Joga za zmerne ali zakaj si joga zasluži še eno priložnost

Razmišljam kdaj sem se prvič srečala z jogo, pa ne morem ugotoviti.
Sklepam, da nekje ob koncu osnovne šole, ko sem preobrnila našo malo podružnično knjižnico po dolgem in počez.  Takrat ko sem med privlačnimi stranmi zgodb iz sveta duhov in paranormalnega, psihologije, ljubezenskih romanov Viktorje Holt in Sidneya Sheldona (ali je ona?), med iskanjem morilca na način Agathe Christie, našla tudi priročnike za vadbo joge.

Tako skrivnostna, tako drugačna in privlačna. In zakomplicirana.
Seveda sem strani samo prebrskala in preletela, se poskusila postaviti v kak položaj, japajade... in to je bilo to za naslednjih nekaj let.

Drugič sem se srečala z njo nekje na faksu, na jutranjem programu enega od kabelskih programov. Z zvončkljajočo glasbo, šumenjem valov iz ozadja in zaspanim glasom voditeljice. Meh, to ni zame. Po drugi strani je izgledalo tako privlačno. Gibljiva, prožna telesa nekje na obali morja.. to mora biti super, če znaš.

Pa sem si kupila knjigo, trenirala pozdrav soncu, a nekako je vedno ostalo le pri redkih poskusih.
V svojih dnevnih sanjah sem vseeno sanjala, kako ob sončnem vzhodu izvajam jutranjo jogo na terasi svoje sanjske hiške. Ampak do tam še pridemo.

Od konca srednje šole naprej, pa sem bila vedno bolj tekačica, stečing pa je bil vedno muka, ki smo se ga vsi v širokem loku ogibali in priročno pozabili nanj. Dokler nisem začela trenirati bolj redno in bolj na dolge proge.  Tudi takrat se moj odnos do razteznih vaj ni spremenil, še vedno sem jih delala le za silo, so se pa spremenile težave. Pogosto me je kje zategovalo, največkrat v kolenih in kolkih in kmalu smo s prijateljicami ugotovile, da najbolj pomaga masaža. In zakaj najbolj pomaga masaža? Iiiii jaaa.. zato ker so bile mišece trde, saj se nismo nikoli dovolj posvetile mehčanju in sprostitvi mišic po teku.

No, takrat enkrat me je ena od kolegic spoznala z Joga with Adriene in njenimi izzivi na You tube-u.
In takrat se je meni končno odprl "joga svet". Končno joga, ki je prilagojena začetnikom, kjer so navodila preprosta in jasna in kjer voditeljica ni tako poduhovljena, da se pokadi vonj po kadilu že skozi ekran. Adriene je tako simpatična in preprosta punca, da bi jo človek z veseljem samo gledal. Če pa že gledaš lahko še malce pomigaš zraven, kajne?! Sploh če se po vadbi tako fajn sproščeno počutiš.

Še vedno, zdaleč od tega, da bi jo redno delala. Še vedno jo delam skoraj izključno doma, povečini niti ne preko videov. Običajno zagledam jogijsko blazino na tleh in na hitro naredim nekaj poz, kar mi pač tisti dan paše. Bolj kot jo spoznavam, vse bolj pa vem, da je to nekaj, kar si želim početi (poleg gibanja na zraku) do konca življenja. Ker je joga osnova vseh telovadnih vaj, ki ste jih kadarkoli v življenju naredili. Vsaka vaja, pa naj si bo za prožnost, vztrajnost, moč, vse izhaja iz jogijskih vaj.

Se mi pa zdi, da nas v globinah joge, čaka še marsikateri AHA moment in se ga že veselim. Glede na mojo intenzivnost ukvarajanja z jogo, se bojim, da jih bom še dolgo čakala, ampak nekoč pridem tudi globlje.

Evo me. Joga. Na terasi. Ni elegantna, ampak sem res rabila eno "prej" fotko. "Potem" pride čez kaki dve leti.

Jogo najraje delam ko sem sama, zjutraj, ko gredo otroci v šolo ali zvečer, ko že spijo. Ampak vsake toliko, me pri jogi tudi opazujejo ali se mi za nekaj trenutkov tudi pridružijo. In tudi njih privlači, vidim, kako jih zanima, a jih nočem preveč porivati vanjo. Hočem, da sami pokažejo interes.

Zdaj pa prihajamo še do enega "usodnega" križišča z jogo. Do Saše. Saša je bila moja sošolka na srednji šoli. Pridružila se nam je nekoliko kaseje in še zdaj se spomnim kako je s svojimi prodornimi očmi in nalezljivim nasmehom prikorakala v zgornje nadstropje gimnazije. Kupila me je prvi trenutek, ko je počila svojo torbo poleg nas. Tako karizmatičnega in zabavnega človeka kot je Saša srečaš samo enkrat mogoče dvakrat v življenju (ajde štirikrat, sem vednarle šele na polovici, kaj pa jaz vem kaj še pride).

In ravno naša Saša, se je pred kratkim odločila zamenjati svoj poklic in se posvetiti med drugi tudi jogi. Ma ne kakršni koli jogi, družinski jogi. Pripravila je delavnice na prostem, tudi v Idriji, a to presneto poletje, je bilo tako zapolnjeno, da mi je nikakor ni uspelo ujeti. Končno, se nama je z Arnejem uspelo pridružiti ji,  šele čisto proti koncu poletja, v Logatcu.

Čeprav, sem bila kar skeptična. Le kako ji bo uspelo ujeti in obdržati pozornost našega razgrajača?

Pa je bilo povsem preprosto.
Ujela ga je, tako kot je ujela mene na prvi dan srečanja.

Vse vaje so prilagojene tako, da gospodič (in mami) niti ne vesta, da je to joga.
Tako smo, recimo, z dihanjem s trebuščka lovili vlak.
S pihanjem usmerjali žogice in s prsti na nogah pobirali frnikule in potem z njo lovili ravnotežje na eni nogi.
Igrali smo se igre zaupanja, ko je  mali pingvinček  miže sledil mamici, ki ga samo s klici vodila na varno.
Najbolj zabaven je bil seveda del za acro jogo, ko je bil več po zraku kot po tleh. Medtem ko sva se zabavala pa sva hkrati pridobivala moč in ravnotežje.

Najbolj pa me je presenetil zadnji del.

Del za relaksacijo, ko smo se v mislih sprehodili čez celo telo. Od prstkov na nogah do obrvi na glavi. Čisto počasi, umirjeno, zavedajoč se vsakega dela telesa posebej. To je del, ki zelo pomaga, če zvečer ne moremo zaspati. Tako uspavamo vsak del telesa posebej in ko pridemo do vrha glave.. no, najverjetneje do tam niti ne pridemo, ker že mirno spimo. Seveda ne zaspimo na vadbi joge, je pa to vsekakor del pri katerem sem bila najbolj presenečena nad močjo joge. Čeprav je bil ta sprehod skozi telo precej dolg, je Arne povsem mirno ležal zraven in sledil. Kaj takega še zdaj težko verjamem.

Zdaj že komaj čakamo, da se joga spet prične, da se še ostali člani spoznajo z njo.

Zakaj vas res lepo vabim, da kljub predsodkom o jogi, ki jih morda imate, pridete pogledati na vadbo tudi vi?

Zato, ker to ni vadba samo za otroke, to je vadba za oboja otroka (ali dva) in mamo (ali atija).
Ker je to celostna vadba, kjer se razgiba, utrdi in sprosti celo telo.
Ker se bose med vadbo (še bolj) povezali s svojim otrokom.
Ker boste z otrokom imeli eno skupno točko več.
Ker je zabavno.
Ker se boste po njej res dobro počutili.
Ker ne boste imeli izgovora, zakaj vi ne morete hoditi na telovadbo.
Ker ne boste potrebovali varstva.
Ker, tudi če ste jogo že probali, pa vam ni bila všeč, si zasluži še eno priložnost ( in še eno, in še eno, in še eno).
Ker ste lahko čisti začetnik. Nobene potrebe ni, da bi dali nogo za vrat, naredili špago, poznali jogijske izraze ali imeli postavo za v pajkice (tudi trenerka bo super).
Ker je joga osnova vseh osnov in otroku boljše popotnice ne morete dati.
Ker se bosta z njo naučila zavedati telesa in ga obvladovati.
Ker se bosta naučila dihanja in s tem obvladovanja stresa.

Ker je joga preprosto ZAKON!

Se vam zdi, da pretiravam, da vas silim?
Briga me. :)
Vi samo pridite na jogo. Ne bo vam žal.

Danes, sreda 26.9.2018 ob 17.00 Medgeneracijski center Idrija. Prijavite se.

Še več pa na Avocado Center

Misija nemogoče, ali kako sem se znebila mozoljev.

Pogosto, ko spoznam nove ljudi, mi poleg, na ravno laskavega, " kdaj bo pa dojenček", namenijo tudi nekoliko bolj laskavi: "Pa nebi rekala, da ste toliko stari, izgledate veliko mlajši!"

No, za prvo se imam "zahvaliti" špehcu in slabi drži, za drugo pa materi naravi, ki mi je namenila mastno kožo. Ta pa ni bila vedno tak blagoslov,  kot se kaže zdaj, ko sem se jih končno (skoraj) znebila. Mozoljev namreč.

Od pubertete dalje, sem bila vedno polna mozoljev.
Poleti je še nekako šlo, vsaj dokler si nisem drznila na obraz nanesti kake kreme za sončenje, pozimi pa je bilo vedno katastrofalno. Čelo, nos, lica, vrat, hrbet... povsod so se mi nabirali in stiskanje in praskanje mozoljev je bila vedno zabava za dolge ure.

Poskusila sem vse.
Kremice na recept, kremice iz lekarne, tonike, tablete, enokomponentne, dvokomponentne kreme.
Čiščenje pri kozmetičarki, ki je stanje ponavadi le še poslabšalo, saj sem prišla od tam vsa v ranah, mozolji pa so se kar veselo delali naprej. Samo enkrat je pomagalao za kakega pol leta, ko mi je naredila terapijo z mini eletro šoki, ki so jih kasneje menda(?) prepovedali (pa ni bilo neprijetno :)).

Prva pomoč je prišla z kontracepcijskimi tabletami, ampak ko sem po nekaj letih naredila pavzo od njih, so se mozolji spet pojavili.
Druga pomoč je prišla z nosečnostjo. Takrat sem imela kožo čudovito gladko. Seveda moraš biti noseča za fantka, ker punčke baje mozolje naredijo.

No, potem pa sem končno našla nekaj rešitev, s pomočjo katerih sem se zdaj (upam), za vedno, rešila vseh mozoljev, le sem in tja pride še kateri na obisk, malce v  spomin in opomin. 

Torej kaj je MENI pomagalo:

1. Nič več svinjine. Verjetno najpomembnejša točka. Kak obroček salame ali fleta pršuta, to še gre skozi. Svinjski zrezek pa že ne več. No, ampak nič hudega. Imam še druge razloge, zaradi katerih se temu z veseljem odpovem.

2. Nobrnih krem, ki izsušujejo kožo. Alkoholnih tonikov ali podobnih.
Ugotovila sem, da s tem, ko kožo izsušim, jo še dodatno spodbudim k proizvajanju maščobe in na koncu se stvar še poslabša. Zravniški lobij, vam povem.

3. Kožo tako razen večernega čiščenja z blagim (brezmilnim) milom (običajno uporabim peno od Himalaye), pustim čisto pri miru.

• Če pa že potem ji sama ponudim potrebno maščobo s katero jo pomirim  in ji zagotovim: "Kar mirno, bom že jaz za to poskrbela". Zato občasno naredim tretma z DR. Hauscka, oljem za normaliziranje (je to sploh beseda?).
• Če začutim, da mi kožo vleče in da moram nekaj nanesti, pa nanesem dnevno kremo SO Bio, ki ustreza tako meni, ki imam mastno kožo, kot tudi Davidu, ki ima suho. Prav zanimivo.

4. Če grem na sonce, se ne namažem s kremo za sončenjem, ampak BB kremo (tudi So BIO), ki je lahka in vsebuje zaščitni faktor.

5. REDNO zamenjam pregrinjalo za blazino. Vsaj dvakrat na teden. Blazina vpije veliko maščobe iz kože in če je ne zamenjamo, se koža premeša s potom, odmrlimi celicami kože, prahom, malce se že razgradi... moram nadaljevati?

6. Spim s spetimi lasmi.

To je to. Nekaj preprostih, povsem neznanstvenih,  korakov za super učinke.

Upam, da pomaga tudi vam in vašim najstnikom.

Objava NI nastala v sodelovanju z nobenim od zgoraj naštetih proizvajalcev, to so izdelki, ki jih dejansko uporabljam (na lastne stroške ;)).

Aplikacija: Brush up

Ko je bil Enej še drobižek je bil obseden z umivanjem zob.

"Če ne boš hitro pojedel, boš šel spat brez umitih zobkov" je bila najhujša grožnja, ki si mu jo lahko dal in je vedno pomagalo.

Potem, no potem ga je vse to veselje kar naenkat minilo.

Zobe si je lahko umival tudi po 10 minut ampak je medtem zrl v prazno in drgnil samo eno stran pa še to ne prav aktivno.

Pa smo se pregovarjali, pa grozili, pa učili, pa kazali... nič ni pomagalo.

Še polžki, ki jih je na kartonček lepila zobna asistenkta ne.

Nekega dne pa sem le prišla na idejo, da bi malce pobrskala po google play-u. če morda obstaja kaka aplikacija za take sanjače.

In sem jo našla. Brush up: The toothbrush training game

Google play

Zdaj jo imamo že kak mesec in še vedno deluje ko šus. 

Pri vseh treh.

Gre tako, da si umivajo zobke, BUDD z zelo umazanimi zobki si jih umiva zraven in prepeva pesmico. Medtem, ko si umivajo zobke se gledajo v "ogledalo" na telefonu, ki jih hkrati snema. Na koncu morajo ugotoviti na katerem posnetku od treh si umivajo zobke ravno tako kot BUD. Če ugotovijo, lahko dobijo do 5 zobnih točk.

S prisluženimi točkami pa si lahko kupijo virtualne okraske za virtualno kopalnico na telefonu.

Priporočam!

PS. Muska je obupna, ampak se splača potrpeti. :)

Šebrejlensk vrh

Prvič naju je z Anito peljala Darija.
Smo si vzele prost dan za druženje in ga izkoristile med sprehodom po čudoviti planoti nad Kanomljo in s čudovitim razgledom.
Človek kar ne more verjeti, da je lahko tako bližnja okolica tako lepa in sploh nismo vedeli da obstaja.
Mmm, da ne pozabim na fantastično malico po dolgem sprehodu. Hvala Darija! Upam, da v kratekm ponovimo!

Ker sem bila nad okolico tako navdušena sem že kak dober teden po tem po isti poti odpeljala še svoje fante. S seboj smo vzeli še zmaja in zabava je bila zagotovljena.

Un izraz, ko poslušaš kričanje in pričkanjedve uri skupaj. :)

Naprava, ki meri koliko časa v dnevu je bilo sončno.

Un izraz, ko zaslišiš Cha-ching. :)

Coffee nap

Ste vedeli to, da 20 minut spanca, potem ko smo popili kavo deluje na počutje bolje kot samo spanec ali samo kava.

Jaz sem poskusila večkrat (pogosto nenamerno) in res pomaga. :)

Ta teden ko smo pri nas kripl batalijon + - eden ali dva na dan. Ne pomaga ne kava ne počitek. Počutje je za en k... :)
Upam da počasi vendarle mine.

Tema za petek zvečer: Orgazem

Tale objava bo malce drugačna kot ste jih vajeni na moji strani, ampak upam, da boste uspeli prepoznati globlji razlog zakaj želim to deliti z vami.

Če ste bolj sramežljive sorte, pa jo raje preskočite. Čeprav zna biti, da bo ravno vam najbolj koristila. ;)

V osnovi vam pošiljam link na spletno stran, kjer lahko poslušate kako zvenijo resnični orgazmi, resničnih ljudi, resničnih žensk. Pravzaprav lahko (anonimno seveda) posnamete tudi svojega. PS. Vklopite zvok, ampak če ste v službi ali nekje v javnosti uporabite slušalke, ali pa raje počakajte da preidete domov, da ne bo kakih težavic. :)

In zakaj se meni zdi tako pomembno deliti tole z vami?

Zato ker so ustanovitelji spletne strani ugotovili, da 50 % ljudi ni dobilo dovolj informacij o spolnosti v otroštvu / mladosti in da so (so bile) njihove predstave o spolnosti napačne in so v veliki meri izhajale tudi iz videnega v pornografskih videih.

Zato poskušajo z galerijo orgazmov, prikazati kako zelo napačne so predstave o seksu, ki jih mladostniki dobijo iz porno filmov.

Tako, zdaj pa uživat. Tako in drugače.
Aja, pa poučiti mulce. :)

Ja kaj... vsaj trikrat sem že. ;)
In ne, nisem posnela orgazma. :)

Dogodivščina

Rene me je že pred počitnicami nagovarjal, da bi šla, tako kot nekajkrat lani, v vrtec s kolesom.
Ker sem ga lani  lahko peljala še v stolčku, letos pa mi moral iti že s svojim kolesom, si tega nisem upala storiti. Glede na to, da kolesarske steze nimamo, cesta pa je precej prometna, je še premajhen in premalo siguren na kolesu.

Zato sva se dogovorila, da greva namesto s kolesom, kar peš.
Danes sva se res podala na to pot.
Od doma sva šla nekoliko bolj zgodaj kot ponavadi.
Šla sva po stranskih poteh, čez Pustoto, do Marofa in pod Golici do šole.
Presenetljivo hitro sva šla, večino ravnih delov sva celo pretekla.

Potrebovala pa sva čisto malo manj kot eno uro.
Za ponoviti!

Fotke so s telefona. Slabe.

Fotošut: Rene in Arne

Kot da nismo imeli letos in lani že dovolj težav z zdravjem, 

smo pobrali še take bolezni, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo.

Tako smo v začetku junija morali ostati doma in hop na antibiotike zaradi impetiga v črevesju.

Menda je to isti virus kot pri angini, le da se običajno naseli na kožo in ga lahko prepodiš z antibiotično kremo, no pri nas se je naselil v črevesje in smo morali na več kot 14 dnevno antibiotično kuro.

Menda se tovrstni impetigo ni preveč nalezljiv, saj je potrebne direkten stik iz ...r.t.. v usta, ampak ker je pri nas to sovpadalo z Arnejevim odvajanjem od pleničk in khm...nekoliko otežkočeno higieno doma, se je očitno lahko tudi to zgodilo.

Taka bolezen seveda ni hec in jo je potrebno z vso resnostjo, saj lahko priplje do velikih težav, če se je ne zdravi pravilno. Vseeno pa ima tudi svoje zabavne prednosti.

Naprimer, zbujanje otrkok za antibiotike, dve uri po tem ko so zaspali. Ohoho,... kako sem se včasih krohotala, ko so sta mi v spanju pripovedovala zgodbe, podila zmaje, jedla torto in mahala z rokami.

Majn zabavni del, je njuna neizmerna ljubosumnost. Eno naročje ni dovolj. Kdo bo prvi, kdo bo bolje, kdo bo hitreje... včasih sem že pošteno pihala skozi ušesa. :)

Še manj zabavni del je, kako oba naenkrat pripraviti do popoldanskega spanca. Ker takrat se imata pa strašno rada in se strašno zabavata.

Tako kot na fotkah... :)

Pohod na Vremščico.

Naša "težava" pri planiranju izletov je predvsem -neplaniranje.
Skoraj vedno se na izlet odpravimo brez kakega predhodnega planiranja, zato se ponavadi tudi držimo bolj bližnjih tur, ki ne zahtevajo daljše vožnje.

No, tokrat smo se, neplaniranju navkljub, odločili, za rahlo bolj oddaljen hrib, ki ga hvalijo na vseh koncih in krajih. Tako smo po kosilu pobrali iz hladilnika vse kar smo imeli primernega, povabili še Starata in Staromamo in smo šli.

Aprila, ko je bilo še aprilsko vreme, zdaj junija, kaj takega skoraj ni mogoče, ane. :)
Bilo je zadnji vikend, tik pred tem, ko so zacvetele narcise. Nekaj smo jih vseeno videli.

Šli smo iz Senožeč. Za res počasno pot smo potrebovali približno dve uri do vrha, za nazaj pa nas je že malce tema lovila. Res prijetna pot za družine z mulci. Ujeli smo dan, ko še pihalo ni na vrhu, kar se menda le redko zgodi.

Nazaj grede smo se ustavili še v stari gostilni Stari Grad v Senožečah.
Tam kjer je bila v časih pred avtocesto, vedno ogrooomna gužva.

Ko vstopiš, te najprej malce odbije vonj po čistilih iz starih časov, ne vem Varikina, ko vstopiš, vidiš, da so obtičali v dobrih starih časih, ampak tudi, da se trudijo z poceni posodobitvami.

Ker je bila pozna ura, smo naročili jedi za katere smo pričakovali, da bodo hitro.
Jaz joto,  Arne juho, David solato, Rene pohanega purana in tenstan krompir, Enej pa pohan sir in pomfri. Nič kaj posebnega nismo pričakovali. Ampak je bilo vse neverjetno okusno.
Nad puranom in pomfrijem smo se še posebej navduševali. Neverjetno okusno.
In cena? Res da nismo naročili niti ene "taprave" glavne jedi.
Ampak vseeno. 29 eur. Za hrano plus 5 pijač. V McDonaldsu damo več.