Bowling

Bowling običajno nikoli ni bil moj najljubši šport.

Seveda predvsem zato, ker mi ciljanje na daljavo ne gre prav dobro od rok. Za povrhu me ponavadi vmes še enkrat v hrbtu štihne ali si pa kako mišico nategnem.

Tokrat pa smo se na bowling prvič odpravili družinsko, v Postojno. Tam nas je prijazno splejel prijaznega gospod, ki nam je na začetku lepo razložil pravila in nam dal nekaj napotkov za boljšo igro.
Kot najblj pridna učenka, sem pravila takoj ponotranjila in skoraj, skoraj zmagala. V prvi igri me je namreč premagal za ubogo eno točko, v drugi pa sva bila celo izenačena. Poglejte fotko. Tisti A z več točkami sem jaz. :)


Imeli smo se res super, fantje so uživali, midva sva uživala ob opazovanju njihovega veselja, zvijanja in "happy dence-ov" ko so krogle, bolj ali manj, uspešno zadevale keglje.

Rene je s svojo pojavo pritegnil še igralca na sosednji progi, ki ga je takoj posvojil za svoj "talisman" in brez njegove "petke" ni vrgel krogle. Na koncu mu je bil za vso predano srečo tako hvaležen, da mu je podaril celo bon s katerim smo potem plačali vso popito pijačo.

Res prijeten večer. Še pridemo. :)

Novoletne zaobljube

Po lanskoletnem izjemno uspešnemu letu za miganje je letos sledilo leto, ko je bilo miganja skoraj nič. Sem in tja kak tekec, sem in tja kak pohod večinoma pa sedenje za mizo ali na kavču z računalnikom na kolenih.

Iz dneva v dan sem lahko opazovala kako se iz fit mame spreminjam v žolcast knedl. Počutje se je seveda ves čas slabšalo in iz dneva v dan sem drvela globlje v spiralo nezadovoljstva in basanja s sladkarijami. Vsako prepirčevanje in večerni sklepi so šli po vodi že takoj zjutraj.

Tudi pri Davidu ni nič bolje. Bolečine v križu so ves čas prisotne in ve, da bi jih z miganjem lahko pregnal, pa je tudi on vpet v kolesje "kuča - posao".

Zdaj sva se odločila, da se končno izkopljeva iz tega brezna in sicer tako, da se "na suho" prijviva ne eno od privlačnih Trail maratonov in potem nama ne bo ostalo drugega, kot da natrenirava. In ko treniraš je vse lažje in bolje.

Začela sva kar takoj, nima smisla čakati na novo leto.
V sredo zjutraj podala sva se podala proti Poreznu.

Ob osmih sva bila že v Davči, ob desetih na Poreznu. Prav zanima me, kako bova to pot premagala čez nekaj mesecev. Ker zdaj naju vse boli. :)

In če hočeš spraviti nazaj na pravo pot, je potrebno sprazniti vse zaloge sladkarij in slanih zadev iz omare. Tako sva si kar na poti končno privoščila čokolado, ki so nam jo v pokušino poslali iz Moja Čokolada. Poskusila sva belo čokolado z morskimi algami in črno morsko soljo (ha?) Moram reči, da me ni kaj dosti mikala ko sem prabrala naslov. Ampak je prijetno presenetila. Sem ljubiteljica bele čokolade in ta ni razočarala. Ne vem kakšen je smisel alg v njej, saj jih praktično nisem čutila. Mogoče so tako oh in sploh zdrave, da jih nam jih hočejo skrivaj vtakniti v hrano. Črna sol pa da čokoladi prijetno slanost in s tem svežino. Le na določenih mestih je te soli malce preveč in nadvlada okus čokolade. Na splošno pa zelo dobra čokolada s katero se bom v prihodnosti (ko zaključim s projektom knedl) z veseljem še posladkala.

Druga čokolada, ki so nam jo dali v pokušino pa je bila temna čokolada brez sladkorja in z banano.

Tudi ta je bila presenetljivo okusna, čeprav sama banane ne maram v drugi obliki kot v izključno v obliki banan ali sveže zmiksanega smutija. Okus spomnija na čokoladne penaste bananice, ki smo jih radi jedli v otroštvu le precej manj sladka je. Kar me moti pri čokoladah slajenih s sladili je tisti prazen okus v ustih, ki ti ostene ko je zmanjka.

Zdaj pa dovolj sladkarij. Gremo migat. :)

Hum

Vračam se nazaj, v 2015, mogoče je bil celo še november.

David je šel namreč na rehabilitacijo v terme Laško, mi pa z njim, žal zgolj za vikend.

Ker sem očitno na Ljubljanskem maratonu "porabila" še zadnje lanske tekaške korake, od takrat naprej nisem in nisem zbrala, časa, energije, volje, za ponovno gibanje.
Zato sem si zastavila, da v toplicah si bom pa že našla čas, tako ali drugače.

No, in sem si. V recepciji so mi svetovali skok na Hum.
In bilo je super. 30 minut iz hotela do vrha, pulz do ploha. Aaaaah.

Nad hribom sem bila navdušena. Pot res odlično urejena. Navkljub precej strmem pobočju, je tako lepo urejena, da se mi je zdel odličen planinski podvig tudi za moje fante.
Naslednji dan po kosilu sem jih pohopsala in smo šli.

Arne ne, on očitno ni za hribe delan. Raje si je privoščil krajši počitek v Bobi.
Enej in Rene pa sta pridno grizla kolena.
Eneja smo celo komaj brzdali, da nam ni pobegnil predaleč naprej, ampak zaradi strmine in prepadov sem ga želela imeti ves čas na očeh.

Na vrhu smo se seveda ponosno potrepljali po ramenih in se zapisali v planinsko knjigo.

Pakiramo

Tudi tisti, ki ne moremo na morje, smo poiskali način, da vseeno za nekaj dni pa le namočimo noge.

Anita in še ena Anita, ki ima moža na bolniški in ne sme na sonce, sva združili moči,
se odločili, da vseeno popokava vseh 7! mulcev in greva na na dopust(?) za nekaj dni.
No, dopust si bova privoščili naslednji teden, ko bova mule poslale nazaj v vrtec, ampak upajmo, da lepo se bomo pa vseeno imeli.

Wiiii.... :)

BTW: Naš Franjo se lepo zdravi. Danes je imel prvo kontrolo in zaenkrat se kosti lepo celijo, dodatni posegi niso potrebni. Naslednja kontrola pa spet čez tri tedne.
Boli ga še, še vedno spi na kavču v polležečem položaju, vse bolj na tekočem z TV programi, v službi pa niti ne opazijo da ga ni, ker večino dneva tako ali kar preko telefona rešuje krizne situacije. :)
Enej pravi, joj Ati, kako imaš ti fajn službo. Al si na telefonu, al na računalniku al pa televizijo gledaš.

(Bolnica) Franja

... se je že v torek preselila iz UKC k nam domov.

Štiri zlomljena rebra, lopatica in ključnica. Šivi na vekah in močno odrgnjena kolena in komolci.

Kolesarjenje se je zaključilo po 1h in 56 minutah, ko je hitrost kar naenkrat padla iz 36,8 na 0.
Nekdo ga je hotel prehiteti, a ga je hkrati z belanco zahaklal in povlekel za sabo. Še malce vijuganja in potem tema. In 45 minut do naslednje vožnje, tokrat z rešilcem.

Zdaj bomo pa takole. Verjetno celo poletje.

https://connect.garmin.com/modern/activity/805253118

A day (week) to forget or a day to remember?

Kakšen teden, vikend, kakšen dan.

V torek sem šla zjutraj na praznovanje (prihajajočega) Renejevega rojstnega dne v vrtec in ko sem se vrnila je bil Arne že malce ubogi. Spet podobno stanje kot slab mesec nazaj, ko sva bivakirala na infekcijski kliniki. Težko, plitvo dihanje, 50 vdihov na minuto, piskanje v grlu, kašelj.
Greva k dežurnemu, poskusimo z ventolinom, a nič bolje.

Na kisik, v rešilni avto in na pediatrično. Tam so ga dodobra pregledali, mu naredili še nekakšen test z dvojno dozo ventolina, ki je pokazal, da ni nič bolje. Večerjo sva zamudila, a sva tako milo prosila in rotila, da sva lačna, da so nama prijazne sestre vseeno priskrbele dvojno dozo špagetov, prav takšnih kot so bili v koloniji v 4 razredu. Prekuhani, s paradajzom in mesom, ampak odlični. Ventolin ni pomagal, a mulc se je vseeno hitro počutil bolje in že zvečer je bilo vse njegovo.

Pri treh otrocih se edino spodobi, da imam tudi jaz možnost stestirati zložljivi ploh na pediatrični, ki se je izkazal za bolj neudobnega kot je videti na prvi pogled, ampak če je človek dovolj utrujen lahko očitno spi kjerkoli.
Ravno prav je šel David na službeno pot v Ljubljano, da naju je lahko že zgodaj pobral, saj naju niso več hoteli tam. Počakala sva še na kosilo, na obisk Rdečih noskov, potem pa sva šla.

Četrtek smo preživeli doma. Še Rene je potožil, da ga bolijo ušesa, v petek je svoj piskrček dodal še Enej z bolečim trebuhom.

Vikend se je začel prav posrečeno.
V soboto po dolgem času spet malce bolj ultraško. Z Nino in Anito na jutranjem teku.
Štart ob 6.45 pa je bilo že soparno za znoret.

Kamšt - Kobila -  Fežnar -  Zadlog - Pevc  -Kluče - Kamšt.
Kilometrov? Hm... 52.82. Tempo 3.00.
Očitno so nas vmes malce marsovci ugrabili. Garmina zmedli, meni pa koleno uničili. Kar naenkrat me ja namreč začelo boleti nekje ob strani in vleči na gor in na dol. Prav nič kaj prijeten zaključek ni bil. Zadnjih par kilometrov tek sploh ni več prišel v poštev. Hoja pa brez težav.
Tudi zvečer sem le s težavo šla po stopnicah, in presneto je pasalo imeti povito koleno z elastičnim povojem.

Danes zjutraj sem samo še slišala zvonček na vratih, ko jih je David zaprl za sabo.
Potem smo bili s fanti pridni. Spekli palačinke, pospravili stanovanje, vse to že pred prihodom kolesarjev mimo našega bloka.

Med navijanjem smo že ugibali, ali danes končno dobimo kako novičko od Tineta in Petre, ki se nista več odzivala na telefon. Razmišljali smo ali se jima je uspelo izogniti cestni zapori ali ne.

Po Franji so šli fantje kar k stari mami, jaz pa še na hitro finiširati s pospravljanjem, da bomo lahko šli popoldne malce v Belo, ko se ati vrne iz Franje. Prav super sem se imela.
Med kosilom pa me zmoti klic:

"Oj, a viš ad ki te kličem?"

Jebelacesta. Pa lih letos, ko me res ni skrbelo. S tistimi parimi kilometri, ki jih je imel prevoženih sem pa pričakovala, da bo gonil nekje zadaj, med penizionisti.

Zlomljena ključnica, prebita veka. Čaka na slikanje in na šivanje.

Nekaj minut za tem, spet zvoni telefon. Tine.
Dobili smo sestričnico (detajle bosta že sama sporočila če bosta hotela). Končno! Kako lepa novica. Res smo jo dolgo čakali!

In spet naprej komunikacija z urgenco. Menda je bila tam cela (bolnica) Franja. Ampak naš David med najbolj zmahanimi.

Informacije se ves čas spreminjajo.
Zadnja je ta, da ima zlomljena kar 4 rebra in še lopatico. Ali bo potrebna operacija, bomo še videli.

Večer smo morali malce polepšati. Pripravili smo domač mangov sladoled, narisali nekaj čestitk atiju in Petri, pripravili še karamele in karamelno mleko iz ostankov.

Še bomo dihali na škrge.
Ampak bomo že. Pozitiva.

David Afna 2015

Glej ga glej, kako je šarmanten z očali.
Komaj čakam, da dobi vsaj bralna očala, če ima sicer perfekten vid. :)
Še kako leto, dve, pet, deset, pa bodo roke prekratke.

Pa vse najboljše dragi!

Izjava tedna: David

Komentar na Barefootke:

"A viš kuk so fine, kat de bi si na noge, še ene noge obul".

Ampak so res. Moje naslednje bodo tudi!

Family fotošut

V nedeljo sva z Davidom po dooooolgem, dolgem času šla na dolgo pričakovani krajši dopust, izlet ali počitnice, kakor hočete, na Dunaj. No, Arneja sva seveda vzela s seboj ampak on ne šteje, ker z njim ni še nič dela. Malce ga nahranimo vsake toliko, preoblečemo plenico, malce poklepetamo z njim in je zadovoljen.  Ta velika dva pa bi bilo na Dunaju precej težje loviti in na koncu verjetno ne bi imel nihče nič od tega.

Zakaj to pišem, zato ker me je to, da sva pustila fanta doma, po moji stari, a že rahlo pozabljeni navadi, spet zagrabila panika. Kaj pa če se nam kaj zgodi? Grozno mi je bilo, da še vedno nimamo niti ene lepe skupne fotke. Fantom sem pred Arnejevim rojstvom prav s tem namenom kupila majčki Big brother - Little brother. Arne je svojo že skoraj prerasel, na fotke pa še vedno nimamo.

Zato smo morali, na Davidovo nejevoljo, v soboto zvečer, namesto pakiranja, najprej odpozirati.
Pakirali smo zato šele zjutraj. O tem, kdaj smo šli od doma, raje nebi. ;)

Takole nam je uspelo. Lahko bi bilo bolje, ampak za prvo silo bo. :)

Ena - Ena

Ena - dva