Izjava tedna Arne.

A viš zakva se reče avjon?

Zatu ka ga niki bali.

Av-jon.


Jej, ratal. Ujela eno mimobežnico. :)

Še smo živi

Sam to bom rekla. :D

Mislim, da bo počasi prišel čas, ko se bom tudi na blog lahko vrnila.

Se zgodi kak dan, da se že "po blogovsko" pogovarjam sama s sabo. Saj veste, tako da v mislih pišem objavo. Ampak kaj, ko do takrat, ko se usedem za računalnik že vse pozabim.

Ampak bo. 

Poletje je šlo, otroci so šli.

V bajti imamo vodo, elektriko, prebeljene stene, celo pomivalni stroj nam že dela. 

Manjka nam samo še en meter tal v spodnjem nadstropju in vsi metri v zgornjem in več al majn vsa oprema, pa dnarja nama tudi že manjka, ampak hej, nam pa ne manjka ljubezni. 

Srečno vsem prvošolčkom. :)

Ps. Izjava tedna Rene:

Rene: Jest nebi šou u šula.

Enej: Ampak boš tam videl vse svoje prijatelje,  a viš kak bu fajn.

Rene: Jest lohk prijatelje vidm tud če grim sam na obisk. 

:)

Hribolazenje: Porezen (1630)

Glede na mrtvilo na blogu, je verjtno videti, kot da se nam popolnoma nič ne dogaja, kajne?

No resnica ne bi mogla biti dlje od tega.

Selitev na začasno lokacijo je bila dolgotrajna in naporna in šele danes smo končno toliko pospravili, da je stanovanje podobno stanovanju in ne skldišču in da sem lahko pomila vse koščke tal, ki naj bi bili prazni tudi v prihodnje.

Vmes pa smo skočili še na dopust, zaključili vrtec in šolo, naredili darila za vzgojiteljice, zaštartali projekt "zelena streha" in še kaj.

Ampak pustimo to, to še pride.

Za danes ena popolnoma sveža objava. Tako sveža, da se še kadi. Današnja.
No, glede na to, da je ura pol polnoči, recimo temu včerajšnja. :)

Po celem tednu planiranja in preverjanju vremenske napovedi, smo se odločili, da bo danes najboljše vreme za naš pohod v hribe. Odločili smo se, da bo cilj našega prvega letošnjega planinarjenja Porezen.

Arneja smo peljali v vrtec, saj je to zanj še prevelik zalogaj, David je moral v službo, povabili smo še Nono in Anito GR z mularijo.

Seveda se je vremenska napoved od včeraj do danes že spremenila in za okrog dvanajstih je napovedovalo krajevne plohe. Tudi nebo nad Poreznom je temno napovedovalo dež. Radarska slika padavin pa je kazala le malo modro pikico nad nami, medtem ko je bila vsa Slovenija prazna.

Po kratkem premisleku smo se odločili, da vseeno štartamo in se sproti odločamo za povratek, če bo kazalo na slabše. A po nekaj kaplicah dežja, ki so nas prav prijetno ohladile, se je nebo razkadilo, vrh se je pokazal iz megle in mirno smo po prijetno oblačnem vremenu nadaljevali pot.

Ker smo zaradi otrok želele, da jim ne bo pretežko, smo namesto strme poti izbrale lažjo, kar pa je bila verjetno napaka, saj je bila celo pot makadamska, še kar zoprna, cesta, še vedno precej strma in precej dolgočasna. Tako je naš juriš na vrh namesto predvidenih dveh ur, trajal skoraj tri ure.

Na vrh so se, ravno ob dvanastih, skupaj z nami pripodile tudi goste meglice, ki pa so na srečo, kmalu tudi odsopihale stran, da smo ujeli celo nekaj razgleda. Žal ne tudi na najmogočnejše Julijce pred nami.

Na vrhu smo se pofočkale v novo aplikacijo, digitalno planinsko knjižico, planinc.si 

Ker je bila koča odprta, smo si poleg zasluženega čipsa in sendvičev, mame privoščile še kavo, malce počitka in potem nazaj proti dolini.

Pot nazaj je bila še nekoliko težja, kot navzgor. Rene je bil utrujen, noge so ga bolele in veliko pregovarjanja, prigovarjanja, prošenj, groženj in obljub je bilo potrebnih, da se je zmatrani mož le privlekel do avta.

A po sendviču, sladoledu in malce počitka, sta mulčka kilometer pred začasnim domom, zahtevala, da ju vržem iz avta in sta pot nadaljevala peš, in zaradi žuljev, še bosa.

Imamo tudi že plane za naprej.
Vsak teden nekam smo si zadali. Hmmm.. bomo videli kako uspešni bomo pri tem. :)
Plani so visoki, nekateri še višji kot Porezen. :)

Za koec še Enejeva izjava tedna.

Zvečer stoji ob meni in jamra: "aua, moje noge!"
"Kaj te pa boli?" ga vprašam.
"Mišice, ka mi raseje".

Izjava tedna

Arne:
Maha pred menoj raztegnjenim delavskim metrom.
Kaj pa imaš tam? "NEC"

Arne: "Reč MUKA."
David: "MUKA"
Arne: "Teb let puka"
David: "Ne, teb ret puka"
Arne: "Ne, ti si riku muka, teb ret puka"

Enej:
Hoče dat odvirke v radič s krompirejem. Gre ponje v hladilnik, se pripravi da jih popeče in pravi.
A dam še kej spodi? Kešn putr al pa kej?"

Tudi Rene jih ima cel kup ampak te smo si uspeli na hitro zapomniti.
Moram biti bolj pridan pri zapisovanju izjav.

Naključje?

Še nedolgo nazaj je Rene rekel Adidasu ananas.
Arne pa pravi ananasu Adidas.

Naključje? :)

Izjav tedna pa cel kup. Pa vse izginejo nekam v zrak.

Mogoče ta:
Gre Arne lulati in se sleče sredi kopalnice.
Ko zleze s školjke prime hlače in pravi: "A sa ti slučajnu moje?" :)

Izjava tedna: Rene

Enej: Mama! On je brez kruha (jedel)!

Rene: O ne ne, brez salame pa sira! (..sem ostal op.p.)

Vaihingen an der Enz

Ker je bila po obisku Legolanda vremenska napoved vedno slabša, smo počasi opustili vse upanje in plane o road tripu za naprej in smo se odločili, da kar podaljšamo obisk pri Mohoričih.

Tako so šli fantje in punce v ponedeljek že v šolo, mi smo se čez dopoldne zabavali po svoje.
Popoldneve pa smo preživljali po bližnji okolici, na sprehodih in igralih, ki jih je v Vaihingen am Enz-u res veliko. Tudi kraj sam po sebi je zelo simpatičen. Umirjen, urejen v nulo... res lepo.

Ker smo v Legolandu zamudili trgovino in ker smo otrokom obljubili eno skupno veliko škatlo legic, smo odšli tudi v nakup po te. Na koncu koncev so si, presenetljivo, namesto skupne velike škatle izbrali le vsak svoje mini paket.

Arne pa je poskrbel še za zabavo. Ko je že izbral svojo škatlo, je na polici našel še mini figurico Maše (Iz Maše in Medveda) za vsega skupaj 2 eur. In ker sta si fanta v Legolandu, medtem ko je Arne spal, sestavila vsak po svojo figurico, sva mu rekla, da lahko kljub Maši, ki jo res obožuje, kupi vseeno tudi škatlo, ki si jo je izbral. Pa pravi ne, in jo nese nazaj na polico.
Meni se je kar malce zasmilil, revež tako nedolžen, in pravim: Arne, zdej al pa nikoli. Pa pravi: Nikoli. In jo da nazaj.  Pikec.
Saj ne, da jo je le kak teden ali dva za tem enako ugledal v izložbi v knjigarni v Idriji in jo hotel imeti. No, ampak zdaj pa nisem imela izgovora, zakaj ja.

No, v sredo smo končno odšli proti Sloveniji. Prispeli pa seveda nismo. Smo se raje še malce ustavili v Flachau. Ne ker bi si želeli, ampak zato ker smo izvedeli, da od Celovca naprej vse stoji. Ekstremne snežne razmere. Jah no...  saj je bilo fajn.  Vse razen čakanje, da so očistili apartma, ki smo ga rezervirali komaj 5 minut pred prihodom. Napotili so nas namreč v lastno kuhinjo, v kateri se očitno intenzivno kadi in to sploh ne v času našega bivanja. Fuuuuj... sem že pozabila kako je biti v zakajenem prostoru. Oči in nos so me pekli za znoreti. Grozno. Res grozno. Žal mi je za vse otroke, ki morajo živeti v takem. To je pa res stvar, ki je ne prenesem. Ko opazim človeka v avtu z otroki in z prižganim čikom. Fuj, fej... nimam tolerance.

Kakorkoli že, na srečo smo si dopoldne nakupili veliko hrane za na pot, da smo je imeli dovolj še za večerjo in za zajtrk. Za kosilo pa smo se naslednji dan naročili kar k mami. Na govejo juhico in žlikrofe. Njam.

Za konec pa še enkrat hvala Mohoričem, ki so nas tako prijazno sprejeli in nas stregli in zabavali in še kaj. Super je bilo! Še pridemo! :)
Hvala Tina in Rafko!

Izjava tedna: Rene

Pri kosilu pridno namaka habanco v joto, ampak zelje ostaja pa kar nekotaknjeno.

"Mami, sam tulk, de viš! Nkal ne več skuhat zile, ka ga na maram!"

Ha, ha, ha... my darling... it's payback time.
Jaz sem tudi morala mineštro jest ko sim bila majhna. Buahahaa.. :)

Izjava tedna: Rene, Enej

V petek so mulci prespali pri Staratu in Starimami.

In pri njih se seveda crkljajo.
In ker je nad risanjem s prstom po hrbtu ponavadi najbolj navdušen Enej, sem ob pripovedovanju zgodbe, najprej predvidevala, da je to njegova izjava, ampak menda je to izjavil Rene, kar me še toliko bolj zabava.

Skratka.
Rene prosi Starata, naj mu nekaj nariše (s prstom, saj poznate to igro?) na hrbet.
Pravzaprav ima že idejo: Petra Prevca in njegovega Zlatega orla. (Takrat je bilo to še zeloooo aktualno).
Starata mu nariše Petra Prevca in tudi Zlatega orla.
Rene ga prosi, naj še pobarva.
Starata ga pobarva.

"A zdej je dovolj?" ga vpraša ko konča.

"Ne! Čez črta ti je šlu! Pabriš, pa še enkrat!"

:)

Enej pa danes med večerjo razmišlja, kako bi bilo, če v zraku ne bi bilo kisika.
Kako bi dihali.

Pa se mu utrne ideja.
"Kot ribe pod vodo. One dihajo stopljen kisik".

Kasneje je idejo sicer hotel prodati, kot učiteljičino. Menda jim je tako razložila v šoli.
No, upam, da ne. :)

Izjava tedna, Rene

Se pogovarjamo z Enejem, ki se je navdušil nad zbiranjem nalepk.

Pravi Rene, da on tudi zbira.

"Kaj pa zbiraš Rene?" "Lizike, pa bombone, pa taku".


Joj, pa tak velik fant je postal. Tako odraslo se že pogovarja.
Danes sva bila pri zdravniku, ni niti pisnil. Da bom kaj takega doživela, si ne bi nikoli mislila.


PS. S pomočjo sesalca, se res napravi najboljše frizure. :)

Moj bolnik.

Izjava tedna: Rene

Čeprav cukra in bombonov res ne maramo (jaz) imajo otroci res radi malinovec.

Da nisem preveč zoprna smo se dogovorili za kompromis.

Malinovec ali cedevita enkrat dnevno, ostalo pa vodo. 

Običajno itak skoraj nič ne spijejo in potem jaz po kosilu zlijem stran.

Pravi Rene pri večerji, da danes še ni pil Banana-kivijevca, če lahko.

Sem ga vprašala, če tudi v vrtcu pijejo sok, pa pravi da ne.

"Zato ker ni dober za otroke, ane?!" pravim.

"Ampak je pa dober!", mi ni ostal dolžen.

Po vrhu vsega, so se mu že od novega leta naprej, delale take pike po telesu.
Srbeče, da si jih je vse spraskal do živega.
Najprej so se mu delale ena po ena, nato že po več naenkrat.
Poleti je bilo sploh grozno.

Zdravnica je posumila na alergijo na konzervanse.
Ker potem, ko smo (še bolj) pazili na to, ni bilo bolje, smo ga peljali na bioresonanco.
Da vidimo.
Pokazalo je intoleranco na sladkor in še laktoza pod vprašajem.
Pa nakakšne kapljice so nam dali.

Dober teden po tem. Pikic ni.

Ampak malinovca tudi ne.
Sladoled vsake toliko. Za dušo privezat.

Izjava tedna: Enej

"A viš kaj mi je pa bel ušič pr puncah kat pr' pubih?"
"Ka nem skus lasi raseje, nam pa enkrat nihaje, pol smo pa čudni pa na murma si take firkovske frizure narest."