Zimske radosti

Če nam letos česa ni manjkalo (poleg ljubezni, seveda), je pa to sneg.
In mraz. (Grammarly mi je ponudil veliko začetnico, pa bi si jo skoraj res zaslužil, kajne? )

Ker sem bolj zmrnjene sorte, sem v puhovki že od septembra. S kratkim obdobjem oktobra, ko smo lahko nosili le windstopperje. Sedem mesecev... več kot pol leta nas že zebe... upam, da je to pokurilo mraz za naslednjih nekaj let.

Na srečo je prišla največja pošiljka šele potem, ko je bila hiška na zunaj v glavnem končana.
Potem, ko smo že mislili, da smo končno dočakali pomlad.

In ko so pretekli teden, po obdobju toplejših dni, izpod snega pokukale zaplate trave, smo čez vikend dobili novo pošiljko.

Pa saj sneg nas pravzaprav niti ne moti. Moti nas predvsem pomanjkanje sonca in toplote.
Nemogoče bi bilo prešteti, kolikokrat nas je letos prezeblo do kosti.

Tokrat je bilo snega še za zimske radosti preveč.
Smučanje in sankanje je bilo po naših dolinah nemogoče, saj bi moral imeti vsaj traktor, da ga steptali. Na srečo je cesta mimo naše hiške prazna in ravno prav splužena, da se je vseeno dalo, tako sankati, kot tudi smučati.

Največji izziv je predstavljalo sušenje kombinizonov med etapami sankanja in smučanja.
Na srečo smo se dobro oborožili z električnimi radiatorji in kaloriferji, ki so nam pomagali pri tem sizifovskem opravilu.

Me prav zanima, koliko priložnosti za sankanje bo še to leto.

Popoldanski počitek na gradbišču.

Naš živalski svet

Ko smo se junija preselili v naš začasni dom, se nismo zavedali kaj vse prinese to za sabo.

Še zdaleč pa se nismo zavedali kako zelo bližje naravi bomo.
Pa ne samo v začasnem domu, tudi na poti med začasnim in bodočim domom.

Živali doma.

Iz kuhinjskega okna vsako jutro opazujemo veverice, ki skačejo z drevesa na drevo.
Mladega srnjačka, ki sredi popoldneva izziva našega psa na travniku pred hišo.

V gozdu kričimo in žvižgamo, da preženemo medveda in v tresočimi hlačnicami čakamo kdaj ga bomo prvič srečali.
Lisice nam skačejo na cesto.
Ptički nam kradejo semena trave.
Močerad se nerodno skriva pod pokošeno travo.
Pokopujemo miške, ki so postale žrtev bagerja.
Kobilice nam skačejo okrog nog.
Mravlje si v naših plohih gradijo dom.

Sem in tja nas piči kaka osa.

Na cesti srečamo čredo ovac, ki jih ženejo mladi pastirčki.
Krave in bikci se podijo po panikih ob cesti.

Psi mirno ležijo sredi ceste in jih naš namen, da gremo mimo sploh ne gane.

Srečanja z živalmi pa so se pričela že na morju, kjer smo imeli nekaj precej zabavnih prigod z eno od živalskih vrst. :)

Galeb in ostali živalski obiskovalci.

Verjetno zato, ker v kamp ni mogoče dostopati za avtomobilom (vozi samo transfer) in ker je tako mirno, je na našem otočku zelo veliko živalic.

Tako smo vsakodnevno opazovali mnogo vrst pričkov.

Z galebi smo imeli zabavne prigode. 

Eden od njih je bil še posebej predrzen (no, lahko da so bili tudi trije, nismo jih ločili).

Prvič, nam je iz mize, okrog katere smo sedeli štirje, ukradel cel kos parmezana. S polivinilom vred.

Ker je bil pretežek zanj, nam ga je med lovom uspelo dobiti nazaj. 

Drugič, ker je nekdo pozabil izprazniti vrečko iz trgovine in smo jo pustili samo pri šotorju, je gospodič galeb našel ogromen kos Tilsita in si ga postregel. Ko sem ga našla ga je že tretjino pozobal.

Tretjič, nam je tatič, sredi belega dneva, zlezel V ŠOTOR in iz njega ukradel vrečko penic (Marshmallov). 

Potem pa smo se opremili s češarki in smojih metali za njim, takoj ko je samo pomislil, da bi se približal našemu šotoru. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako groba do nedolžnih ptičev. Naj omenim, da so vsi ostali celi, so se pa na koncu že malce izogibali našemu rajonu.

Opazovali smo veverice.

Ježek je prišel vsak večer pogledati okrog šotora, če je ostala kaka dobrota zanj.

Opazili smo celo zajca.

Divjega zajca sredi kampa, si lahko mislite? Ta se je čez dan dobro skrival, bežno se je prikazal le ob urah, ko oči niso najbolj sigurne v svoj prav.

Videli smo veliko rib in veliko ribičev, ki bi jim fantje najraje pomagali.

Rakovice, ki so se spretno skrivale med skalami in skoraj neopazne prozorne meduzice brez lovk, ki so plavale mimo otoka.

Polžke, školjke, kumare, zvezdo in za konec, še kalamare na žaru.

Dopust 2017: Skrivnostna destinacija

Letos sem končno že malce pozabila na naše zadnje potovanje s Korzike domov, za katero sem zdaj ugotovila, da ga sploh nisem opisala na blogu.

Če skrajšam, najprej smo morali v cca 100 km od kampa do trajekta pridobiti 15 minut, če ga nismo hoteli zamuditi (kar ga seveda nismo hoteli in nam je za las uspelo). Nato razburkano morje celo pot, kar ne bi bila težava, če ne bi bili valovi ob močnem vetru v Livornu tako veliki, da trajekt sam ni mogel zapeljati v mišjo luknjo od svojega doka, ampak so ga morali počasi, počasi z vlačilci zvleči notri. 

Nato smo strahoma opazovali črne, nevihtne oblake in na bencinski temeljito zalepili zadnjo (razbito) šipo, da nam ne bi prepuščala na poti.  Nato se je Arne od utrujenosti kake pol ure drl na vse grlo, dokler ni zaspal, čez cele Apenine nas je zalivalo kot iz škafa, vidljivost ničelna, kamionov cel kup, strele, grmenje... obup.
No, od Firenc naprej, ko so vsi trije zaspali, pa sva se z Davidom odlično zabavala, z miselnimi igricami. Imena na vse črke abecede, kletvice na vse črke abecede, preprevanje starih hitov.. super je bilo. Končno enkrat, da sva brez težav pripeljala do doma.

Torej po treh letih sem na te preripetije pozabila in spet sem se zasačila med brskanjem po cenah trajektov. Ampak potem je prišla napoved, da se gradbincu julija sprosti termin za postaviti hiško, in plane smo morali spremeniti (pa tudi sicer smo raje poiskali malce cenejši "štos").

Ko sem razmišljala o primernih destinacijah, sem povprašala med mami blogerkami in en od predlogov je bil tudi tale kamp, FKK kamp, ki se je tako super izkazal, da bom njegovo lokacijo ohranila zase, ker mislim, da ne potrebuje niti ene dodatne družinice več. :) Tisti, ki te kraje poznate, pa ga boste tako ali tako prepoznali s fotk.

Tu naokoli sva se z Davidom, takrat še sama, sprahajala tisto jesen, ko sem bila prvič noseča. Ob vseh romantičnih pričakovanjih starševstva, sva planirala kako bomo vse vikende preživeli na morju in kako lušten kamp je to. Nato sva nanj seveda povsem pozabila. Ob predlogu pa sva bila takoj all-in, seveda pod pogojem, da kampiramo na otočku, ki je s celino povezan z mostičkom. In ta otoček, in ta mostiček sta se izkazala za zmagovalno kombinacijo. Vir miru in vir zabave za skoraj 2 tedna dopusta, ki smo ga izkoristili že junija, takoj po šoli.

Pod gosto senco, ob rahlem pišu vetra a v zatišju pred močnim vetrom, brez gužve, brez avtomobilov in brez (ali z minimalno) oblačili. Kaj bi lahko še boljšega?

Jaz sem bila en teden pred dopustom še na prisilni dijeti z izruvanim modrostnim zobom, ki pa ni preveč zalegla (zdaj ko sem videla fotke, grem pa res na dijeto OMG in res se moram nehati sabotirati samo sebe. In brez skrbi tistih ta odločilnih vam ne pokažem). 

Danes samo sneak peak, v kratkem nekaj dogodkov, ki so poskrbeli, da nam ni bilo dolgčas in nekaj prednosti FKK kampa.

Vedno zasedeni viseči mreži. 

Naše najmanše nogice so že tako velike.

Viseča mreža nudi več zabave kot bi si mislili odrasli. :)

Napihane solzice.

Prvomajski dopust: Lago di Garda

Kot sem napisala že v prejšnji objavi, je bil petkov odhod od doma namenjen predvsem temu,
da smo se v soboto, ko je bilo napovedano najlepše vreme, zbudimo v neposredni bližini Gardalanda.

Ko smo prispeli v mobilno hiško, je bilo očitno, da smo bili v njej pri letošnji gostje.
Brezhibno čista,  da sem si najprej rekla, jok brate... v tako stanje jo jaz ne bom niti poskusila spraviti. Saj je bilo namreč doplačilo za čiščenje opcijsko, namreč, če si hiško pospravil sam si lahko prihranil 40 eur. No, s tem se nisem nameravala niti truditi. Zapravljanje dopusta za čiščenje je vredno več kot to.

Ker je bilo v hiško tudi zelooo mrzlo, smo našopali klimo do konca, skuhali toplo juhico in šibali na sprehod na obalo. Ta pa je ponudila čudovito kuliso za kratko družinsko fotografiranje.

Mislim da sem dobila nov ohranjevalnik zaslona.
Moji mulčki lepi. <3 p="">

 

Prvomajski izlet: Benetke

Že pred časom smo se odločili, da bo pri nas veljalo pravilo "Collect moments not things"
in da bomo namesto daril v obliki igrač in ostale plastike najbližje raje prosili za dinarčke, ki jih bomo porabili za kak super izlet.

Lani smo tako obiskali prijatelje v Nemčiji in Legoland, letos pa smo se odličili za obisk Gardskega jezera in Gardalanda.

Fantje so prispevali svoj denar, ki ga je bilo ravno za vstopnino v Gardaland, midva pa sva (kao) podvojila njihov znesek, da smo si lahko privoščili še spanje in nekaj pohajanja naokoli.

Vstopnice za Gardaland smo dobili najceneje na eni od strani z ugodnostmi, zraven so bile vštete tudi vstopnice za Sea Life.
Preko Bookinga pa smo najeli mobilno hiško v enem od kampov v nekaj kilometrov oddaljenei Moniga del Garda. Kamp se imenuje Piantarelle in smo ga izbrali zaradi najboljšega razmerja med ceno in oceno uporabnikov. V kolikor se v kratkem odpravljate na potovanje in imate nastanitev namen rezervirati preko bookinga, rezervirajte preko naslednje povezave (KLIK) in pridobite 15 eur popusta.
Zaradi slabe vremenske napovedi smo malce žonglirali z dnevi odhoda in obiska Gardalanda zato smo se zadnji trenutek premislili in prosili za zamenjavo datuma prihoda na en dan prej, pri čemer so nam v kampu brez težav ugodili, čeprav to ni v njihovih pravilih.

V škornjih smo se podali na pot v petek dopoldne, takoj po tem, ko nam je poštar prinesel še zadnji dve osebni izkaznici, ki smo jih ekspresno naročili v sredo, ko smo ugotovili, da sta pretečeni. Ker nismo imeli kakih posebnih planov za naprej smo se odločili za postanek v Benetkah.

Verjetno najdražji sprehod vseh časov. 45 eur za tronchetto in 11 eur za tri ure in eno minuto parkirišča v parkirni hiši.

Prijeten sprehod. Nekoč si morava vzeti čas, da obiščeva Benetke sama in za nekaj dni in raziščeva vse čudovite kotičke in skrite zanimivosti.

Ob odhodu nas je pospremila čudovita mavrica, ki se je raztezala čez trg Sv. Marka.

Nadaljevanje prihodnjič. :D

V primeru da se izgubijo.. kontaktna telefonska kar na roko. :) Na srečo brez potrebe. 

Za celo ulico nas je.

Afnjanje, medtem ko vedrimo med nevihto.

O waw, kaj je pa to zaena mašina?

Le kaj je tako zanimivega? :D