torek, 12. november 2019

Nedeljski izlet: Kraški rob in Ušesa Istre

Moj današnji namen je bil, obeležiti dve leti od pričetka gradnje hiške. Morda nameniti nekaj besed vsemu kar smo v teh dveh letih počeli, pa nismo nikjer zabeležili. A ko sem hotela prilepiti fotografije, sem ugotovila, da mi arhiv na računalniku seže samo do začetka letošnjega leta.

Zato bom pustila objavo za prihodnjič, zdaj, ko sem že tu, pa jo bom namenila bolj aktualnim temam.

Temam kot je rdeč ruj na Krasu.

V nedeljo smo se namreč odločili, da gremo nekam v hribe. Zaradi obiska predstave "Ta veseli dan ali kaj takega se lahko primeri samo v Idriji" (BTW, zelo, priporočam. Zlasti Idr'cem, pa tudi ostalim) in khm.. Martinove sobote, smo se odločili, da uberemo nekaj krajšega, nekje na Primorskem, kjer bo sonce.
V igri je bilo kar nekaj možnosti, od Glinščice, Napoleonove poti in Slavnika. Ata Mirko je predlagal Ušesa Istre na Kraškem robu, in ker je bilo na tistem delu najbolj sončno in ker je čas rdečenja ruja, smo se odločili za to možnost.

Lahko rečemo samo, da nam ni žal. Bil je ravno pravšen lahkoten sprehod za nedeljsko popoldne. Okolica idilična, pot s prijetno naklonino in nekaj kraškimi skalami, da je malce začinilo dogodivščino (nič nevarno niti za družbo 5 razigranih fantov, čeprav je rob vedno blizu, a nikoli preveč blizu poti).

Pot je deloma krožna, ne prav dobro označena, a ker je obiskovalcev precej je enostavno dobiti informacije, kam se usmeriti. Vsega skupaj 6 km hoda. Naslednjič jo bomo poskušali malce podaljšati, da bo izlet celodnevni.

Dovolj besed, še nekaj fotografij.

Hvala Leskovec Prezlji za pobudo in družbo.


























petek, 04. oktober 2019

sreda, 02. oktober 2019

Pogrešam

Danes ponoči sem se zbudila.
Zbudila in ugotovila, da pogrešam.

Pogrešam blog.
Ko sem bila jaz, jaz.
Ko sem vsake toliko dala od sebe kak uvid, komentar, misel.
Pogrešam čas, ko sem se v glavi igrala z besedami in iskala iskrive kombinacije le teh.

Pogrešam prosti čas.
Pogrešam čas, ko smo za fotkanje uporabljali fotoaparat.
In fotke tudi obdelali.

Ko hobi še ni bil služba.
Pogrešam moje dojenčke. Sprehode s poganjalčkom.
Male dišeče glavice, ki so se stiskale v naročje, ne samo zvečer tik pred spanjem.

Pogrešam čas, ko nisem ves čas delala, pa se TO-DO lista ni kljub temu daljšala.
Ko nisem "kradla časa" pisanju ponudb in poročil medtem ko sem pospravljala stanovanje.

Le kaj se je zgodilo?
Kdo je pokvaril uro?
Kdaj jo lahko dobimo nazaj?

Je luč na koncu predora?

Pogrešam čas, ko smo svoje novosti sproti predstavili.
Kepa dlak na spodnji fotki je stara že pol leta, pa vam je še nismo pokazali.
Spoznajte Tačkota.



PS. Marsičesa tudi ne pogrešam. Za veliko stvari sem hvaležna vsak dan.
Lepo nam je. Le mudi se nam nenehno.







sreda, 16. januar 2019

Drsanje

Spet je minila cela večnost od takrat, ko sem napisala zadnjo objavo na blog in sklenila, da bom bolj pogosto pisala.

Stvari pri hiši se počasi umirjajo, počasi si jemljemo vsaj del vikenda prosto za sprehode, pohode in izlete. Prejšnji teden smo opazili objavo Matjaža Corela o drsanju na Cerkniškem jezeru in nismo se mogli upreti skušnjavi. Sposodili smo si drsalke in glej ga zlomka, celo vzeli s seboj fotoaparat.

Imeli smo se res lepo, fantje so bili navdušeni nad drsanjem, jaz sem navdušena nad fotkami, ki niso nastale s telefonom.






















torek, 25. september 2018

Joga za zmerne ali zakaj si joga zasluži še eno priložnost

Razmišljam kdaj sem se prvič srečala z jogo, pa ne morem ugotoviti.
Sklepam, da nekje ob koncu osnovne šole, ko sem preobrnila našo malo podružnično knjižnico po dolgem in počez.  Takrat ko sem med privlačnimi stranmi zgodb iz sveta duhov in paranormalnega, psihologije, ljubezenskih romanov Viktorje Holt in Sidneya Sheldona (ali je ona?), med iskanjem morilca na način Agathe Christie, našla tudi priročnike za vadbo joge.

Tako skrivnostna, tako drugačna in privlačna. In zakomplicirana.
Seveda sem strani samo prebrskala in preletela, se poskusila postaviti v kak položaj, japajade... in to je bilo to za naslednjih nekaj let.

Drugič sem se srečala z njo nekje na faksu, na jutranjem programu enega od kabelskih programov. Z zvončkljajočo glasbo, šumenjem valov iz ozadja in zaspanim glasom voditeljice. Meh, to ni zame. Po drugi strani je izgledalo tako privlačno. Gibljiva, prožna telesa nekje na obali morja.. to mora biti super, če znaš.

Pa sem si kupila knjigo, trenirala pozdrav soncu, a nekako je vedno ostalo le pri redkih poskusih.
V svojih dnevnih sanjah sem vseeno sanjala, kako ob sončnem vzhodu izvajam jutranjo jogo na terasi svoje sanjske hiške. Ampak do tam še pridemo.

Od konca srednje šole naprej, pa sem bila vedno bolj tekačica, stečing pa je bil vedno muka, ki smo se ga vsi v širokem loku ogibali in priročno pozabili nanj. Dokler nisem začela trenirati bolj redno in bolj na dolge proge.  Tudi takrat se moj odnos do razteznih vaj ni spremenil, še vedno sem jih delala le za silo, so se pa spremenile težave. Pogosto me je kje zategovalo, največkrat v kolenih in kolkih in kmalu smo s prijateljicami ugotovile, da najbolj pomaga masaža. In zakaj najbolj pomaga masaža? Iiiii jaaa.. zato ker so bile mišece trde, saj se nismo nikoli dovolj posvetile mehčanju in sprostitvi mišic po teku.

No, takrat enkrat me je ena od kolegic spoznala z Joga with Adriene in njenimi izzivi na You tube-u.
In takrat se je meni končno odprl "joga svet". Končno joga, ki je prilagojena začetnikom, kjer so navodila preprosta in jasna in kjer voditeljica ni tako poduhovljena, da se pokadi vonj po kadilu že skozi ekran. Adriene je tako simpatična in preprosta punca, da bi jo človek z veseljem samo gledal. Če pa že gledaš lahko še malce pomigaš zraven, kajne?! Sploh če se po vadbi tako fajn sproščeno počutiš.

Še vedno, zdaleč od tega, da bi jo redno delala. Še vedno jo delam skoraj izključno doma, povečini niti ne preko videov. Običajno zagledam jogijsko blazino na tleh in na hitro naredim nekaj poz, kar mi pač tisti dan paše. Bolj kot jo spoznavam, vse bolj pa vem, da je to nekaj, kar si želim početi (poleg gibanja na zraku) do konca življenja. Ker je joga osnova vseh telovadnih vaj, ki ste jih kadarkoli v življenju naredili. Vsaka vaja, pa naj si bo za prožnost, vztrajnost, moč, vse izhaja iz jogijskih vaj.

Se mi pa zdi, da nas v globinah joge, čaka še marsikateri AHA moment in se ga že veselim. Glede na mojo intenzivnost ukvarajanja z jogo, se bojim, da jih bom še dolgo čakala, ampak nekoč pridem tudi globlje.
Evo me. Joga. Na terasi. Ni elegantna, ampak sem res rabila eno "prej" fotko. "Potem" pride čez kaki dve leti.

Jogo najraje delam ko sem sama, zjutraj, ko gredo otroci v šolo ali zvečer, ko že spijo. Ampak vsake toliko, me pri jogi tudi opazujejo ali se mi za nekaj trenutkov tudi pridružijo. In tudi njih privlači, vidim, kako jih zanima, a jih nočem preveč porivati vanjo. Hočem, da sami pokažejo interes.

Zdaj pa prihajamo še do enega "usodnega" križišča z jogo. Do Saše. Saša je bila moja sošolka na srednji šoli. Pridružila se nam je nekoliko kaseje in še zdaj se spomnim kako je s svojimi prodornimi očmi in nalezljivim nasmehom prikorakala v zgornje nadstropje gimnazije. Kupila me je prvi trenutek, ko je počila svojo torbo poleg nas. Tako karizmatičnega in zabavnega človeka kot je Saša srečaš samo enkrat mogoče dvakrat v življenju (ajde štirikrat, sem vednarle šele na polovici, kaj pa jaz vem kaj še pride).

In ravno naša Saša, se je pred kratkim odločila zamenjati svoj poklic in se posvetiti med drugi tudi jogi. Ma ne kakršni koli jogi, družinski jogi. Pripravila je delavnice na prostem, tudi v Idriji, a to presneto poletje, je bilo tako zapolnjeno, da mi je nikakor ni uspelo ujeti. Končno, se nama je z Arnejem uspelo pridružiti ji,  šele čisto proti koncu poletja, v Logatcu.

Čeprav, sem bila kar skeptična. Le kako ji bo uspelo ujeti in obdržati pozornost našega razgrajača?

Pa je bilo povsem preprosto.
Ujela ga je, tako kot je ujela mene na prvi dan srečanja.

Vse vaje so prilagojene tako, da gospodič (in mami) niti ne vesta, da je to joga.
Tako smo, recimo, z dihanjem s trebuščka lovili vlak.
S pihanjem usmerjali žogice in s prsti na nogah pobirali frnikule in potem z njo lovili ravnotežje na eni nogi.
Igrali smo se igre zaupanja, ko je  mali pingvinček  miže sledil mamici, ki ga samo s klici vodila na varno.
Najbolj zabaven je bil seveda del za acro jogo, ko je bil več po zraku kot po tleh. Medtem ko sva se zabavala pa sva hkrati pridobivala moč in ravnotežje.

Najbolj pa me je presenetil zadnji del.

Del za relaksacijo, ko smo se v mislih sprehodili čez celo telo. Od prstkov na nogah do obrvi na glavi. Čisto počasi, umirjeno, zavedajoč se vsakega dela telesa posebej. To je del, ki zelo pomaga, če zvečer ne moremo zaspati. Tako uspavamo vsak del telesa posebej in ko pridemo do vrha glave.. no, najverjetneje do tam niti ne pridemo, ker že mirno spimo. Seveda ne zaspimo na vadbi joge, je pa to vsekakor del pri katerem sem bila najbolj presenečena nad močjo joge. Čeprav je bil ta sprehod skozi telo precej dolg, je Arne povsem mirno ležal zraven in sledil. Kaj takega še zdaj težko verjamem.

Zdaj že komaj čakamo, da se joga spet prične, da se še ostali člani spoznajo z njo.

Zakaj vas res lepo vabim, da kljub predsodkom o jogi, ki jih morda imate, pridete pogledati na vadbo tudi vi?

Zato, ker to ni vadba samo za otroke, to je vadba za oboja otroka (ali dva) in mamo (ali atija).
Ker je to celostna vadba, kjer se razgiba, utrdi in sprosti celo telo.
Ker se bose med vadbo (še bolj) povezali s svojim otrokom.
Ker boste z otrokom imeli eno skupno točko več.
Ker je zabavno.
Ker se boste po njej res dobro počutili.
Ker ne boste imeli izgovora, zakaj vi ne morete hoditi na telovadbo.
Ker ne boste potrebovali varstva.
Ker, tudi če ste jogo že probali, pa vam ni bila všeč, si zasluži še eno priložnost ( in še eno, in še eno, in še eno).
Ker ste lahko čisti začetnik. Nobene potrebe ni, da bi dali nogo za vrat, naredili špago, poznali jogijske izraze ali imeli postavo za v pajkice (tudi trenerka bo super).
Ker je joga osnova vseh osnov in otroku boljše popotnice ne morete dati.
Ker se bosta z njo naučila zavedati telesa in ga obvladovati.
Ker se bosta naučila dihanja in s tem obvladovanja stresa.

Ker je joga preprosto ZAKON!

Se vam zdi, da pretiravam, da vas silim?
Briga me. :)
Vi samo pridite na jogo. Ne bo vam žal.

Danes, sreda 26.9.2018 ob 17.00 Medgeneracijski center Idrija. Prijavite se.

Še več pa na Avocado Center