si mar lahko v dobi, ko na svetu živi toliko ljudi, kot jih prej v vsej zgodovini ni, lahko privoščimo jesti meso trikrat na dan? Bi rekla da ne.
Pravzaprav me je branje Paleorecepta in še nekaterih drugih knjig pripeljalo do tega, da sem veliko razmišljala o mesu, o množični pridelavi mesa.
Razmišljal sem o ubijanju živali, ki jih pojemo in o tem, da če jih že jemo, da bi bilo prav, da smo vsaj zraven, ko jih nekdo za nas ubije, če je že ne ubijemo sami, ne pa da kupimo zrezek v plastični posodi, ki nas niti ne spominja na žival.
Kot odgovor, na svoja vprašanja, pa sem pred kratkim v knjižnici naletela na tole drobno knjižico s pomenljivim naslovom, ki me je kar privlekla nase.
Knjižica na 44 mini straneh odgovori na vsa vprašanja, zakaj ni prav, da jemo živali in ostale jedi živalskega izvora. Kratko, jedrnato, preprosto.
Na naslednjih 100 straneh pa avtorja odgovorita še na 40 vprašanj in pomislekov, ki jih vegani dobijo s strani vsejedcev glede veganstva in veganske prehrane.
Mene je prepričala.
Ne bom rekla, da sem že kar vegan, ali da bom kadarkoli vegan.
Čeprav se mi živali v teoriji smilijo, pa žal, ko vidim meso, še vedno vidim le zrezek. In žal ga še vedno lahko pojem. Moram pa reči, da vedno težje in z manj veselja. Še več težav imam z odpovedovanju ostalih živil. Siru in jajcem.
Si bom pa najprej kupila tole knjižico in se vedno znova vračala k branju.
Nisem še in ne vem če bom kdajkoli (upam da ja) pripravljena za vekomaj reči NE svojim najljubšim jedem, "comfort foodu" iz otroštva. Goveji juhici, lazanji, občasnemu dobremu zrezku. Jajčku na oko, mmmm siru? Ne vem. Se pa že (in se še bom) močno trudim najti čimveč okusnih veganskih jedi, ki bodo čim pogosteje nadomestile "tradicionalne" jedi na naših krožnikih. Ne zaradi zdravja, ne zato ker ne bi marali mesa.
Zato ker si tega ne zaslužijo, živali, zato ker si tega ne zasluži naš planet, in ker si, kot del kroga, tega ne zaslužimo mi in niti naši zanamci.
Moram vam posredovati nekaj informacij, ki naredile vtis name.
Nekaj sem prepisala, nekaj sem skrajšala. Bistvo upam, da je ostalo.
*Uvod:
"Ljudje pojedo gromozansko veliko živali. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) človeštvo vsako leto ubije več kot 57 milijard živali za hrano. Milijarda je tisoč milijonov. Ta številka ne vključuje pojedenih rib in drugih vodnih živali. Ocenjujejo, da je teh najman še dodaten bilijon. Bilijon je milijon milijonov. To pomeni nepredstavljivo veliko trpljenja in smrti.
Če ste podobni večini ljudi, imate radi živali. Morda se imate celo za "ljubitelja živali". A verjetno tudi jeste meso, mlečne izdelke, jajca in druga živila živalskega izvora.
Razmišljali ste o tem in težilo vas je. Slutite, da vzreja in klanje živali potekata dokaj brutalno in niste prepričani, kako bi se morali odzvati."...(str 13)
Avtorja ne zagovarjata živalskih pravic na splošno, niti ne zagovarjata ideje, da so z moralnega gledišča ljudje in živali enako vredni. Osredotočata pa se na dve načeli, povsod sprejeti normi, ki jih vsi že tako sprejemamo in za kateri trdita, da sta zadosten razlog, da prehranjevanje z živili živalskega izbora ni opravičljivo.
"Človekova moralna obveza je, da živalim ne povzroča nepotrebnega trpljenja." Trpljenje, povzročeno zgolj zaradi užitka, zabave ali priročnosti, je po definiciji nepotrebno.
in
"Čeprav so živali pomembne v moralnem smislu, so ljudje pomembnejši." V neogibnem konfliktu med interesi človeka in živali, damo prednost interesom človeka.
*Meso. Potreba ali užitek?
Spomnita nas na dogodek, ki se je zgodil, pred leti v Ameriki, ko je bil igralec ameriškega nogometa, Michael Vick obtožen financiranja in sodelovanja v pasjih bojih in na to, kako jezna je bila, in je še vedno, javnost.
Ker so psi trpeli in umirali, zato, ker mu je opazovanje psov med boji prinašalo zadovoljstvo.
Čeprav marsikdo tudi verjame, da je sprejemljivo udariti psa, ki je pomočil preprogo, se vsi strinjamo, da je pretepanje psa iz užitka moralno zgrešeno.
Prav zato je javnost nasprotovala njegovemu ravnanje; Vick namreč ni imel tehtnega razloga za svoje početje. Med njim in psi ni bilo nikakršnega konflikta in trpljenje, ki ga je povzročal je bilo popolnoma nepotrebno.
"Nihče ne dvomi, da uporaba živali za prehrano celo v najboljših okoliščinah povzroča znatno trpljenje in neogibno tudi ubijanje živali. Čeprav mnogi med nami mislijo, da v mlekarski industriji in v proizvodnji jajc ni potrebno ubijanje živali, to ne drži.
Nihče ne trdi, da je z medicinskega vidika treba jesti živila živalskega izvora. Izjemno konzervativna Akademija za prehrano in dietetiko je zapisala:
Stališče Ameriškega združenja za dietetiko je, da so primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno z vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, ter da lahko pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje nekaterih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih , tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.
Tudi vedno več zdravnikov poudarja, da živila živalskega izbora v resnici škodijo zdravju ljudi...
... če se strinjate glede škodljivosti prehranjevanja z živili živalskega izvora ali ne, gotovo ni argumentov za trditev, da so živila živalskega izbora potrebna za optimalno zdravje. Se pravi, tudi če ne verjamete, da boste bolj zdravi ob razumno sestavljeni veganski prehrani, ni razumno verjeti, da boste manj zdravi. " (str. 24-26 Težava: Vsi smo Michael Vick)
*Okolje:
Obstaja tudi splošno soglasje, da je živinoreja okoljska katastrofa. Čeprav se ocene škode razlikujejo, predelava živil živalskega izbora nedvomno neučinkovito izkorišča rastlinske beljakovine, kajti živali morajo zaužiti mnogo kilogramov žita ali druge krme, da bi nastal en kilogram mesa.
Za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kg žit ali 30 kg druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita ali 30 kg druge krme, za 1 kg svinjine 5,9 kg žita, za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita, za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Živina v ZDA poje sedemkrat toliko žita kot celotno prebivalstvo ZDA in bi zadoščala za prehrano 840 milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinami.
Živinoreja prispeva v ozračje več toplogrednih plinov, kot izgorevanje fosilnih goriv za transport. Worldwatch Institute ocenjuje, da živinoreja proizvede 51 odstotkov celotnih emisij toplogrednih plinov, ki so posledica človeških dejavnosti.
V obratih masovne živinoreje vsako leto nastane 1.37 milijard ton trdne snovi živalskih iztrebkov (to je 130 krat več od količine človeških iztrebkov, ki letno nastanejo v ZDA).
Krmi in vodi za piščance, krave in prašiče rutinsko dodajajo antibiotike. S tem pospešujejo rast živali in preprečujejo okužbe, ki bi jih sicer povzročili pomanjkljiva higiena in intenzivna reja z veliko gostoto živali v zaprtih prostorih. Osemdeset odstotkov vseh proizvedenih antibiotikov konča v živalski krmi.
Živinoreja je odgovorna tudi za onesnaževanje voda, krčenje gozdov, erozijo prsti in še celo vrsto negativnih učinkov na okolje. Tudi pri tej temi lahko oporekate nekaterim podrobnostim, vendar nihče ne more verodostojno zanikati, da živinoreja na koncu koncev negativno vpliva na okolje.
Katero je najboljše opravičilo za povzročanje trpljenja 57 milijardam kopenskih živali in najmanj bilijonu vodnih, glede na dejstvo, da nam ni treba jesti živali iz prehranskih razlogov, in da je rezultat tega početja ekološko opustošenje?
Živila živalskega izvora so okusna.
Uživanje živil živalskega izbora je praktično. Je navada.
V čem točno se torej uživanje živil živalskega izbora razlikuje od organiziranja pasjih bojev?
V ničemer.....
*Z moralnega gledišča ni razlike med mesom in drugimi živili živalskega izvora
Sprašujete se, kaj je narobe z jajci, mlekom in mlečnimi izdelki (sirom, jogurtom, sladoledom)? Pri proizvodnji teh izdelkov ne ubijajo živali.
Ta predstava je zelo razžirjena a kljub temu napačna. Trpijo tudi živali, ki jih uporabljajo za pridobianje mleka in jajc, in zakoljejo jih prav tako kot tiste, ki jih gojijo samo za meso.
Ljudje na splošno verjamejo, da krave "samodejno" proizvajajo mleko in da jim z molžo delamo veliko uslugo Vendar to ne drži, saj morajo najprej postati breje. Vsako leto jih umetno, nasilno oplodijo, zato da imajo ves čas mleko. Če mi popijemo mleko, ga zmanjka za teličke, katerim je namenjeno. Na novo skotene teličke hitro ločijo od mater - včasih takoj, sicer pa največ dan ali dva po skotitvi. Ni človeka, ki bi resno trdil, da to ne povzroča stiske tako materi kot mladičku. Mnoge telice bodo postale krave molznice (hranijo jih z umetnimi pripravki, da ne potrebujejo materinega mleka) preostale telie in vse june pa začnejo rediti "za meso". (str 35- 36)
Na to nam odgovorita še na mnogo "Ampak", ki se nam porajajo
Ampak... odkod dobite beljakovine?
Ampak... ali bom dobil zadosti železa če ne bom jedel mesa?
Ampak... ali bom dobil zadosti kalcija, če ne bom užival mleka in drugih mlečnih izdelkov?
Ampak... slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je nehal jesti živila živalskega izvora?
Ampak... ali ni "naravno" jesti živila živalskega izvora?
Ampak... kaj če bi bil na smrt sestradan na samotnemu otoku?
Ampak... kaj če bi bolje ravnali z živalmi, ki jih gojimo za hrano?
Ampak... ali ne bi bilo potrebno najprej poskrbeti za človekove pravice?
Ampak... kaj pa rastline?
Ampak... prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija
Ampak... ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige
Ampak... živali jedo druge živali
Ampak... res se ne bi mogel odpovedati svoji najljubši jedi (!!!)
Ampak... prestar sem za spremembo....
Ah pa tako preprosto je bilo. Zdaj pa to.
Od teorij, ki sem jih prebrala, sem še najbolj verjela Montignacu, ki stavi na živila z nizkim glikemičnim indeksom, kar je tudi sicer postalo pravilo, ki ga vsi zagovarjajo.
Potem sem najprej poskušala prebrati knjigo Paleorecept, ki je v teoretičnem delu delovala še kar prepričljivo a preveč detajlno neberljivo, da bi bila sposobna prebrati celo, vsaj ne za hobi. Ko pa sem preletela strani z recepti, me je povsem odbilo. Meso trikrat na dan? Yah right.
Me res hočejo prepričati, da so bili v paleolitiku sposobni ujeti toliko živali, da bi lahko jedli meso trikrat na dan? Ni šans. In da se v vsem tem času naše telo ni uspelo čisto nič prilagoditi na žitarice? Težko verjetno. Najbolj pa me je odbilo iz etičnega vidika. TUDI ČE, so se v paleolitiku res tako prehranjevali. Si mar lahko v dobi, ko na svetu živi toliko ljudi, kot jih prej v vsej zgodovini ni, lahko privoščimo jesti meso trikrat na dan? Bi rekla da ne.
Pravzaprav me je branje Paleorecepta in še nekaterih drugih knjig pripeljalo do tega, da sem veliko razmišljala o mesu, o množični pridelavi mesa.
Razmišljal sem o ubijanju živali, ki jih pojemo in o tem, da če jih že jemo, da bi bilo prav, da smo vsaj zraven, ko jih nekdo za nas ubije, če je že ne ubijemo sami, ne pa da kupimo zrezek v plastični posodi, ki nas niti ne spominja na žival.
Kot odgovor, na svoja vprašanja, pa sem pred kratkim v knjižnici naletela na tole drobno knjižico s pomenljivim naslovom, ki me je kar privlekla nase.
Knjižica na 44 mini straneh odgovori na vsa vprašanja, zakaj ni prav, da jemo živali in ostale jedi živalskega izvora. Kratko, jedrnato, preprosto.
Na naslednjih 100 straneh pa avtorja odgovorita še na 40 vprašanj in pomislekov, ki jih vegani dobijo s strani vsejedcev glede veganstva in veganske prehrane.
Mene je prepričala.
Ne bom rekla, da sem že kar vegan, ali da bom kadarkoli vegan.
Čeprav se mi živali v teoriji smilijo, pa žal, ko vidim meso, še vedno vidim le zrezek. In žal ga še vedno lahko pojem. Moram pa reči, da vedno težje in z manj veselja. Še več težav imam z odpovedovanju ostalih živil. Siru in jajcem.
Si bom pa najprej kupila tole knjižico in se vedno znova vračala k branju.
Nisem še in ne vem če bom kdajkoli (upam da ja) pripravljena za vekomaj reči NE svojim najljubšim jedem, "comfort foodu" iz otroštva. Goveji juhici, lazanji, občasnemu dobremu zrezku. Jajčku na oko, mmmm siru? Ne vem. Se pa že (in se še bom) močno trudim najti čimveč okusnih veganskih jedi, ki bodo čim pogosteje nadomestile "tradicionalne" jedi na naših krožnikih. Ne zaradi zdravja, ne zato ker ne bi marali mesa.
Zato ker si tega ne zaslužijo, živali, zato ker si tega ne zasluži naš planet, in ker si, kot del kroga, tega ne zaslužimo mi in niti naši zanamci.
Moram vam posredovati nekaj informacij, ki naredile vtis name.
Nekaj sem prepisala, nekaj sem skrajšala. Bistvo upam, da je ostalo.
*Uvod:
"Ljudje pojedo gromozansko veliko živali. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) človeštvo vsako leto ubije več kot 57 milijard živali za hrano. Milijarda je tisoč milijonov. Ta številka ne vključuje pojedenih rib in drugih vodnih živali. Ocenjujejo, da je teh najman še dodaten bilijon. Bilijon je milijon milijonov. To pomeni nepredstavljivo veliko trpljenja in smrti.
Če ste podobni večini ljudi, imate radi živali. Morda se imate celo za "ljubitelja živali". A verjetno tudi jeste meso, mlečne izdelke, jajca in druga živila živalskega izvora.
Razmišljali ste o tem in težilo vas je. Slutite, da vzreja in klanje živali potekata dokaj brutalno in niste prepričani, kako bi se morali odzvati."...(str 13)
Avtorja ne zagovarjata živalskih pravic na splošno, niti ne zagovarjata ideje, da so z moralnega gledišča ljudje in živali enako vredni. Osredotočata pa se na dve načeli, povsod sprejeti normi, ki jih vsi že tako sprejemamo in za kateri trdita, da sta zadosten razlog, da prehranjevanje z živili živalskega izbora ni opravičljivo.
"Človekova moralna obveza je, da živalim ne povzroča nepotrebnega trpljenja." Trpljenje, povzročeno zgolj zaradi užitka, zabave ali priročnosti, je po definiciji nepotrebno.
in
"Čeprav so živali pomembne v moralnem smislu, so ljudje pomembnejši." V neogibnem konfliktu med interesi človeka in živali, damo prednost interesom človeka.
*Meso. Potreba ali užitek?
Spomnita nas na dogodek, ki se je zgodil, pred leti v Ameriki, ko je bil igralec ameriškega nogometa, Michael Vick obtožen financiranja in sodelovanja v pasjih bojih in na to, kako jezna je bila, in je še vedno, javnost.
Ker so psi trpeli in umirali, zato, ker mu je opazovanje psov med boji prinašalo zadovoljstvo.
Čeprav marsikdo tudi verjame, da je sprejemljivo udariti psa, ki je pomočil preprogo, se vsi strinjamo, da je pretepanje psa iz užitka moralno zgrešeno.
Prav zato je javnost nasprotovala njegovemu ravnanje; Vick namreč ni imel tehtnega razloga za svoje početje. Med njim in psi ni bilo nikakršnega konflikta in trpljenje, ki ga je povzročal je bilo popolnoma nepotrebno.
"Nihče ne dvomi, da uporaba živali za prehrano celo v najboljših okoliščinah povzroča znatno trpljenje in neogibno tudi ubijanje živali. Čeprav mnogi med nami mislijo, da v mlekarski industriji in v proizvodnji jajc ni potrebno ubijanje živali, to ne drži.
Nihče ne trdi, da je z medicinskega vidika treba jesti živila živalskega izvora. Izjemno konzervativna Akademija za prehrano in dietetiko je zapisala:
Stališče Ameriškega združenja za dietetiko je, da so primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno z vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, ter da lahko pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje nekaterih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih , tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.
Tudi vedno več zdravnikov poudarja, da živila živalskega izbora v resnici škodijo zdravju ljudi...
... če se strinjate glede škodljivosti prehranjevanja z živili živalskega izvora ali ne, gotovo ni argumentov za trditev, da so živila živalskega izbora potrebna za optimalno zdravje. Se pravi, tudi če ne verjamete, da boste bolj zdravi ob razumno sestavljeni veganski prehrani, ni razumno verjeti, da boste manj zdravi. " (str. 24-26 Težava: Vsi smo Michael Vick)
*Okolje:
Obstaja tudi splošno soglasje, da je živinoreja okoljska katastrofa. Čeprav se ocene škode razlikujejo, predelava živil živalskega izbora nedvomno neučinkovito izkorišča rastlinske beljakovine, kajti živali morajo zaužiti mnogo kilogramov žita ali druge krme, da bi nastal en kilogram mesa.
Za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kg žit ali 30 kg druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita ali 30 kg druge krme, za 1 kg svinjine 5,9 kg žita, za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita, za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Živina v ZDA poje sedemkrat toliko žita kot celotno prebivalstvo ZDA in bi zadoščala za prehrano 840 milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinami.
Živinoreja prispeva v ozračje več toplogrednih plinov, kot izgorevanje fosilnih goriv za transport. Worldwatch Institute ocenjuje, da živinoreja proizvede 51 odstotkov celotnih emisij toplogrednih plinov, ki so posledica človeških dejavnosti.
V obratih masovne živinoreje vsako leto nastane 1.37 milijard ton trdne snovi živalskih iztrebkov (to je 130 krat več od količine človeških iztrebkov, ki letno nastanejo v ZDA).
Krmi in vodi za piščance, krave in prašiče rutinsko dodajajo antibiotike. S tem pospešujejo rast živali in preprečujejo okužbe, ki bi jih sicer povzročili pomanjkljiva higiena in intenzivna reja z veliko gostoto živali v zaprtih prostorih. Osemdeset odstotkov vseh proizvedenih antibiotikov konča v živalski krmi.
Živinoreja je odgovorna tudi za onesnaževanje voda, krčenje gozdov, erozijo prsti in še celo vrsto negativnih učinkov na okolje. Tudi pri tej temi lahko oporekate nekaterim podrobnostim, vendar nihče ne more verodostojno zanikati, da živinoreja na koncu koncev negativno vpliva na okolje.
Katero je najboljše opravičilo za povzročanje trpljenja 57 milijardam kopenskih živali in najmanj bilijonu vodnih, glede na dejstvo, da nam ni treba jesti živali iz prehranskih razlogov, in da je rezultat tega početja ekološko opustošenje?
Živila živalskega izvora so okusna.
Uživanje živil živalskega izbora je praktično. Je navada.
V čem točno se torej uživanje živil živalskega izbora razlikuje od organiziranja pasjih bojev?
V ničemer.....
*Z moralnega gledišča ni razlike med mesom in drugimi živili živalskega izvora
Sprašujete se, kaj je narobe z jajci, mlekom in mlečnimi izdelki (sirom, jogurtom, sladoledom)? Pri proizvodnji teh izdelkov ne ubijajo živali.
Ta predstava je zelo razžirjena a kljub temu napačna. Trpijo tudi živali, ki jih uporabljajo za pridobianje mleka in jajc, in zakoljejo jih prav tako kot tiste, ki jih gojijo samo za meso.
Ljudje na splošno verjamejo, da krave "samodejno" proizvajajo mleko in da jim z molžo delamo veliko uslugo Vendar to ne drži, saj morajo najprej postati breje. Vsako leto jih umetno, nasilno oplodijo, zato da imajo ves čas mleko. Če mi popijemo mleko, ga zmanjka za teličke, katerim je namenjeno. Na novo skotene teličke hitro ločijo od mater - včasih takoj, sicer pa največ dan ali dva po skotitvi. Ni človeka, ki bi resno trdil, da to ne povzroča stiske tako materi kot mladičku. Mnoge telice bodo postale krave molznice (hranijo jih z umetnimi pripravki, da ne potrebujejo materinega mleka) preostale telie in vse june pa začnejo rediti "za meso". (str 35- 36)
Na to nam odgovorita še na mnogo "Ampak", ki se nam porajajo
Ampak... odkod dobite beljakovine?
Ampak... ali bom dobil zadosti železa če ne bom jedel mesa?
Ampak... ali bom dobil zadosti kalcija, če ne bom užival mleka in drugih mlečnih izdelkov?
Ampak... slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je nehal jesti živila živalskega izvora?
Ampak... ali ni "naravno" jesti živila živalskega izvora?
Ampak... kaj če bi bil na smrt sestradan na samotnemu otoku?
Ampak... kaj če bi bolje ravnali z živalmi, ki jih gojimo za hrano?
Ampak... ali ne bi bilo potrebno najprej poskrbeti za človekove pravice?
Ampak... kaj pa rastline?
Ampak... prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija
Ampak... ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige
Ampak... živali jedo druge živali
Ampak... res se ne bi mogel odpovedati svoji najljubši jedi (!!!)
Ampak... prestar sem za spremembo....
Ah pa tako preprosto je bilo. Zdaj pa to.
sobota, 5. oktober 2013
Berem: Soba
Ko grem v knjižnico in ne vem točno po kaj sem prišla, ponavadi izbiram kar med novostmi. In takrat pogosto sežem po knjigah iz zbirke ROMAN. Ampak včasih se med njimi najde tudi kaka taka, ki mi ne leži najbolj. Tokrat pa: Waw!
Za to knjigo ne morem reči, da sem jo požrla. Ona je požrla mene.
Kaj takega že zelo, zelo, zelo dolgo nisem prebrala.
Prvo polovico sem prebrala včeraj zvečer in drugo polovico danes zjutraj. Prav spati nisem mogla. Komaj sem čakala, da se zbudim, da bom lahko brala naprej. Še dobro, da sta fanta prespala pri Stari mami.
Zgodbo pripoveduje petletni deček, ki že vse življenje živi zaprt v mali sobi skupaj z mamo. In prve strani sem kar malce težko prebrala, ni mi bilo jasno, kako bi lahko prebrala celo knjigo napisano v takšnem stilu. Ampak ko me je potegnilo noter, se je naredil vrtinec, tornado. Uf... brez besed.
Toplo priporočam!
Za to knjigo ne morem reči, da sem jo požrla. Ona je požrla mene.
Kaj takega že zelo, zelo, zelo dolgo nisem prebrala.
Prvo polovico sem prebrala včeraj zvečer in drugo polovico danes zjutraj. Prav spati nisem mogla. Komaj sem čakala, da se zbudim, da bom lahko brala naprej. Še dobro, da sta fanta prespala pri Stari mami.
Zgodbo pripoveduje petletni deček, ki že vse življenje živi zaprt v mali sobi skupaj z mamo. In prve strani sem kar malce težko prebrala, ni mi bilo jasno, kako bi lahko prebrala celo knjigo napisano v takšnem stilu. Ampak ko me je potegnilo noter, se je naredil vrtinec, tornado. Uf... brez besed.
Toplo priporočam!
 |
| Vir slike in recenzija. |
Zverjasec
Obožujem ga.
Enej ga ima za Bevkovo značko.
Brala bi ga pa jaz. Again and again and again.
Zaenkrat imamo knjigo samo iz knjižnice. Ampak jo moram kupiti.
Bistra miška. Ta je faca. :)
 |
| http://www.bukla.si/?action=books&book_id=6224 |
nedelja, 15. april 2012
četrtek, 29. marec 2012
Copati za atija
Končno nekaj moškega izpod mojih rok.
Mogoče bo zdaj več tega, ko sem dobila v dar tako super truper švedsko knjigo o kvačkanju. Zakaj se pa nebi naučila kvačkati še po švedsko? No reason!
Copati gredo na stalen repertoar. Tako so grdi, da so že seksi. Topli so in ko hodiš, je občutek kot da bi hodil po veliki topli preprogi.
Mogoče bo zdaj več tega, ko sem dobila v dar tako super truper švedsko knjigo o kvačkanju. Zakaj se pa nebi naučila kvačkati še po švedsko? No reason!
Copati gredo na stalen repertoar. Tako so grdi, da so že seksi. Topli so in ko hodiš, je občutek kot da bi hodil po veliki topli preprogi.
četrtek, 1. december 2011
Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku
Knjigo sem prebrala že pred časom, a sem si morala vzeti čas, preden sem jo dala na blog.
Zdela se mi je tako navadna. Pa sem razmišljala zakaj.
Ugotovila sem, da verjetno zato, ker se tako kot je napisana, počutim tudi jaz medtem ko tečem.
Po glavi se mi pletejo nepovezane zgodbice. Razmišljam o tem kaj je, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, včasih se vmes malce izgubim in se zavem sama sebe šele čez nekaj časa, že povsem na drugem kraju.
Lepo je, ko te nekdo tako povabi v svojo glavo, ko ti razkrije svoja razmišljanja, vzgibe in navade.
In res je, kot je zapisano v spremni besedi. Bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno po zahtevni preizkušnji telesa - napiše svojo zgodbo. Jaz bi izbrala prvo. A ponavadi sem potem zaprla luč in sladko zaspala. Bi jo morala prebrati še enkrat spomladi, za malo motivacije.
Zdela se mi je tako navadna. Pa sem razmišljala zakaj.
Ugotovila sem, da verjetno zato, ker se tako kot je napisana, počutim tudi jaz medtem ko tečem.
Po glavi se mi pletejo nepovezane zgodbice. Razmišljam o tem kaj je, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, včasih se vmes malce izgubim in se zavem sama sebe šele čez nekaj časa, že povsem na drugem kraju.
Lepo je, ko te nekdo tako povabi v svojo glavo, ko ti razkrije svoja razmišljanja, vzgibe in navade.
In res je, kot je zapisano v spremni besedi. Bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno po zahtevni preizkušnji telesa - napiše svojo zgodbo. Jaz bi izbrala prvo. A ponavadi sem potem zaprla luč in sladko zaspala. Bi jo morala prebrati še enkrat spomladi, za malo motivacije.
četrtek, 3. november 2011
Mary Ann Shaffer & Annie Barrows: Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevi olupkov
V branje mi jo je predlagala knjižničarka.
Zgodba se dogaja v povojni Angliji leta 1946. Napisana je napisana v pismih, ki potujejo med, od bomb porušenim Londonom in Kanalskimi otoki. Med pisateljico Juliet, člani književnega društva, ki opisujejo sovoje doživljanje nemške okupacije otoka Guernesey, Julietinim založnikom in prijateljem Sidneyem in njegovo sestro Sophie.
Navkljub grozotam, ki jih knjiga opisuje je zgodba očarljiva in nevsiljiva. Poveličuje moč knjig v težkih časih in slavi prijaznost, ljubeznivost in življenje nasploh.
Pismo Clovisa Fosseya Juliet
Spoštovana gospodična,
najprej mi ni bilo nič do tega, da bi obiskoval knjižna srečanja. Na moji kmetiji je dela na pretek, zato nisem želel tratiti časa za branje o ljudeh, ki jih nikoli ni bilo, in o tem, kako so počeli stvari, ki jih nikoli niso.
Nato sem začel leta 1942 dvoriti vdovi Hubert. Kadar sva šla na sprehod, je hodila nekaj korakov pred mano po stezi in mi ni nikoli pustila, da bi jo prijel pod roko. Pač pa je pustila Ralphu Murcheyju, da jo je držal po roko, zato sem vedel, da mi slabo kaže s snubitvijo.
Ralph, ta bahač, kadaj pije, in je v gostilni povedal vsem zbranim: "Ženskam je všeč poezija. Samo nežno jim zažvrgoliš na uho, in že se stopijo - v mastno piko na travi." Tako se ne govori o dami, in pri priči sem spoznal, da si ne želi vdove Hubert zaradi nje same, tako kot sem si jo jaz. Njemu je bilo samo do njenih pašnikov za svoje krave. In tako sem sklenil: če bi vdova Hubert rada rime, si jih bom poiskal.
...
Kakor že, nazadnje sem osvojil roko vdove Hubert - moje Nancy. Nekega večera sem jo pregovoril, da sva šla na sprehod vzdolž pečin, in sem ji rekel: "Tjale poglej, Nancy. Milina nebes se spušča nad morjé - prisluhni, mogočno Bitje v njih bedi." Pusila mi je, da sem jo poljubil. Zdaj je moja žena.
...
Tudi Manci Košir je bila všeč.
Zgodba se dogaja v povojni Angliji leta 1946. Napisana je napisana v pismih, ki potujejo med, od bomb porušenim Londonom in Kanalskimi otoki. Med pisateljico Juliet, člani književnega društva, ki opisujejo sovoje doživljanje nemške okupacije otoka Guernesey, Julietinim založnikom in prijateljem Sidneyem in njegovo sestro Sophie.
Navkljub grozotam, ki jih knjiga opisuje je zgodba očarljiva in nevsiljiva. Poveličuje moč knjig v težkih časih in slavi prijaznost, ljubeznivost in življenje nasploh.
Pismo Clovisa Fosseya Juliet
Spoštovana gospodična,
najprej mi ni bilo nič do tega, da bi obiskoval knjižna srečanja. Na moji kmetiji je dela na pretek, zato nisem želel tratiti časa za branje o ljudeh, ki jih nikoli ni bilo, in o tem, kako so počeli stvari, ki jih nikoli niso.
Nato sem začel leta 1942 dvoriti vdovi Hubert. Kadar sva šla na sprehod, je hodila nekaj korakov pred mano po stezi in mi ni nikoli pustila, da bi jo prijel pod roko. Pač pa je pustila Ralphu Murcheyju, da jo je držal po roko, zato sem vedel, da mi slabo kaže s snubitvijo.
Ralph, ta bahač, kadaj pije, in je v gostilni povedal vsem zbranim: "Ženskam je všeč poezija. Samo nežno jim zažvrgoliš na uho, in že se stopijo - v mastno piko na travi." Tako se ne govori o dami, in pri priči sem spoznal, da si ne želi vdove Hubert zaradi nje same, tako kot sem si jo jaz. Njemu je bilo samo do njenih pašnikov za svoje krave. In tako sem sklenil: če bi vdova Hubert rada rime, si jih bom poiskal.
...
Kakor že, nazadnje sem osvojil roko vdove Hubert - moje Nancy. Nekega večera sem jo pregovoril, da sva šla na sprehod vzdolž pečin, in sem ji rekel: "Tjale poglej, Nancy. Milina nebes se spušča nad morjé - prisluhni, mogočno Bitje v njih bedi." Pusila mi je, da sem jo poljubil. Zdaj je moja žena.
...
Tudi Manci Košir je bila všeč.
torek, 1. november 2011
Izjava tedna
Z Enejem sva velika ljubitelja Črvivih pesmi, Andreja Rozmana Roze. Če se zvečer prepozno spravimo v posteljo in nimamo časa za knjigo ali zgodbico, je skoraj gotovo na sporedu ena od njih.
Pa gledava danes katero bi. Jaz predlagam Janko Bolanko.
"Ne, ka pol bom pa še jest prehlajen!" Me zavrne mulo.
Potem sva pa izbrala Ustrahovanko.
Postelja je že postlana,
pod rjuho pa podgana.
Če jo brcneš, ko greš spat,
te ugrizne v podplat.
Ko od groze zakičiš,
s krikom kačo prebudiš,
ki prijazno kakor muca
dol pod posteljo dremuca.
Ni, da pika bi se bal,
ker ni gad, ampak udav,
in ko v strahu kvišku švisne,
skoraj že se k tebi stisne
in tako tesno te objame,
da ti sapo vso vzame.
Ti zato na vrat na nos
stečeš ven - na srečo bos,
saj medtem je za svoj dom
en copat že izbral škorpijon.
Zdaj pa se začne najhuje:
strah, da kdo te opazuje
in da zdaj zdaj nate plane
ven iz sence nepoznane
volkodlak ali vampir,
te požene v divji dir.
Zdaj bojiš se čisto vsega,
sam si v noči, polni zlega.
Le da večjo uzreš rastlino,
čimdlje stran od nje greš mimo,
saj ne veš, kako izgleda
tista, ki je mesojeda.
Ko le prideš med ljudi,
ti so strašni roparji,
ki zalotiš jih pi tem,
ko bogat delijo plen.
Ker te gledajo krvavo,
veš, da zdaj ti gre za glavo.
Glasno krikneš na pomoč,
zdaj pa spat in lahko noč.
Pa gledava danes katero bi. Jaz predlagam Janko Bolanko.
"Ne, ka pol bom pa še jest prehlajen!" Me zavrne mulo.
Potem sva pa izbrala Ustrahovanko.
Postelja je že postlana,
pod rjuho pa podgana.
Če jo brcneš, ko greš spat,
te ugrizne v podplat.
Ko od groze zakičiš,
s krikom kačo prebudiš,
ki prijazno kakor muca
dol pod posteljo dremuca.
Ni, da pika bi se bal,
ker ni gad, ampak udav,
in ko v strahu kvišku švisne,
skoraj že se k tebi stisne
in tako tesno te objame,
da ti sapo vso vzame.
Ti zato na vrat na nos
stečeš ven - na srečo bos,
saj medtem je za svoj dom
en copat že izbral škorpijon.
Zdaj pa se začne najhuje:
strah, da kdo te opazuje
in da zdaj zdaj nate plane
ven iz sence nepoznane
volkodlak ali vampir,
te požene v divji dir.
Zdaj bojiš se čisto vsega,
sam si v noči, polni zlega.
Le da večjo uzreš rastlino,
čimdlje stran od nje greš mimo,
saj ne veš, kako izgleda
tista, ki je mesojeda.
Ko le prideš med ljudi,
ti so strašni roparji,
ki zalotiš jih pi tem,
ko bogat delijo plen.
Ker te gledajo krvavo,
veš, da zdaj ti gre za glavo.
Glasno krikneš na pomoč,
zdaj pa spat in lahko noč.
četrtek, 20. oktober 2011
Izjava tedna
Naju vidi Enej včeraj kako se lupčkava.
"A sta se zaljubila? A se čemo vsi trije zaljubit de bomo nrdil še Vijole?"
Jasno, trenutno ga zelo zanimajo razlike med lulčki in lulicami, zato beremo Učimo se ljubezni 3-6 let (DZS, 1993). Luštna knjigica.
"A sta se zaljubila? A se čemo vsi trije zaljubit de bomo nrdil še Vijole?"
Jasno, trenutno ga zelo zanimajo razlike med lulčki in lulicami, zato beremo Učimo se ljubezni 3-6 let (DZS, 1993). Luštna knjigica.
torek, 18. oktober 2011
Berem: Služkinje
Ne spomnim se, kdaj sem morala nazadnje rezvirati knjigo v knjižnici, da sem jo dobila in kdaj sem jo morala v 14 dneh prebrati, ker je bila že spet rezervirana naprej.
Ampak knjige prebrati v 14 dneh, sploh ni bilo težko. Prebrala sem jo v 10ih dneh. In kar nekaj dni sem na njen račun hodila naokili vsa prekrokana, ker je nisem mogla odložiti. Težka tema, napisana pa tako, kot bi brala ljubezenski roman gospe Holtove.
Obvezno branje za vse tiste, ki se še vedno bojijo/te drugačnosti (you know what I mean) . Videli boste, da strah pred drugačnimi ni nekaj naravnega ampak nekaj, kar nas naučijo drugi, ker jim tako iz različnih razlogov ustreza.
Čudovito!
Zdaj moram pa nekje dobiti Murakamija.
Ampak knjige prebrati v 14 dneh, sploh ni bilo težko. Prebrala sem jo v 10ih dneh. In kar nekaj dni sem na njen račun hodila naokili vsa prekrokana, ker je nisem mogla odložiti. Težka tema, napisana pa tako, kot bi brala ljubezenski roman gospe Holtove.
Obvezno branje za vse tiste, ki se še vedno bojijo/te drugačnosti (you know what I mean) . Videli boste, da strah pred drugačnimi ni nekaj naravnega ampak nekaj, kar nas naučijo drugi, ker jim tako iz različnih razlogov ustreza.
Čudovito!
Zdaj moram pa nekje dobiti Murakamija.
četrtek, 19. maj 2011
Berem: Daniel Goleman: Ekološka inteligenca
Spet mi je prišla v roke knjiga, ki se jo splača prebrati. Ker je recenzija na prileplenjem linku res luštno napisana se ne bom niti matrala z opisom. Vsekakor pa vam jo priporočam v branje, da si malo zamislimo, kaj počnemo, kaj lahko storimo in kako naj sploh vemo, kaj ekološko sploh je.
Naročite se na:
Objave (Atom)