Naš živalski svet

Ko smo se junija preselili v naš začasni dom, se nismo zavedali kaj vse prinese to za sabo.

Še zdaleč pa se nismo zavedali kako zelo bližje naravi bomo.
Pa ne samo v začasnem domu, tudi na poti med začasnim in bodočim domom.

Živali doma.

Iz kuhinjskega okna vsako jutro opazujemo veverice, ki skačejo z drevesa na drevo.
Mladega srnjačka, ki sredi popoldneva izziva našega psa na travniku pred hišo.

V gozdu kričimo in žvižgamo, da preženemo medveda in v tresočimi hlačnicami čakamo kdaj ga bomo prvič srečali.
Lisice nam skačejo na cesto.
Ptički nam kradejo semena trave.
Močerad se nerodno skriva pod pokošeno travo.
Pokopujemo miške, ki so postale žrtev bagerja.
Kobilice nam skačejo okrog nog.
Mravlje si v naših plohih gradijo dom.

Sem in tja nas piči kaka osa.

Na cesti srečamo čredo ovac, ki jih ženejo mladi pastirčki.
Krave in bikci se podijo po panikih ob cesti.

Psi mirno ležijo sredi ceste in jih naš namen, da gremo mimo sploh ne gane.

Srečanja z živalmi pa so se pričela že na morju, kjer smo imeli nekaj precej zabavnih prigod z eno od živalskih vrst. :)

Galeb in ostali živalski obiskovalci.

Verjetno zato, ker v kamp ni mogoče dostopati za avtomobilom (vozi samo transfer) in ker je tako mirno, je na našem otočku zelo veliko živalic.

Tako smo vsakodnevno opazovali mnogo vrst pričkov.

Z galebi smo imeli zabavne prigode. 

Eden od njih je bil še posebej predrzen (no, lahko da so bili tudi trije, nismo jih ločili).

Prvič, nam je iz mize, okrog katere smo sedeli štirje, ukradel cel kos parmezana. S polivinilom vred.

Ker je bil pretežek zanj, nam ga je med lovom uspelo dobiti nazaj. 

Drugič, ker je nekdo pozabil izprazniti vrečko iz trgovine in smo jo pustili samo pri šotorju, je gospodič galeb našel ogromen kos Tilsita in si ga postregel. Ko sem ga našla ga je že tretjino pozobal.

Tretjič, nam je tatič, sredi belega dneva, zlezel V ŠOTOR in iz njega ukradel vrečko penic (Marshmallov). 

Potem pa smo se opremili s češarki in smojih metali za njim, takoj ko je samo pomislil, da bi se približal našemu šotoru. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako groba do nedolžnih ptičev. Naj omenim, da so vsi ostali celi, so se pa na koncu že malce izogibali našemu rajonu.

Opazovali smo veverice.

Ježek je prišel vsak večer pogledati okrog šotora, če je ostala kaka dobrota zanj.

Opazili smo celo zajca.

Divjega zajca sredi kampa, si lahko mislite? Ta se je čez dan dobro skrival, bežno se je prikazal le ob urah, ko oči niso najbolj sigurne v svoj prav.

Videli smo veliko rib in veliko ribičev, ki bi jim fantje najraje pomagali.

Rakovice, ki so se spretno skrivale med skalami in skoraj neopazne prozorne meduzice brez lovk, ki so plavale mimo otoka.

Polžke, školjke, kumare, zvezdo in za konec, še kalamare na žaru.

Priprave na gradnjo

Zdaj gre pa zares,
glede na to, da smo naš projekt hiška, ne po naši krivdi ali izbiri, res počasi zastavili, in praktično čez celo zimo in pomlad nismo delali nič, potem pa čez poletje na izi urejali okolico,  se zdaj močno pozna razlika.

Kar naenkrat se je pričelo muditi in kar naenkrat moramo najti cel kup odgovorov na vprašanja, ki jih pač nimava.

Po toliko letih, ko že zidamo,  je občutek, ko je okvirni datum same postavitve dejansko že znan in je že tako blizu, da gremo še parkrat spat, dih jemajoč. Ne dojemam še, da se res dogaja. In po vseh preprekah, ki smo jih na tej naši poti že doživeli in jih še doživljamo, si še vedno ne upam uporabiti dovršnega glagola. Še vedno uporabljam le:  naj bi se preselili, naj bi zgradili, upam da bo... dokler ne vidim, ne verjamem.

Pretekli mesec smo povečini posvetili urejanju okolice, zakopali smo čistilno napravo, napeljali odvodnjavanje, uredili teren pred hišo, nasadili travo in napeljali cevi za elektriko.
Vse je trajalo neverjetno dolgo.
Bagerist kar ni in ni hotel s parcele, elektrika ima tisoč in eno opravek, tisoč in en papir, da o tisoč ali več tisoč evrih, ki zadnje dni kar letijo iz računa sploh ne bi izgubljala besed.

In potem je še ena stvar, o kateri zdaj ne bi izgubljala besed, pa si zasluži čisto svojo objavo. Vodovod. Kaj vse se se je že in se še dogaja na to temo je neverjetno in ko je rešitev že na vidiku, se pojavi nova prepreka.

Vse to so stvari, za katere sama le težko najdem interes, da bi se poglobila vanje in večino dogovarjanj in odločitev prepustim Davidu, on pa nad mojo nezainteresiranostjo nad višino jaškov za odvodnjavanje ni čisto nič navdušen.

V preteklem tednu smo sestankovali še na temo konstrukcije hiše, dogovorili zadnje detajle, ki so meni povečini še vedno kitajščina, saj naj bi (a vidite, naj bi) v tem tednu šel les že na razrez.

Največ sivih las nama dela način ogrevanja, kjer sva se odločila za precej nekonvencionalni način, nad katerim marsikdo ni navdušen, ampak o tem več kdaj drugič.

Ker vse to še vedno ni dovolj, bi bilo super, če bi v tej točki vedela tudi že kakšno keramiko bova imela, kakšne luči in podobne zadeve, ki se jih sicer veselim, ker so končno nekoliko manj abstraktne, ampak še vedno precej, glede na to, da prostor sploh še ne obstaja.
Poleg tega, da je še malce drago, pa se tega ne veselim preveč zato, ker vem, da bo treba nekatere stvari, črtati, pustiti za kasnje ali kupiti cenješe, ker Faaaaakkkk kako drago je vse to.

Sem pa včeraj našla svoje sanjske pločice, ki so seveda spet najdražje v celi presneti trgovini, ampak ker je wc v katere sem  jih namenila (David je na tej točki jasno in glasno izrazil, da se on v ta del ne bo niti poskušal vtikati :)) velik samo dva kvadratna metra, ne bom ponovila napake izpred desetih let, ko sva opramljala stanovanje, jih bom kupila, pa če potem cel mesec jem samo polento. :)

Zaenkrat vam jih še ne pokažem (predvsem zato, ker jim fotka dela krvico) vam pa pokažem navdih iz katerega sem črpala.

Pa ne pozabite se nam pridružiti v Facebook skupini Gradnja v živo

Gradnja v živo

Čeprav na blogu (še) ni osveženih detajlov o dogajanju na naši parceli tekom poletja,
se dan, ko bo naša hiška končno začela metati senco, hitro bliža.

V zadnjih dneh/tednih pospešeno sprejemamo pomembne odločitve, hodimo po sestankih z našim arhitektom Matejem iz Biro Gašperič, raziskujemo kamine in podobne reči, na Ekoartu pa že pridnejo izdelujejo delavniške rizbe in se pripravljajo, da odpeljejo les v razrez.

Ker mene take stari zanimajo, in glede na statistiko ogledov objav povezanih z gradnjo, sem prepričana, da zanimajo tudi vas, sem pripravila skupino na Facebooku, kjer bomo čim bolj sprotoma objavljali dogajanje na parceli in v delavnicah. Ko bo prišel naš dan D, ko bodo težki stroji po delih pripeljali stene in strehe, pa se bomo potrudili in pripravili ogled gradnje v živo s terena.

Torej, če ste eni izmed tistih, ki vas gradnja montažne hiše zanima, ste lepo vabljeni, da se nam pridružite v skupini.

Najdete nas tu: Gradnja v živo

Prepričana sem, da se nam pridružijo tudi mojstri in bodo na voljo za bolj tehnična vprašanja, ki gredo meni skozi eno uho notri in skozi drugo ven. Jaz sem z mislimi že pri manj abstraktnih rečeh. :)

Seveda pa bom glavne poudarke še vedno objavljala tudi na blogu. Če torej nimate Facebook profila, nič bat, tudi tu boste izvedeli kaj se dogaja.

DIY: Dekoriranje Lovske trofeje

Z velikim navdušenjem vas povabim k branju DIY prispevka, ki sem ga pripravila na povabilo spletne revije Dom in stil in v prijetni družbi svoje dobre prijateljice Maše Strobl, ki skupaj z družinico ustvarja pod imenom Kreativna družina.

Ravno preko revije Dom in Stil sem namreč spoznala mnoge čudovite slovenske ustvarjalke in zato mi je res v posebno veliko čast, da sem se znašla med njimi. Upam, da mi je uspelo obuti vsaj njihove natikače, čevljev gotovo še ne. :)

Z Mašo sva dobili izziv, ki so ga poimenovali ČRNO - BELO
Vsaka od naju je dobila dve lovski trofeji in nič navodil. Vse ustvarjanje je bilo prepuščeno najini domišlji in tudi v družbi ob kavi je bila to tabu tema. :)

Vam uspe iz spodnje fotografije ugotoviti, kateri dve sta moji in kateri dve Mašini?

Jelenovo, srnjakovo, gamsovo rogovje – ga imate doma na steni? Ali ste ga že zdavnaj sneli in shranili na podstrešju ali v kleti? Po podatkih Lovske zveze Slovenije je bil lani vsak stoti Slovenec lovec, lov je bil priljubljeno početje tudi številnih naših prednikov in lovske trofeje so bile zaželeno okrasje domov. Take dekoracije se zdaj marsikje držijo slabi občutki – a kar je, je. Živali so že zdavnaj v večnih loviščih, rogovje (mimogrede, v naravi lahko najdete tudi rogove, ki jih srnjak in jelen izgubita vsako leto spomladi) pa je lahko zanimiva osnova za nove uporabne ali okrasne izdelke v domu. Pa bomo lahko kazali in nasadili roge čisto po svoje …

Nadaljevanje članka si lahko preberete tu: Klik na Dom in Stil

Dom in stil pa najdete tudi na Facebooku.

Mejniki

Poletje je sicer res čas namenjen za počitek in užitek, hkrati pa je tudi čas velikih mejnikov.
Obdobja se zaključijo in nova se pričnejo.

Mejnik, ki ga je Rene najtežje čakal pa je bil prvi prihod zobne miške.

Že od pričetka počitnic naprej se so se mu rahlo guncale  vse štiri enkice, izpasti pa ni in ni hotela nobena od njih.

Medtem je Eneju, kot da bi se delal norca iz Reneja, dobesedno odletel zob za katerega je komaj kako uro prej ugotovil, da sem maje. Med skakanjem gumitvista v kampu je tako visoko skočil, da mu ga je med pristankom odneslo kake dva metra stran.

Rene pa nič.

Prišel je prvi šolski dan, sošolci so imeli vsi že po cel komplet novih zob, on pa še vedno z vsemi mlečnimi. No, na drugi šolski dan pa je ves ponosen prišel domov, saj se mu je eden od zob pa res že konkretno majal in nakazoval, da je čas, da sprosti prostor za naslednika.

V spomin mi je prišel zabavnega posnetka, kako so fantku izpulili zob s pomočjo rakete. In ko sem mu posnetek pokazala, smo se še naprej zabavali ob ogledovanju posnetkov različnih zabavnih puljenj. Nad enim od njih (KLIK) se je Rene tako navdušil, da je hotel, da tudi njemu izpulimo zob na ta način.

Izkazalo se je, da projekt ni tako enostaven kot smo si predstavljali.
Mislite, da nam je uspelo? Poglejte si spodaj.

Imate tudi vi kako zabavno dogodivščino z puljenjem?

Prav posebno lep Maribor in Blogsi 2017

Pretekli vikend sem se potepala po Mariboru.

Ker mi vožnja po štajerski avtocest RES ni všeč, sem se odločila, da obisk maksimalno izkoristim in združim prijetno s koristnim. Podaljšala sem ga na dva dni in organizirala še srečanje z mojimi Etsy puncami.

V petek sem tako pripravila dve srečanji, eno dopoldne eno popoldne, vmesni čas pa izkoristila za kosilo na Mariborski odprti kuhinji in sprehod po mestnem jedru in obisk Piramide nad mestom.
Še kar nekaj stvari bi si rada ogledala, a je zmanjkalo časa, zato je Maribor in bližnje Pohorje čisto pri vrhu izletniške TO-DO liste za naprej.

V soboto sem obiskala Blogsi, čeprav moram reči, da me je zelooo mikalo, da bi raje obula superge in se pridružila tekačem ali pa vsaj navijačem, ki so se povsem bljižini podili po poteh Pohorje Traila, ki je potekal isti dan.

A ker sem si res želela spoznati nekaj blogerk, ki jih virtualno poznam že zelo dolgo, sem se vseeno odločila za Blogsi.

Z največjim veseljem sem tako prvič po toliko letih virtualnega poznanstva objela in poklepetala s prav posebno mamo, blogerko in PRAV POSEBNO fotografinjo. Punco, ki zna tako lepo pisati, da ti seže do srca. Punco, za katero vem, da jo skupaj z mano dolga leta spremljate tudi vi. Prav posebno mamo, Urško Golob.

In ne samo to, da sem jo spoznala, še nekaj čudovitih fotografij je posnela.
Ker moja mama pravi, da je moja trenutna profilna fotografija na facebooku čisto nenaravna in da si nisem nič podobna, :/ Seveda, le kako bi si lahko bila, če sem bila napravljena za prav posebno priložnost, z nakodrano frizuro, z makeupom in brez očal, medtem ko sem doma večinoma s figo, brez make upa, z očali in v razvlečenih oblačili, sem se odločila, da eno od njenih fotografij uporabim za profilno fotko.

Vas pa prosim, da mi pomagate izbrati.
Če jih oštevilčimo od 1 do 5 od vrha navzdol :), s katere fotke naj se vam smejim prihodnjih nekaj mesecev/let dokler ne pobaram Urške za nov komplet?

Jaz dam prvi glas fotografiji št. 2.

Urška hvala ti!