Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjigo sem prebrala že pred časom, a sem si morala vzeti čas, preden sem jo dala na blog.

Zdela se mi je tako navadna. Pa sem razmišljala zakaj.

Ugotovila sem, da verjetno zato, ker se tako kot je napisana, počutim tudi jaz medtem ko tečem.
Po glavi se mi pletejo nepovezane zgodbice. Razmišljam o tem kaj je, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, včasih se vmes malce izgubim in se zavem sama sebe šele čez nekaj časa, že povsem na drugem kraju.

Lepo je, ko te nekdo tako povabi v svojo glavo, ko ti razkrije svoja razmišljanja, vzgibe in navade.

In res je, kot je zapisano v spremni besedi. Bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno  po zahtevni preizkušnji telesa - napiše svojo zgodbo. Jaz bi izbrala prvo. A ponavadi sem potem zaprla luč in sladko zaspala. Bi jo morala prebrati še enkrat spomladi, za malo motivacije.