Mejniki

Poletje je sicer res čas namenjen za počitek in užitek, hkrati pa je tudi čas velikih mejnikov.
Obdobja se zaključijo in nova se pričnejo.

Mejnik, ki ga je Rene najtežje čakal pa je bil prvi prihod zobne miške.

Že od pričetka počitnic naprej se so se mu rahlo guncale  vse štiri enkice, izpasti pa ni in ni hotela nobena od njih.

Medtem je Eneju, kot da bi se delal norca iz Reneja, dobesedno odletel zob za katerega je komaj kako uro prej ugotovil, da sem maje. Med skakanjem gumitvista v kampu je tako visoko skočil, da mu ga je med pristankom odneslo kake dva metra stran.

Rene pa nič.

Prišel je prvi šolski dan, sošolci so imeli vsi že po cel komplet novih zob, on pa še vedno z vsemi mlečnimi. No, na drugi šolski dan pa je ves ponosen prišel domov, saj se mu je eden od zob pa res že konkretno majal in nakazoval, da je čas, da sprosti prostor za naslednika.

V spomin mi je prišel zabavnega posnetka, kako so fantku izpulili zob s pomočjo rakete. In ko sem mu posnetek pokazala, smo se še naprej zabavali ob ogledovanju posnetkov različnih zabavnih puljenj. Nad enim od njih (KLIK) se je Rene tako navdušil, da je hotel, da tudi njemu izpulimo zob na ta način.

Izkazalo se je, da projekt ni tako enostaven kot smo si predstavljali.
Mislite, da nam je uspelo? Poglejte si spodaj.

Imate tudi vi kako zabavno dogodivščino z puljenjem?

Varnost v avtomobilu ali zakaj varnostni pas in otroški sedež nista samo za policaje

*OPOZORILO: V objavi je opisana nesreča, ki se je zgodila že pred leti in v njej na srečo ni bil nihče poškodovan. Lako mirno berete naprej. Preberite pa le.

Vsak, ki se je že kdaj vozil z menoj v avtu ve, kako sitna sem glede varnostnih pasov. Pa ne samo pri otrocih, tudi pri odraslih. Z menoj se NIHČE ne pelje nepripet. Ne mama, ne otroci, ne Pahor in ne papež. Ne spredaj, ne zadaj.
Ne vem, zakaj si ljudje mislijo, da je ok, če nisi pripet na zadnjih sedežih.

Moj odgovor je vedno tak:
"Če je tebi vseeno da umreš... ok, počni to v svojem avtu. Jaz pa si ne bom vse življenje v glavi vrtela filma kako mimo mene letiš z glavo v sprednjo šipo, samo zato, ker se ti ne ljubi pripeti z varnostnim pasom".

To je to in pika.

Ampak ker se živemu človeku vse pripeti in ker nesreča nikoli ne počiva, sem v potrditev dobila še nesrečni dogodek, ki se je, kot že rečeno, na srečo srečno končal.

Ko je bil Rene star dobro leto ali dve, ne vem točno koliko. Vem da je že imel sedežek od 9-18.
Bil je v varstvu noni. Ko smo ga pustili pri njej smo namestili sedež v njen avto z varnostnim pasom, ko pa ga je pripeljala nazaj je sedež prestavila v naš avto. Ker sama ni imela izofixa in ga, jasno, tudi ni znala pripeti, sem jo prosila naj ga samo odloži in ga bom že sama pripela.

Kaj me je potem zmotilo NE VEM.
Ne vem KAKO se je lahko to zgodilo, ampak preprosto sem pozabila.
POZABILA sem, da stol ni nameščen na izofix. Na zunaj se to niti ne opazi, in ko sva naslednjič nekam šla, sem ga preprosto zapela v sedež, ki NI BIL PRITRJEN na klop.

Kako dolgo je trajalo od trenutka ko sem pozabila pripeti stolček, pa do takrat, ko sva se iz nekega razloga peljala proti Godoviču niti ne vem, verjetno je bilo to še isti dan, ali naslednji.
Peljala sva se čisto mirno, brez norenja. Po naši ljubi vijugasti Zali. Pripeljala sva se ravno do odseka s pasom za prehitevanje, ko zaslišim, da je zadaj nekaj počilo, v naslonjalu pa sem začutila top a dokaj nežen udarec. Čez kako sekundo ali dve, pa še jok iz povsem drugega dela avtomobila, kot sem ga bila navajena.

Verjetno sem rabila kakih deset sekund, da sem ugotovila kaj se je sploh zgodilo. Glede na to, da je Rene jokal, sem na srečo vedela, da mu kaj hujšega verjetno ni, saj sem se s tresočimi nogami morala peljati še vsaj 100 m, preden sem se lahko varno ustavila ob cesti in sploh pogledala kaj se je zgodilo.

Reneja je skupaj s stolom v ovinku ODNESLO v zrak, ga obrnilo in Z GLAVO NAVZDOL(!!!) je pristal diagonalno počez, čez zadnji del avtomobila za mojim hrbtom.
S tem, da gotovo nisem peljala več kot 60 km/h, ker se na tem delu več kot toliko sploh peljati ne da, in da nisem NIČ bremzala. Na srečo je bil vsaj v stolčku varno pripet, saj ga je to obvarovalo pred udarcem z glavo ob dno ali kam drugam.

KAJ VSE bi se lahko zgodilo, raje ne pomislim. Gotovo je to še najmanj, kar se je lahko in še vedno mi postane kar slabo, ko se spomnim na ta dogodek.
Rene je na ta dogodek na srečo že pozabil, vendar sem ga morala potem še vsaj kako leto, če ne dve, med vožnjo z eno roko držati  za nogico, da se je počutil varno.

Dokler sta bila otroka dva, je bilo seveda enostavno. Dva skrbno izbrana avtosedeža, vsak na svojem izofixu in to je to. Ko smo naročili še tretjega otroka, pa se je zakompliciralo. Kako jih zdaj namestiti v avto, da bo varno. Bo sploh šlo, bomo morali zamenjati avto? Začeli smo že brskati po oglasih, ampak ker smo bili res zadovoljni z obstoječim avtomobilom, smo si želeli najti rešitev za obstoječega.

Kako smo to rešili pa vam povem naslednjič.

Rene 6 let

Rene ima rojstni dan na res poseben dan.
Zadnji dan šole in dan pred praznikom.

Če prineseš iz šole dobre ocene je lahko to super dan za imeti rojstni dan, ampak to bo Reneja srbelo šele čez nekaj let.
Super je tudi zato, ker ga pogosto preživiš na morju, kar je že samo po sebi super.
Ni pa super zato, ker ga je s prijatelji praktično nemogoče praznovati.
Zato Rene na letošnje praznovanje s prijatelji še kar čaka, darilo pa je dobil na morju.

Moram povedati, da je tole darilce uspelo bolj po sreči kot po pameti, kot prvo, daril ponavadi niti ne kupujemo kakih posebnih ampak gremo s prihranjenim denarjem raje nekam na zabavne počitnice, tako kot smo šli letos v Gardaland. Ampak ker Rene ponavadi na morju posebnega praznovanja nima, dobi vsaj darilo. Tega pa moramo seveda splanirati prej in jaz pri tem res nisem dobra.

Letos pa sem večer pred odhodom skočila še po zadnih nakupih. Japonke, stol za kampiranje, dodatno visečo mrežo... in tam v Hoferju ga zagledam. Nikko... avto na daljinca, ki si ga res že dolgo želi, po ugodni ceni, pa še kvaliteten.

In res, ne morem ga prehvaliti.
Fantje mu niso nič prihranili, edino v morje ga nisem dovolila nesti. Sicer je pa dirjal po iglicah, travi, zemlji, lužah, skakal čez prepreke... po dveh tednih skoraj vojaškega urjenja, je še kot nov. Res, ko boste nakupovali avte na daljinca, vam vsekakor priporočam enega od teh.

Sicer je pa Rene že tak fant, cel dec. Samo gledam ga.
Fizično ni najbolj spreten, tudi pisanje ga ne zanima preveč, tako da me zanima kako bo v šoli, po obnašanju je pa res že velik. Brez posebnih izpadov (razen ko je utrujen in lačen), vse se da dogovoriti z njim.. res faca dečko.

Po duši pa zabavljač. Vedno jih  tuhta in nas spavlja v smeh.

Še ponoči.
Najdemo ga spati v res smešnih položajih, v katerih ljudje ponavadi ne spijo. Recimo tako, da leži na hrbtu z rokami prekrižanimi pod glavo, kot da bi se sončil na plaži.

In skoraj vsako noč nam kaj pove.
Običajno samo koga pokliče, kak deal potrdi ali zavrne.

Največ smeha pa je bilo na ta račun pred nekaj meseci, ko se je malce pred polnočjo iz sobe zaslišal jasen: "Sm ži kakal!"
Znak, da je treba iti obrisat rito.
Midva se samo spogledava, potem pa sva začela ramišljati, če se ni slučajno res pokakal v spanju.
Sva šla preveriti in seveda ni. Samo sanjal je. :D

Lani na morju je že skoraj splaval, zato smo ga letos pred dopustom vpisali na plavalni tečaj v Logatcu, kjer so ga odlično naučili tehnike prsno, samo prstki na rokah so mu ob zamahih pogledali iz vode, kar je preprečilo, da bi namesto bronaste osvojil srebrno ščuko. Naziv je seveda nepomemben, pomembno je to, da je bil v morju res suveren in tudi nagajive prstke je hitro ukrotil. Na koncu se je že celo potapljal in gledal pod vodo celo v morju. V plavalni šoli Ščuka so tudi tokrat izvrsto opravili svoje delo in komaj čakam, da ga naučijo še novih tehnik in v svet plavalcev uvedejo tudi Arneja.

Na morju je ugotovil da se mu gunca nekaj zobkov in zdaj nestrpno pričakuje, kdaj bo lahko prvega nastavil miški.

Hribolazenje: Porezen (1630)

Glede na mrtvilo na blogu, je verjtno videti, kot da se nam popolnoma nič ne dogaja, kajne?

No resnica ne bi mogla biti dlje od tega.

Selitev na začasno lokacijo je bila dolgotrajna in naporna in šele danes smo končno toliko pospravili, da je stanovanje podobno stanovanju in ne skldišču in da sem lahko pomila vse koščke tal, ki naj bi bili prazni tudi v prihodnje.

Vmes pa smo skočili še na dopust, zaključili vrtec in šolo, naredili darila za vzgojiteljice, zaštartali projekt "zelena streha" in še kaj.

Ampak pustimo to, to še pride.

Za danes ena popolnoma sveža objava. Tako sveža, da se še kadi. Današnja.
No, glede na to, da je ura pol polnoči, recimo temu včerajšnja. :)

Po celem tednu planiranja in preverjanju vremenske napovedi, smo se odločili, da bo danes najboljše vreme za naš pohod v hribe. Odločili smo se, da bo cilj našega prvega letošnjega planinarjenja Porezen.

Arneja smo peljali v vrtec, saj je to zanj še prevelik zalogaj, David je moral v službo, povabili smo še Nono in Anito GR z mularijo.

Seveda se je vremenska napoved od včeraj do danes že spremenila in za okrog dvanajstih je napovedovalo krajevne plohe. Tudi nebo nad Poreznom je temno napovedovalo dež. Radarska slika padavin pa je kazala le malo modro pikico nad nami, medtem ko je bila vsa Slovenija prazna.

Po kratkem premisleku smo se odločili, da vseeno štartamo in se sproti odločamo za povratek, če bo kazalo na slabše. A po nekaj kaplicah dežja, ki so nas prav prijetno ohladile, se je nebo razkadilo, vrh se je pokazal iz megle in mirno smo po prijetno oblačnem vremenu nadaljevali pot.

Ker smo zaradi otrok želele, da jim ne bo pretežko, smo namesto strme poti izbrale lažjo, kar pa je bila verjetno napaka, saj je bila celo pot makadamska, še kar zoprna, cesta, še vedno precej strma in precej dolgočasna. Tako je naš juriš na vrh namesto predvidenih dveh ur, trajal skoraj tri ure.

Na vrh so se, ravno ob dvanastih, skupaj z nami pripodile tudi goste meglice, ki pa so na srečo, kmalu tudi odsopihale stran, da smo ujeli celo nekaj razgleda. Žal ne tudi na najmogočnejše Julijce pred nami.

Na vrhu smo se pofočkale v novo aplikacijo, digitalno planinsko knjižico, planinc.si 

Ker je bila koča odprta, smo si poleg zasluženega čipsa in sendvičev, mame privoščile še kavo, malce počitka in potem nazaj proti dolini.

Pot nazaj je bila še nekoliko težja, kot navzgor. Rene je bil utrujen, noge so ga bolele in veliko pregovarjanja, prigovarjanja, prošenj, groženj in obljub je bilo potrebnih, da se je zmatrani mož le privlekel do avta.

A po sendviču, sladoledu in malce počitka, sta mulčka kilometer pred začasnim domom, zahtevala, da ju vržem iz avta in sta pot nadaljevala peš, in zaradi žuljev, še bosa.

Imamo tudi že plane za naprej.
Vsak teden nekam smo si zadali. Hmmm.. bomo videli kako uspešni bomo pri tem. :)
Plani so visoki, nekateri še višji kot Porezen. :)

Za koec še Enejeva izjava tedna.

Zvečer stoji ob meni in jamra: "aua, moje noge!"
"Kaj te pa boli?" ga vprašam.
"Mišice, ka mi raseje".

Gardaland

Jp.
Še vedno pri prvomajskem izletu. Drugi dan smo obiskali Gardaland.

Najprej smo, seveda že tekom tedna(ov), naredili celo raziskavo glede kart. Dilem pa cel kup.
Kupiti družinske ali posamezne. Za en dan ali dva. Za koliko ljudi. Arne je velik ravno centimeter čez mejo za brezplačne karte, Enej je ravno deset dni starejši od meje za otroške. Na koncu smo kupili štiri karte na eni od slovenskih promocijskih strani. V ceno je vključena še vstopnica za Sea Life, ampak je za moje pojme še vedno draga. Zelo na meji tistega, kar sem pripravljena plačati in kar za to dobimo.

Kmalu po tem, ko smo vstopili, smo ugotovili, da bo najbolje da se ločimo. V Gardalandu imajo povečini namreč tri meje. Od 100 cm naprej, od 120 cm naprej in od 140 cm naprej. Kot rečeno je bil Arne tik nad prvo mejo, Rene tik nad drugo mejo, Enej pa tam-tam na tretji meji. In potem so vse te meje določene še z ali brez spremstva staršev.

Gužva je bila precejšnja, dneva nismo najbolje izbrali.
Fantje so se postavili kar v vrsto za Mamuta, ki je bila dolga 40 minut, midva z Arnejem sva se odpravila proti skrajnem koncu, tistemu staremu delu z vlakom smrti, ki so ga zdaj predelali v 3D virtualni vlak smrti, ki pa takrat ni deloval (3D, vlak je delal) in proti meni ljubi Gosenici.
Midva sva najprej ugotovila, da lahko greva skupaj na Colorado boat. Sama si verjetno ne bi upala iti, ampak skupaj z Arnejem sva pa zbrala pogum, ni bilo tako hudo. :)
Nato sva se poskusila približati Gosenici, ki je ravno pravi vlakec smrti za take piškotke kot je Arne, ampak je bilo celo območje "kung-fu" še zaprto. Zato sva šla na ogled v piramido. OMG grozno. Če se spomnim kako zanimivo nam je bilo to včasih, je zdaj katastrofalno dolgočasno in neumno. Seveda smo 20+ let kasneje izjemno razvajeni in to ni več to.

Medtem smo se dogovorili s fanti, da pridejo na najin konec. Gužva na Kung-fu-ju je bila spet enormna 70min+ zato so se odločili raje za Colorado boat. Midva pa na Gusarsko ladjo. Spet dooolgčaaasss. Arneja je bilo sicer strah, tako kot nas včasih. :)

Na gusarski ladji je, še bolj kot drugje, v oči bodel grdi kapitalizem, vlečenje denarja iz žepov. Vrsta za na čoln je namreč imela prav obvoz. Če si bil na ladji prvič, si dobil obvoz do fotografa, ki ti je za "pičlih" 13 eur poskušal prodati poceni  printe.

Ko sva se vrnila sva ravno dočakala fante, ki so prišli na vrsto na Coloradu in fino našpricani, vsi mokri prišli z njega.

Nato smo si privoščili "piknik" na počasnem vlaku in nato spet, fantje v vrsto za Kung fu, midva pa na gosenico, pa na vrtiljak, pa na drugi vrtiljak. Nato smo se za nekaj časa združili, da sta šla lahko Enej in David na vlak smrti, kjer rano ni bilo gužve. Rene pa se je odločil, da še ni za te hece.

Končno je nastopil čas, ki ga je Enej čakal že vse odkar smo se začeli pogovarjati o Gardalandu. Družno smo se šli postaviti v vrsto za Raptrorja. David in Enej v vrsto, mi pa smo iskali najboljšo točko za opazovanje tega čudeža. Ko sta bila že tik pred tem, da bi prišla na vrsto, pa je sledil šok. Kar naenkrat sta se znašla pred nami, Enej z velikim razočaranjem v očeh in povešenimi ustnjicami. Tik pred vstopom so ga seveda izmerili in kot kaže, mojstri svoje delo res resno jemljejo. Menda so ga trikrat izmerili in se na koncu odločili, da še ni dovolj velik. :( Prav res se mi je zasmili. (BTW, dam jim prav, da delo resno jemljejo in mislim, da ima Enej še dovolj časa da doživi tudi to).

Na tej točki smo se spet ločili. Fantje so šli iskati adrenalin, midva z Arnejem pa kako bolj umirjeno zabavo. Obiskala sva otroški del, a ni bilo nič zabavnega, nato pa sva končno našla super igrišče, kjer se je Arne lahko malce razživel.

Ker se je čas zaprtja parka hitro bližal, sem ga prepričala, da greva še malce naokoli. Zanimale so me namreč vodne atrakcije, kot je Atlantida z velikim čolnom na "brzicah" in še enim čolničkom, ki sem mu pozabila ime, a se je na koncu izkazal za zelo zabavnega.

"You will get wet" je pisalo ob vstopu. Tam smo se ponovno srečali. In ker smo končno našli atrakcijo brez čakalne vrste, smo na hitro naredili tri kroge.

Na koncu smo zaključili še z okrepčilom v obliki sladkorne pene in vaflja v čokoladi.

Lahko rečem da je bil naš timing še kar zgrešen. Tako glede velikosti fantov kot tudi glede števila obiskovalcel in da cene kart definitivno nismo izkoristili. Kar se mene tiče, nimam nikakršne želje po obisku Gardalanda še kdaj, a fantje so bili na koncu koncev zadovoljni in to bo moralo biti za tokrat dovolj.

Mešani občutki, prvič na gosenici.

Tole je že bolje.

O tem pink panterju se bomo pa še pogovarjali. :)

David, Enej in Rene na Colorado boatu.

Klasika.

KIRE!

Reneju se vedno godi krivica in potem hodi za mano.

"A lohk sladoled?" 

"Ne zdej!"

"KIRE!"

"Mami, jest bi risanke"

"Najprej pižamo pa zobe umit, pol pa lahko"

Se obrne in gre. "Kire!"

"Mami, a se lahko grem s kolesom voziti"

"Srce, a ne vidiš, da je že tema zunaj!"

Med jokom, "kire!"

V nedeljo zjutraj, me zbudi ob pol sedmih, oblečen in obut.

"Mami, a lohk griva zej po 2 x 2 Rubikova kocka u štacuna?"

"Nedelja je, trgovine so zaprte, pa ne bova je sploh kupila, lahko jo dobiš za rojstni dan".

"Kire!"

Pa še, pa še... pa ne, ne paše. Je pa včasih zabavno. :)

Branje

Rene se je odločil, da se bo pred šolo naučil črk.
Pobrskala sva po mojih zalogah in našla črke za vsa naša imena in priimke in potem sva brskala in se učila in zabavala.
Nekatere črke so mu bolj všeč, nekatere manj ampak počasi bo vse spoznal.

Arne je trenutno pri črki A.
"Lej, tuki sm pa jest napisan". :)