sreda, 17. december 2014

Arnejevi prvi koraki

Pa se je, adrenalinc naš, končno odpravil na sprehod.
Dolgo smo ga čakali, pa ne da je pozen. Zelo zgoden je, vendar pa se je že tako dolgo pripravljal, da smo predvidevali, da bo shodil prej.
Že pred kakim mesecem je naredil korak, pa dva, pa štiri, potem si je premislil. In se je vrnil nazaj, na varno, na kolena.
V četrtek pa se je le ojunačil in šel po svoje. Če je bil daljinec za vabo, je šlo še hitreje.

Sicer ga je že celo stanovanje polno.
Jaz "srečnica" sem še vedno njegov magnet in me ne izpusti izpred oči, niti za minuto.
Trenutno je v fazi, ko hoče biti vedno ob meni in če se nekaj ur ne vidiva je neverjetno užaljen, če po prihodu samo obrnem stran od njega, ko si npr. slačim bundo. No, po nekaj minutah ckljanja je že pripravljen za nova raziskovanja.

Spretno že zleze na posteljo in kavč. S postelje zna tudi sestopiti, s kavča ga pa običajno prav po kaskadersko lovimo, ko se usede preveč na rob in samo še sekunda manjka, da bi pristal na bučki.

Zobke ima še vedno štiri, a kot kaže mu bodo počasi pokukali ven tudi naslednji štirje, saj že nekaj dni slina kar lije iz njega in se večkrat ponoči v joku zbudi.

Kar se igre tiče, gre včasih že kar fino vštric z večjima bratoma. A največkrat sta dva izida. Ali ga vlačita naokoli kakor mladega mucka in se konča z jokom, ali pa ga porivata stran, da jima ne bi česa podrl in se spet konča z jokom. Pravzaprav se skoraj vsaka igra konča z jokom, pa ne glede na to katera dvojica ali trojica se jo igra.









ponedeljek, 15. december 2014

Predstavitev knjige "Povežimo se s svojim otrokom"


Jutri vsa z Mašo lepo vabiva na prestavitev knjige v Mestno knjižnico in čitalnico Idrija.

Ča pa bi jo želeli kupiti, vam je na voljo tudi v moji spletni trgovini All the little Rockstars, kjer lahko kupite tudi mnoge "rekvizite",  ki smo jih v knjigi uporabili.

Zdaj jo lahko s pomočjo Telegramka pošljete tudi v porodnišnico.








sreda, 10. december 2014

Poslastica dneva: Solata iz gomolja zelene

V zadnjem času sem prebrala kar precej "tekaških" knjig in na koncu koncev se vse končajo pri hrani.
Vegansko, vegetarjansko ali paleo? Vsega po malo? Kaj je zdaj prav.
Seveda imam svoje  mnenje, ampak zdajle ne bi o tem.
Kar pa sem opazila je, da se vse strinjajo, da zelenjava je dobra. In hitro lahko ugotovimo, da zelenjave jemo premalo. Razen redkih izjem, vsi. Ne glede na to za kaj smo se opredelili.

No jaz sem se predvsem odločila, da močno povečam količine zelenjave, ki jo pri nas pripravljamo.
Sploh se vedno bolj izogibam mesu, predvsem ker sem ugotovila, da mulci jedo meso vsak dan v tednu že v vrtcu oziroma šoli in se mi zdi, da je to več kot preveč mesa, če ga pa še jaz pripravim za večerjo smo pa že krepko čez dnevno dozo. Sploh glede na to, kako se živali vzrejajo.

Kakorkoli že tale zelenjavna večerja se mi je izredno posrečila.
Pogoj pa je, da imate radi zeleno. Jaz sem jo do tega recepta prebavljala le pogojno. Vsake toliko.
V goveji juhi je sicer obvezna sestavina, a jo ob koncu kuhanja poberem ven. Takole surova v solati pa je yummy.

Recept:
Srednje velik gomolj zelene. Olupljen. Nariban.
1 velika (ena in pol)  čvrsta, sladka hurška. Naribana.
Sok ene limone
Žlica hrena.

That's it.

Porcija je bila seveda precej večja kot je na fotki, le fotogenično ni bilo.



torek, 9. december 2014

Kuhinja išče šefa


Odkar je Enej enkrat gledal "Gostilno", se je navdušil nad tem, da bi tudi mi v kuhinji imeli šefa.
Ves čas se pogajamo, kdo bo šef in kdo bo kuhal.
No kuham na koncu še vedno skoraj vedno jaz ampak za sladice je pa ta vikend vedno poskrbel Enej čisto sam, no, z Renejevo pomočjo.

Če pomislim, da je bilo čisto vse, do zadnje pikice, njuno delo, je bilo za oceno 5+.
In zelo zdrava sladica. Če bi jo pripravila jaz, je Enej prav gotovo ne bi pojedel. :)







ponedeljek, 8. december 2014

Informacija za Božičke.

V sredo ali četrtek bomo organizirali prevoz paketov do Ljubljanskega skladišča.
Če bi želeli oddati tudi svoj paket se mi javite, da se dogovorimo za prevzem.

Pa stokrat hvala!
Veliko vas je!


ponedeljek, 1. december 2014

Eko šampon

Pred dnevi sem prijateljici podarila čisto nov, moj (do sedaj) najljubši balzam za lase.
Kajti nobenega namena ga nimam več uporabljati.

Pred kakim mesecem sem ravno v pravem trenutku namreč naletela na članek o umivanju las s sodo in sem poskusila. In bila sem navdušena že prvič. Pa sem vseeno poskusila še drugič, tretjič, sedmič..
Še vedno sem navdušena.

Odkar smo bili na morju in sem tam vsakodnevno uporabljala nek "mim" šampon (na morju je pomembna velikost stekleničke, ne kvaliteta) me je srbelo lasišče. In nič ni pomagalo. Nekoliko bolje je bilo le, če sem si lase umila z Weledinim otroškim kamiličnim gelom.

Ko sem si prvič umila lase s sodo. Je srbečica prenehala. Lasje so bili že takoj, po občutku kvalitetnejši, taki težki. In že prvič sem jih lahko umila dan kasneje kot običajno.

Punce, ki so to že poskusile, so imele različne izkušnje. Nekatere so imele potem bolj "električne" lase. No jaz z tem težav nimam, vendar občasno uporabim svoje najljubše Avonovo olje proti razcepljenim konicam.

Recept:
V članku je bil recept 1:1 soda bikarbona in voda. Jaz pa zamešam redkejšo mešanico, približno 1:3 v prid vodi, ker me sicer peče lasišče. Mešanico fino vmasiram v lasišče in splaknem z vodo.
Nato pa uporabim "balzam". Spet približno enako mešanico 1:3 jabolčni kis z vodo. In spet splaknem z vodo.

In to je to.
V začetku sem se bala, da bom v laseh čutila vonj po kisu, pa ga nisem našla. David je rekel, da če ga prav išče ga najde. Zato za vsak slučaj v zrak pošpricam eko dišavo za prostor z vonjem pačulija in bergamotke, ki mi lepo diši in potem stopim spodaj. :)

Kaj naj rečem. Priporočam.
Še en prihranek na denarju, embalaži in okolju.
Pa še boljše je kot šampon.

torek, 25. november 2014

Javornik

V zadnjem času smo postali kar pridni, kar se tiče hribolazenja.
Vsaj za naše razmere.
Rene je že dovolj velik in dovolj pri močeh, da pridno grize v kolena, Enej zadeve že obvlada in bi ga lahko peljali tudi že kam višje, izven naših standardnih poti.
Jaz pa sem se tudi že toliko natrenirala za lazenje v hrib, da dokaj z lahkoto nesem bobo in Arneja v njej.

Tokrat smo šli nad meglo.
Na Javornik na pozno kosilo.
Ja, bilo je kar pozno, saj smo nazaj grede že kar fino lovili temo. No, ona je lovila, mi smo bežali.

Doslej smo se Javornika lotevali bolj previdno, po cesti, tokrat pa smo jo mahnili kar po poti navzgor.
Prijetno. Zelo.
In waw, razgled je vedno fantastičen. Čeprav nam je zmanjkalo časa za obisk razglednega stolpa.

















sreda, 19. november 2014

Trije zimski botri 2014

Po lanskoletni uspešni akciji, bralci mojega bloga ste se izjemno izkazali, moramo z akcijo nadaljevati tudi letos. Ker me že cukate za rokav, sploh ne dvomim v to, da bomo letos še bolj pridni.

Da ne mlatim prazne slame, vam dam v branje kar pošto, ki sem jo dobila od organizatork.
Če želite darovati lahko kontaktirate kar njih direktno, lahko pa napišete tudi meni.

Tudi letos bomo kot dobri možje odgovarjali na dejanska pisma, dejanskih otrok v stiski in jim po najboljših močeh poskušali izpolniti želje.

Če boste Idrijčani tako pridni kot lani, se bom tudi letos potrudila in poskrbela za prevoz do Ljubljane.

Hvala vnaprej se vam zahvaljujem!
Hvala, hvala, hvala!



*************************************
Pismo organizatork:

Dragi prijatelji, 
pred nami so dnevi, ko naj bi se radostili, veselili in obdarovali. Žal pa je za mnogo slovenskih družin obdarovanje na zadnjem mestu - prej je namreč treba poskrbeti za hrano, obleko in položnice ... Za mnoge družine je decembrska čarobnost postala zgolj topel dom, če ga imajo.
 Po lanskoletni uspeli akciji bomo letos akcijo ponovile.
 Cilj pa ostaja enak: otrokom iz socialno in ekonomsko ogroženih družin želimo polepšati praznične dni in zanje pričarati Miklavža, Božička in Dedka Mraza ...

Akcija bo potekala po ustaljenem in preverjenem sistemu:
.  od Zveze prijateljev mladine Moste-Polje (ki bo delovala kot koordinacijsko središče za Zveze iz vse Slovenije) bomo dobile pisma oz. želje otrok,
.  pisma bomo razdelile med vse, ki se boste odločili za sodelovanje,
.  vsak sodelujoči bo poskrbel, da bo za otroka (ali otroke) kupil tisto, kar si otrok želi
Če želite sodelovati, nam do konca novembra pišite na elektronski naslov zeljeotrok2014@gmail.com in nam sporočite, če želite otroke obdarovati, - me pa vam bomo poslale njihova pisma.
Kupljena darila bomo zbirali v skladišču na Viču v Ljubljani (natančne datume sprejemanja daril sporočimo naknadno). Najkasneje do 15.12. bomo vsa zbrana darila dostavili v izpostave Zveze prijateljev mladine po Sloveniji.

Na ZPMS so nas opozorili, da poleg daril za otroke veliko družin potrebuje tudi hrano (zaradi skladiščenja inprevoza mora imeti hrana rok trajanja več kot en teden). V primeru, da se ne odločite za sodelovanje z nakupom darila, so vedno dobrodošla tudi živila. 

Upamo, da se odločite za obdarovanje, ki otrokom pomeni vse na svetu!

Ana, Alia in Vanja

torek, 18. november 2014

Razstava in knjiga "Povežimo se s svojim otrokom"

Zanimivo je, kako se vse niti, vse kar počneš, na neki točki povežejo in vse dobi nek nov smisel.

Se je "najina" zgodba začela ob najinem prvem srečanju, mogoče z fotografiranjem njenega nosečniškega trebuščka, najino vse močnejše prijateljstvo? Verjetno vsakega po malo.

Maša je namreč napisala čudovito in toplo knjigo, ki bo pomagala mamicam in bodočim mamicam že med nosečnostjo splesti čim močnejšo vez s svojim otročičkom in ohraniti spomine na najlepše trenutke in ohranjati to vez za vedno.
Za svojo knjigo pa je potrebovala fotografije in k sodelovanju je povabila mene.

Knjiga je tako čudovita, da je brez težav našla založnika, kot da je to nekaj najlažjega na svetu.

Zaenkrat vam lahko ponudimo samo tale pokuk vanjo, zelo pa se že veselim, da vam jo bomo lahko že na knjižnem sejmu pokazali (in prodali) tudi v živo.

Nekako spontano pa se (ji) je ob vsem skupaj porodila ideja o nadgradnji in tako smo pretekli petek v idrijski mestni kavarni odprli še razstavo fotografij iz knjige, ki nas popeljejo v tiste najbolj intimne družinske trenutke povezovanja. Obiščete jo lahko še do konca decembra, potem pa bodo fotgrafije na ogled v Modrijanovih knjigarnah.



Čeprav se res ni lahko takole izpostaviti, sploh v našem malem kraju, ampak ko enkrat skočiš v vodo moraš plavati s tokom. Čeprav so fotografije nekoliko bolj razgeljeni, kot smo navajeni običajno, pa smo nanje vseeno zelo ponosni in jih z veseljem delimo z vami. Prosim bodite prizanesljivi s komentarji, no vsaj zadržite negativne zase. "Kar ne veš ne boli, kajne."

Še izjava tedna iz predstavitve:

Filip: "Lej tuki, moja mami je pa bolj debela od tvoje."
Enej: " Ne, moja mami je bolj debela, lej pa še v gatah je!"
Sledi deset minut valjanja po tleh v hihitajočem smehu.



Foto: David










nedelja, 16. november 2014

Sprehod Seča - Lucija

Sredi oktobra, še pred deževnimi dnevi smo se prvič letos odpravili na sprehod na morje.

Ko smo prispeli v Koper, smo se najprej ustavili na bencinskem servisu, smo po prav neverjetnem naključju naleteli rano na naše prijatelje iz korziškega kampa. Res smo bili veseli, da smo sli lahko privoščili kavico z njimi.

Po kavici pa smo šli na sprehod po poti teka "Povežimo soline". Od Seče proti Lucije. Pot je res prijetna za sprehod, ravno prav dolga, žal pa po tisti ozki cesti ni prav malo prometa, zato bi bilo bolje, če bi se malce dlje peljali z avtom in potem naprej pešačili.

Grozno je videti, kako vozniki in kolesarji nimajo nikakršnega filinga za hitrost. Z nezmanjšano hitrostjo drvijo po tisti poti, mimo otrok, pa čeprav pri mulcih res nikoli ne moreš vedeti kdaj bo kdo odskočil nekam v stran. To je sploh problem pri kolearjih, ki jih ne slišiš, če se ti približujejo od zadaj. Zoprno res.

Druga stvar, ki nas je, sploh mene, ker sem na to res alergična, neprijetno presenetila, pa je bil cel, še zaprt paket piščanca iz Lidla. In ravno meni to priplava, ker res ne prenašam pakiranega mesa, sploh pa ne tistega penastega krožnička spodaj. Res ne vidim smisla v tem. Kaj se bodo šnicli zmečkali al kaj? Veeelik minus za slovensko morje!










Japonci, ki niso bili Japonci ampak Nemci, ki so se sami sebi zdeli strašno smešni na tem štirikolesniku.










Boba je še vedno zakon! Tudi za utrujene triletnike. Do 20 kg.