torek, 25. september 2018

Joga za zmerne ali zakaj si joga zasluži še eno priložnost

Razmišljam kdaj sem se prvič srečala z jogo, pa ne morem ugotoviti.
Sklepam, da nekje ob koncu osnovne šole, ko sem preobrnila našo malo podružnično knjižnico po dolgem in počez.  Takrat ko sem med privlačnimi stranmi zgodb iz sveta duhov in paranormalnega, psihologije, ljubezenskih romanov Viktorje Holt in Sidneya Sheldona (ali je ona?), med iskanjem morilca na način Agathe Christie, našla tudi priročnike za vadbo joge.

Tako skrivnostna, tako drugačna in privlačna. In zakomplicirana.
Seveda sem strani samo prebrskala in preletela, se poskusila postaviti v kak položaj, japajade... in to je bilo to za naslednjih nekaj let.

Drugič sem se srečala z njo nekje na faksu, na jutranjem programu enega od kabelskih programov. Z zvončkljajočo glasbo, šumenjem valov iz ozadja in zaspanim glasom voditeljice. Meh, to ni zame. Po drugi strani je izgledalo tako privlačno. Gibljiva, prožna telesa nekje na obali morja.. to mora biti super, če znaš.

Pa sem si kupila knjigo, trenirala pozdrav soncu, a nekako je vedno ostalo le pri redkih poskusih.
V svojih dnevnih sanjah sem vseeno sanjala, kako ob sončnem vzhodu izvajam jutranjo jogo na terasi svoje sanjske hiške. Ampak do tam še pridemo.

Od konca srednje šole naprej, pa sem bila vedno bolj tekačica, stečing pa je bil vedno muka, ki smo se ga vsi v širokem loku ogibali in priročno pozabili nanj. Dokler nisem začela trenirati bolj redno in bolj na dolge proge.  Tudi takrat se moj odnos do razteznih vaj ni spremenil, še vedno sem jih delala le za silo, so se pa spremenile težave. Pogosto me je kje zategovalo, največkrat v kolenih in kolkih in kmalu smo s prijateljicami ugotovile, da najbolj pomaga masaža. In zakaj najbolj pomaga masaža? Iiiii jaaa.. zato ker so bile mišece trde, saj se nismo nikoli dovolj posvetile mehčanju in sprostitvi mišic po teku.

No, takrat enkrat me je ena od kolegic spoznala z Joga with Adriene in njenimi izzivi na You tube-u.
In takrat se je meni končno odprl "joga svet". Končno joga, ki je prilagojena začetnikom, kjer so navodila preprosta in jasna in kjer voditeljica ni tako poduhovljena, da se pokadi vonj po kadilu že skozi ekran. Adriene je tako simpatična in preprosta punca, da bi jo človek z veseljem samo gledal. Če pa že gledaš lahko še malce pomigaš zraven, kajne?! Sploh če se po vadbi tako fajn sproščeno počutiš.

Še vedno, zdaleč od tega, da bi jo redno delala. Še vedno jo delam skoraj izključno doma, povečini niti ne preko videov. Običajno zagledam jogijsko blazino na tleh in na hitro naredim nekaj poz, kar mi pač tisti dan paše. Bolj kot jo spoznavam, vse bolj pa vem, da je to nekaj, kar si želim početi (poleg gibanja na zraku) do konca življenja. Ker je joga osnova vseh telovadnih vaj, ki ste jih kadarkoli v življenju naredili. Vsaka vaja, pa naj si bo za prožnost, vztrajnost, moč, vse izhaja iz jogijskih vaj.

Se mi pa zdi, da nas v globinah joge, čaka še marsikateri AHA moment in se ga že veselim. Glede na mojo intenzivnost ukvarajanja z jogo, se bojim, da jih bom še dolgo čakala, ampak nekoč pridem tudi globlje.
Evo me. Joga. Na terasi. Ni elegantna, ampak sem res rabila eno "prej" fotko. "Potem" pride čez kaki dve leti.

Jogo najraje delam ko sem sama, zjutraj, ko gredo otroci v šolo ali zvečer, ko že spijo. Ampak vsake toliko, me pri jogi tudi opazujejo ali se mi za nekaj trenutkov tudi pridružijo. In tudi njih privlači, vidim, kako jih zanima, a jih nočem preveč porivati vanjo. Hočem, da sami pokažejo interes.

Zdaj pa prihajamo še do enega "usodnega" križišča z jogo. Do Saše. Saša je bila moja sošolka na srednji šoli. Pridružila se nam je nekoliko kaseje in še zdaj se spomnim kako je s svojimi prodornimi očmi in nalezljivim nasmehom prikorakala v zgornje nadstropje gimnazije. Kupila me je prvi trenutek, ko je počila svojo torbo poleg nas. Tako karizmatičnega in zabavnega človeka kot je Saša srečaš samo enkrat mogoče dvakrat v življenju (ajde štirikrat, sem vednarle šele na polovici, kaj pa jaz vem kaj še pride).

In ravno naša Saša, se je pred kratkim odločila zamenjati svoj poklic in se posvetiti med drugi tudi jogi. Ma ne kakršni koli jogi, družinski jogi. Pripravila je delavnice na prostem, tudi v Idriji, a to presneto poletje, je bilo tako zapolnjeno, da mi je nikakor ni uspelo ujeti. Končno, se nama je z Arnejem uspelo pridružiti ji,  šele čisto proti koncu poletja, v Logatcu.

Čeprav, sem bila kar skeptična. Le kako ji bo uspelo ujeti in obdržati pozornost našega razgrajača?

Pa je bilo povsem preprosto.
Ujela ga je, tako kot je ujela mene na prvi dan srečanja.

Vse vaje so prilagojene tako, da gospodič (in mami) niti ne vesta, da je to joga.
Tako smo, recimo, z dihanjem s trebuščka lovili vlak.
S pihanjem usmerjali žogice in s prsti na nogah pobirali frnikule in potem z njo lovili ravnotežje na eni nogi.
Igrali smo se igre zaupanja, ko je  mali pingvinček  miže sledil mamici, ki ga samo s klici vodila na varno.
Najbolj zabaven je bil seveda del za acro jogo, ko je bil več po zraku kot po tleh. Medtem ko sva se zabavala pa sva hkrati pridobivala moč in ravnotežje.

Najbolj pa me je presenetil zadnji del.

Del za relaksacijo, ko smo se v mislih sprehodili čez celo telo. Od prstkov na nogah do obrvi na glavi. Čisto počasi, umirjeno, zavedajoč se vsakega dela telesa posebej. To je del, ki zelo pomaga, če zvečer ne moremo zaspati. Tako uspavamo vsak del telesa posebej in ko pridemo do vrha glave.. no, najverjetneje do tam niti ne pridemo, ker že mirno spimo. Seveda ne zaspimo na vadbi joge, je pa to vsekakor del pri katerem sem bila najbolj presenečena nad močjo joge. Čeprav je bil ta sprehod skozi telo precej dolg, je Arne povsem mirno ležal zraven in sledil. Kaj takega še zdaj težko verjamem.

Zdaj že komaj čakamo, da se joga spet prične, da se še ostali člani spoznajo z njo.

Zakaj vas res lepo vabim, da kljub predsodkom o jogi, ki jih morda imate, pridete pogledati na vadbo tudi vi?

Zato, ker to ni vadba samo za otroke, to je vadba za oboja otroka (ali dva) in mamo (ali atija).
Ker je to celostna vadba, kjer se razgiba, utrdi in sprosti celo telo.
Ker se bose med vadbo (še bolj) povezali s svojim otrokom.
Ker boste z otrokom imeli eno skupno točko več.
Ker je zabavno.
Ker se boste po njej res dobro počutili.
Ker ne boste imeli izgovora, zakaj vi ne morete hoditi na telovadbo.
Ker ne boste potrebovali varstva.
Ker, tudi če ste jogo že probali, pa vam ni bila všeč, si zasluži še eno priložnost ( in še eno, in še eno, in še eno).
Ker ste lahko čisti začetnik. Nobene potrebe ni, da bi dali nogo za vrat, naredili špago, poznali jogijske izraze ali imeli postavo za v pajkice (tudi trenerka bo super).
Ker je joga osnova vseh osnov in otroku boljše popotnice ne morete dati.
Ker se bosta z njo naučila zavedati telesa in ga obvladovati.
Ker se bosta naučila dihanja in s tem obvladovanja stresa.

Ker je joga preprosto ZAKON!

Se vam zdi, da pretiravam, da vas silim?
Briga me. :)
Vi samo pridite na jogo. Ne bo vam žal.

Danes, sreda 26.9.2018 ob 17.00 Medgeneracijski center Idrija. Prijavite se.

Še več pa na Avocado Center















petek, 14. september 2018

Pred, med, za

Šele ob tej objavi, sem spoznala, da se zadnje leto počutim tako "med". 
Zda je že veliko bolje, ni pa še "za". :)

Tudi "bolje" ni pravi izraz, saj nam ni bilo nič hudega. Le časa in energije ni za nič drugega.








ponedeljek, 3. september 2018

Še smo živi

Sam to bom rekla. :D

Mislim, da bo počasi prišel čas, ko se bom tudi na blog lahko vrnila.

Se zgodi kak dan, da se že "po blogovsko" pogovarjam sama s sabo. Saj veste, tako da v mislih pišem objavo. Ampak kaj, ko do takrat, ko se usedem za računalnik že vse pozabim.

Ampak bo. 
Poletje je šlo, otroci so šli.

V bajti imamo vodo, elektriko, prebeljene stene, celo pomivalni stroj nam že dela. 
Manjka nam samo še en meter tal v spodnjem nadstropju in vsi metri v zgornjem in več al majn vsa oprema, pa dnarja nama tudi že manjka, ampak hej, nam pa ne manjka ljubezni. 

Srečno vsem prvošolčkom. :)


Ps. Izjava tedna Rene:

Rene: Jest nebi šou u šula.
Enej: Ampak boš tam videl vse svoje prijatelje,  a viš kak bu fajn.
Rene: Jest lohk prijatelje vidm tud če grim sam na obisk. 
:)





ponedeljek, 23. april 2018

Razglednica iz Jeličnega vrha


Na Enejev rojstni dan, sta nas na hiški obiskala moja starša, Starata in Staramama po domače. ;)

Ujela sta nas ravno ko smo na strehi sadili sukulente, ki smo jih nabrali na sosedovem vrtu.

Hvala ata, za te lepe spomine.
Da ne govorim o vsem ostalem, za kar smo vama hvaležni.










petek, 20. april 2018

Na pomoč, najstnika imamo.

Naš mali mož, povod za tale blog,
matematik, šahist, bralec, plezalec, veliki brat, 
se je danes prelevil v najstnika.

Z navdušenjem in strahom ga opazujem, 
kako iz otroka odrašča v fanta. 
Z nostalgijo se spominjam prvih ur, dni, mesecev preživetih z njim.
Z njim, ki je obrnil moj svet na glavo.
Šele z njim, sem resnično postala odgovorna, odrasla oseba (vsaj večino časa. :))

Vse najboljše dragi Enej!

Ko smo že pri blogu, pravkar sem opazila, da smo pred dnevi preskočilo magično mejo MILJON!!! obiskov.
Wooohooo!
Hvala ker nam še vedno sledite, čeprav si le redko vzamemo čas za pisanje.
S selitvijo se bo (močno upam), spremenilo tudi to.

Pa lep pozdrav iz vikend oddiha na naši lepi nedokončani hiški. ;)



 


torek, 27. marec 2018

Čudovita nosečnica Martina

Draga Martina,
hvala, za priložnost, da sem lahko bila mali košček vajine zgodbe.
Neizmerno sem uživala.

Iskrene čestitke! 


















ponedeljek, 19. marec 2018

Zimske radosti

Če nam letos česa ni manjkalo (poleg ljubezni, seveda), je pa to sneg.
In mraz. (Grammarly mi je ponudil veliko začetnico, pa bi si jo skoraj res zaslužil, kajne? )

Ker sem bolj zmrnjene sorte, sem v puhovki že od septembra. S kratkim obdobjem oktobra, ko smo lahko nosili le windstopperje. Sedem mesecev... več kot pol leta nas že zebe... upam, da je to pokurilo mraz za naslednjih nekaj let.

Na srečo je prišla največja pošiljka šele potem, ko je bila hiška na zunaj v glavnem končana.
Potem, ko smo že mislili, da smo končno dočakali pomlad.

In ko so pretekli teden, po obdobju toplejših dni, izpod snega pokukale zaplate trave, smo čez vikend dobili novo pošiljko.

Pa saj sneg nas pravzaprav niti ne moti. Moti nas predvsem pomanjkanje sonca in toplote.
Nemogoče bi bilo prešteti, kolikokrat nas je letos prezeblo do kosti.

Tokrat je bilo snega še za zimske radosti preveč.
Smučanje in sankanje je bilo po naših dolinah nemogoče, saj bi moral imeti vsaj traktor, da ga steptali. Na srečo je cesta mimo naše hiške prazna in ravno prav splužena, da se je vseeno dalo, tako sankati, kot tudi smučati.

Največji izziv je predstavljalo sušenje kombinizonov med etapami sankanja in smučanja.
Na srečo smo se dobro oborožili z električnimi radiatorji in kaloriferji, ki so nam pomagali pri tem sizifovskem opravilu.

Me prav zanima, koliko priložnosti za sankanje bo še to leto.


Popoldanski počitek na gradbišču.