torek, 14. januar 2020

Berem: knjige leta 2019

Lansko leto je bilo z branjem precej bogato.

Ker še vedno (z lahkoto) vztrajamo pri odločitvi, da ne bomo imeli televizije,
skoraj vedno del večera namenim branju knjig, za katere sem ugotovila, da mi ob stresnih dnevih, ne le pomagajo zaspati, ampak z njihovo pomočjo tudi bolje spim.

Trudim se, da bi uvedla redni večerni interval, ki se najkasneje ob 22ih zaključi z različnimi delovnimi aktivnostmi, bodisi je to pospravljanje mize po večerji, kak večerni mail, barvanje tablic, ali (pre-pogosto) preprosto zgubljanje časa brskanje po Facebooku ali Instagramu.

Ob 22 tako poskušam narediti svojo dnevno dozo Yoga with Adriene (januarja spet poteka njen 30 dnevni joga izziv), kar mi ostane časa do 23ih, ko (naj bi) zaspala, če hočem ujeti svojih sedem ur do jutra, pa se zakopljem med knjige.

Lani sem tako prijela v roke kar nekaj knjig, ki so me navdušile.

Najprej ne morem mimo čudovite Bronje Žakelj in njene "Belo se pere na devedeset", za katero sem prepričana, da jo že vsi poznate. Ta knjiga je bila tudi edina, ki me je tako potegnila vase, da sem na delovni dan krepko prekoračila svoj časovni limit in jo brala dokler nisem okrog dveh zjutraj obrnila zadnje strani.

Resnična zgodba, zabavna, žalostna, nostalgična, optimistična in še kaj. Če je še niste prebrali vam jo toplo priporočam, le vrste v knjižnici so precej dolge. Če je vrsta predolga je pa to gotovo knjiga, ki si zasluži prostor na vsaki knjižni polici.

Tudi sicer sem v lanskem letu veliko prebirala avtorice, predvsem italijanske.
Tudi teh vam zagotovo ni potrebno posebej predstavljati. Elena Ferrante z njenim Neapeljskim ciklusom je prva v vrsti. Ravno danes sem dobila sporočilo, da me v knjižnici že čaka zadnja iz ciklusa. Teka se izredno veselim, po drugi strani pa se kar malce boji, ker to pomeni konec nekega obdobja. Naj kot zanimivost omenim, da je Elena Ferrante psevdonim in da avtorica izredno dobro skriva svojo identiteto, saj se javnost še vedno ni uspela dokopati do nje.

Tretja pisateljica, ki me je navdušila je Margaret Mazzantini s svojim "Novorojenim", ki sem ga lahko prebrala šele v tretjem poskusu. Prej nisem bila pripravljena na temo za katero sem vedela da me čaka. Ko sem se končno potopila vanjo, pa me je prevzela. Prav tako njeni "Ne premikaj se", ki te zagrabi za vrat že na prvi strani in te dolgo ne spusti, ter "Sijaj". Same težke, zanimive teme. Nikakor ne lahkotno branje, vendar izvrstno napisane knjige, ki jih zlepa ne pozabiš.

Za vrat me je zagrabila tudi  Maylis de Kerangal: "Pokrpajmo žive", zgodba, ki opisuje pot srca od trenutka, ko njegov prvotni "lastnik" izgubi življenje v prometni nesreči, pa do trenutka, ko se njegova nova lastnica prebudi po operaciji. Zgodba o darovanju organov, ki nas popelje med vihar čustev in občutij, ki jih doživljajo svojci in zdravniki ob takšnem dogodku.

Presenetljivo pa me je v zadnjem obdobju navdušila knjiga, katere ime sem poznala, ampak v povezavi s filmom, ki ga sicer tudi še nisem gledala. Knjiga je bila na seznamu za bralno značko za Eneja (7 razred). V roke sem jo prijela tik pred tem, ko naj bi jo neprebrano odnesla nazaj v knjižnico. V zadnjih dneh počitnic sem jo glasno prebrala vsem trem otrokom in z navdušenjem so pričakovali nadaljevanje vsak večer. Vredna vsakega centa zamudnine.
Knjiga je bila prva iz zbirke Zgodbe iz Narnije C.S. Lewisa  in sicer Lev, Čarovnica in Omara.  Močno priporočam. Čudovit čudežni svet, boj med dobrim in zlem. Zgodba, ki ji nič ne manjka in ni nič odveč. Res, izredno prijetno presenečenje, ko stara izdaja in gosto potiskane strani ne obetajo na prvo žogo.

Še kratek seznam knjig, ki sem jih prebrala v lanskem (mogoče tudi predlanskem) letu in so pustile dober vtis in pečat:

Cementni vrt; Ian McEwan, absurdno abstraktna knjiga, ki je ne moreš odložiti.

Klic Kukavice; J.K. Rowling a.k.a Robert Galbraith: kriminalni roman, ki gradi zgodbo kot Agatha Christie. Ko se ti zdi, da veš kdo je storilec.

Eleanor Oliphant je povsem v redu; Gail Honeyman: Zgodba o osebni rasti globoko ranjene osebe, ki nam šele na zadnji strani razkrije pravo resnico.

Bridge of Clay; Markus Zusak. Sem Zusakova oboževalka odkar sem prebrala njegovo Kradljivko knjig. To knjigo sem pustila neprebrano po desetini strani, saj obeta, da si zasluži, da jo preberem na mah, da ji dovolim, da me posrka v svoje svet, ne pa da se vsak dan znova lovim v njej.

Najbolj modre oči; Toni Morrison. Pretresljiva klasika, ki bi jo moral vsakdo prebrati.

Večerja; Herman Koch: še ena pretresljiva zgodba, ki lahko pošteno pretrese vsakega starša najstnika ali mladostnika. Ko se vprašate, kaj bi pa jaz storil v takem primeru?

Mi smo medvedi: Friderik Baekman  Zgodba, ki sicer ves čas obljublja, da se bo zgodilo nekaj groznega, pa se za moj okus vendarle ne konča tako grozno, kot sem pričakovala. Vseeno pa zgodba, ki opisuje edinstveno mesto sredi ničesar, ki nima drugega kot hokej in kjer so vsi med seboj povezani. V dobrem in v slabem.

Resnica ima tvoje oči; Samo Rugelj, me je spet presenetil. Njega od vseh avtorjev, ki sem jih letos brala najbolje poznam. Od obdobja ko sem prebrala Ultrablues in ko sem tudi sama pretekla prvi Ultramaraton sva Facebook prijatelja in tam nekako spremljam njegovo popotovanje skozi življenje. Tako me je že pri Triglavskih poteh "na finto", ko v knjigi nisem več prepoznala dogodkov za katere sem vedela, da so se dejansko zgodili in nisem prepoznala na kateri točki se je zgodba iz avtobiografije prevesi v fikcijo, v prihodnost. Tako mi je zdelo, da sem tudi v Resnica ima tvoje oči v prvi polovici prepoznala njega, nekoč v prihodnosti, v drugem delu pa se zgodi preobrat, ki sesuje temelje, te pretrese in  postavi zgodbo na novo. Priporočam.

The Labyrinth of Spirits, Caros Ruiz Zafon. Nova knjiga Zafona, "špeh", ki se vleče čez celotno stoletje španske zgodovine in umazane igre oblasti tistega časa. Zgodba, ki jo pripovedujejo štiri generacije deležnikov zgodbe, katerih zgodbe se nevidno prepletajo, dokler se na koncu ne sestavijo v celoto. Knjiga, ki bi me zagotovo bolj navdušila če bi počakala na prevod v slovenščino. Tako pa sem jo počasi brala verjetno več kot dva meseca. Dobi še drugo priložnost.

Egipčan Sinuhe: Mika Timi Waltari. Knjiga, ki sem jo prebrala še na gimnaziji, na priporočilo takratne profesorice zgodovine. Takrat me je povsem prevzela in hotela sem jo prebrati še enkrat. Žal si tokrat nisem uspela vzeti dovolj časa, da bi dovolila Sinuhetu da me znova popelje v svet faraonov in egipčanskih bogov, ki me je takrat tako navdušil.

Uf, čestitke če ste se  prebili skozi ta seznam, pa nič hudega, če se niste. Napisala sem ga pravzaprav predvsem zase, za statistiko in osvežitev nekaterih zgodb, ki so dovolile, da smo bili za nekaj trenutkov del njih in bodo za vedno del nas.

Tudi za ponovno brane teksta in iskanje mankaočih ali odvečnih vejic in tipkarskih napak si ne bom vzela časa. Mogoče v prihodnjih dneh. Danes sem že krepko čez svoj časovni limit. Kaj naj zdaj si odškrnem? Jogo, knjigo ali spanje?





2 komentarja:

  1. Pri meni vedno nastrada spanje, tako da svetujem, da si tudi ti odškrtneš spanec. :)

    V letu 2020 pa svetujem, da prebereš še Slavček (Kristin Hannah), Mož z imenom Ove (Fredrik Backman),... pa...uf, bi mogla preverit, kaj vse sem prebrala. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ha, ha... in res je.
      Ob pol dveh ponoči sem odložila prebrano POGODBO, Mojce Širok.
      Me je povsem potegnila vase.

      Na srečo (al pa na žalost) sem na pol na bolniški, tako da mi je bilo zjutraj oproščeno nekaj malega podaljšanja. :)

      Ove je čudovit. Tudi film je fajn. Slavčka pa nisem brala, bom preverila. Hvala

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.