Sama nisem preveč naklonjena novoletnim darilom. Otrokom takrat res privoščim kako fino igračo, ki si jo vse leto želijo, sicer pa pripravimo najbližjim kako doma izdelano dobroto, s prijatelji in najdražjim pa si raje privoščimo dobro večerjo ali predstavo v gledališču.
Najboljša darila niso igrača. Najboljša darila so uporabna, trajna, obdarovancu pa z njim pokažemo, da nam veliko pomeni in smo se zanj potrudili. Tako tudi pri "šihtno" med prazniki nimam veliko več dela kot običajno. Naše izdelke vendarle največkrat kupujejo mamice za svoje otročičke takrat ko jim opremljajo sobice, in to NI okrog novega leta. :) Da pa ne bomo povsem spregledali praznikov in morda prepričali kakega obdarovalca, da namesto plastike svojim obdarovancem raje kupi nekaj posebnega in ker sem prepričana, da naši izdelki so tudi naši izdelki take vrste darila, ki imajo trajno vrednost sem pripravila posebno skrivno kodo za popust, ki jo lahko vidijo samo dobri možje. :)
Z ravnimi strehami se očitno ni preveč za hecat, je treba kar resno zastaviti.
Očitno.
Saj je bil tudi tretji teden v glavnem namenjen ravno strehi.
Res nam je slabo vreme spet za en dan skrajšalo teden, ampak tega se bomo počasi navadili.
Streha je zdaj tipi-topi.
Odprtina za dimnik je pripravljena, dodatno smo montirali še nosilce za sončne celice, ki jih bo smiselno kmalu nabaviti, saj sva glavnino ogrevanja zaupala kar električnim radijatorjem (poleg kamina).
Streha je zdaj vodotesna, in tudi zemlja že čaka na zelene rastlinice.
Zdaj pa z vlaknenko že zapirajo zunanje stene, notranje pa pripravljajo za vpih izolacije.
Za soboto smo imeli v načrtu postavljane fasade na kontejner, a nam je tudi to preprečilo vreme.
Naslednji veliki trenutek, ki ga že težko čakamo, pa so okna.
Zdi se mi, da bi se lahko potem kar preselili. Vsaj glede na to, kako topla je hiška že zdaj, ko ni niti oken niti izolacije. Že vidim kako bomo kak dan "kampirali". :)
Kar malce me je presenetilo kako hitro lahko pričnemo tudi z ostalimi deli, tako da sva kar na hitro še dokončno izbrala vso sanitarno keramiko in ploščice.
Sanjske ploščice, o katerih sem pisala v objavi o pripravah na gradnjo (tukaj), kot zakleto niso izvedjive, saj je v kompletu 13 različnih ploščic, jaz imela pa samo eno od teh. Ta stil z različnimi ploščicami, ki je zdaj moderen, mi je sicer všeč, ampak ga ne bi imela. Tako da sem morala poiskati, druge, za katere sem se povsem z lahkoto odločila, saj so takšne kot sem jih imela že ves čas v mislih. Na moje presenečenje, je ob izrisu tudi David ugotovil, da pravzaprav prav super izgledajo, tako da posebno prepričevanje ni bilo potrebno. :)
Vso keramiko in ploščice sva izbrala s pomočjo gospe Nine v trgovini Trgocev v Logatcu.
Bila sva navudšena nad izbiro ki jo imajo, še bolj kot to, pa nad prijaznostjo in res odličnimi in tehtnimi nasveti, ki nama jih je tekom razgovora ponudila gospa Nina. Za naju si je rezervirala več ur, naredila nama je izrise, svetovala kje si lahko privoščimo varčevanje in kje se splača dati malce več in kupiti res kvaliteno... res, customer service na nivoju. Prodajalce, ki jim vidiš, da jim je glavno vodilo strankino zadovoljstvo in ne preračunavajo v glavi koliko bodo zraven zaslužili, res redko srečaš. Vse pohvale!
Ko sem odpirala predračun sem bila vseeno kar malce nervozna a sem bila sem bila prav pozitivno presenečena. Saj ne da je poceni, je pa manj kot sem pričakovala da bo.
Nameravala sva najprej urediti samo wc zgoraj in "najino" večjo kopalnico spodaj, ampak sva se nato odločila, da že takoj urediva mini otroško kopalnico, saj naju bo kasneje sigurno prišlo precej dražje. Le umivalnik bova poskušala "reciklirati" kar tistega, ki sva ga kupila skupaj s kontejnerjem, pa ga tam ne bomo rabili. V kontejnerju je sicer tudi školjka, vendar ni viseča, in si je prav ne upam dati fantom v wc, ker vemo kako izgleda čez 10 let fuga pod wc-em. Hm, ne, hvala. :) Torej, če potrebujete školjko, jo ugodno prodamo. :)
Včeraj, ko so se zapirale stene, sem najprej nameravala posneti time-laps zapiranja. A sem ugotovila, da nimam polnilca za go-pro, baterija pa je tudi napol prazna, sem se odločila, da grem raje prebujati otroka v sebi in se šla spustiti z bobom. Danes tako namesto gradnje, dobite sankaški video. :)
Čeprav mi v zadnjem času kritično primanjkuje časa,
sem ugotovila, da je prav branje tista kritična točka, ki poskrbi, da zvečer mirno zaspim in se zjutraj, namesto celo nočnega premetavanja brezveznih scenarijev, zbudim naspana.
Običajno se uležem v posteljo in berem, dokler, že rahlo z druge strani zavedanja, ne začutim kako mi roka, skupaj s platnico knjige ne pade na blazino.
Občasno pa naletim na knjigo, ki mi ob najboljših namenih ne pusti zaspati. Ki me potegne vase, mi vzame sapo in pospeši srčni utrip, da premaga utrujenost.
Takšnih knjig sem letos prebrala kar nekaj.
Definitivno pa je bila najboljša kradlivka nočnega spanja, knjiga po imenu "Kradljivka knjig" Makusa Zusaka.
Zgodba je težka, kot je običaj pri dobrih knjigah. Dogaja se v Nemčiji med drugo svetovno vojno in pokaže doživljanje vladavine Hitlerja še z duge strani, kot smo jo običajno vajeni. S strani revne nemške družine, ki za povrh, v kleti skriva juda.
Posebnost knjge je, da je pripovedovalka zgodbe gospa Smrt, ki skozi dnevnik opisuje življenje deklice Liesel, ki živi v rejniški družini v revnem predelu manjšega mesta. Knjiga govori o prijateljstvu, o lepotah knjig, o vojnih grozotah, smrti in o strahu, ki se zažirav v kosti.
Kar pa me je v knjigi še posebej navdušilo, pa je jezik.
Ob branju sem se počutila, kot da bi avtor izumil povsem nov jezik, našel je nove globine zapisa besed, ki na epreprost, berljiv način, peljejo preko zgodbe v globine jezika. Prav res sem se na vsaki strani čudila prepletu besed, ki so povedale posebno zgodbo in si želela, da bi se znala sama vsaj za četrtinko tako dobro izražati.
Knjiga, ki bi si zaslužila lepšo naslovnico, saj jo preko naslovnice ne bi nikoli prijela v roke.
Knjiga, ki jo bom prebrala tudi v originalu in ki bo gotovo našla stalno mesto na moji knjižni polici.
Knjiga, ki bi se absolutno zaslužila mesto v obveznem čtivu srednje šole.
Noro.
Knjige, ki sem jih prebrala letos in vam jih tudi priporočam so še:
Anthony Doer: "Vsa ta nevidna svetloba"
John Green: "Paper towns"
John Green: "Aljaska, kdo si?"
R.J. Palacijo: "Čudo"
Friderik Baekman: Tu je bila Britt-Maire
Vinko Moderndorfer: Kit na plaži
B.A. Paris: Behind Closed Doors
Potem ko je šlo prvi teden vse gladko skozi in je hiška v soboto že stala, lično zavita v cerado, pod smrekico.
Nas je v ponedeljek zjutraj presenetil (no ni nas presenetil, ker je bil napovedan) sneg. Precej veliko snega, kakih 20 centimetrov.
Delo je tako v ponedeljek stalo, v torek pa so fantje že uredili stvari v hiši, skidali streho in pričeli z hidro izolacijo le-te.
Jaz sem nekaj časa sicer opazovala čudovito pokrajino, potem pa sem se skupaj z računalnikom zaprla v kontejner in pripravljala prezentacijo za četrtkovo predavanje.
Ker pa je bilo snega veliko, so na električnem omrežju nastale motnje, in vsakih 5 minut je za 2 minuti zmanjkalo elektrike. Kar pomeni, da je moj kaloriferček bolj slabo grel in me je v kontejnerju presneto zazeblo.
Stanje na mrazu sem ponovila še v sredo zjutraj, v sredo popoldne pa sem se dregetajoča od mraza preselila domov pod kovter, kjer sem z izjemo četrtka preživela še skoraj ves konec tedna.
In zato, je bilo obveščanje o novostih na parceli neobstoječe.
Danes vas zato zasujem s fotografijami napredka, preden se podam na sonce in mraz, pogledati kaj fantje počnejo danes.
V preteklem tednu so tako najprej postavili atiko na streho (če, kot jaz, ne veste kaj je atika: to je tista lesena obroba okrog strehe).
Preko strehe so zabetonirali steber stopnic, da ne bo odmevalo ko bomo hodili.
Zaprli so streho s parno zaporo.
Zaradi stropa v vidni kvaliteti so morali nato električisti preko strehe zavrtati vse preboje za luči in vanje vstaviti cevi, te pa so potem spet neprodušno zaprli v parno zaporo.
Naredili so izpuh za odtoke in predpripravo za dimnik.
Nad tem je sledila toplotna izolacija. 38 centimetrov le-te, položene s padcem, da bo voda lahko odtekala. Nad toplotno izolacijo je sledila še hidroizolacija in protikoreninska zaščita ter preboji za žlebove.
Mislim, da nad to pride samo še zemlja in rastlinje, ki pa jih sama že vse leto, pridno gojim na balkonu.
Prve dni montaže sem bila sicer navdupena nad potekom gradnje,
sem bila pa še sama nad sabo presenečena, ker sem precej neosebno jemala samo hiško.
Zvečer nisem težko zaspala in ponoči se nisem premetavala.
Ko pa so v soboto dokončali streho in je zgornje nadstropje dobilo, zaradi vidnega lesenega stropa, že skoraj končno podobo, je bilo pa drugače.
Kar povštr bi prinesla.
Z lahkoto sem si predstavljala kamin in strešno okno in veke, ki jih poboža jutranje sonce. Nekako imam občutek, da bomo pogosto spali kar v dnevni. Še David je povedal, da je dobil kar solzne oči, ko si je ogledal ta čudoviti prostor, ki je že zdaj tako domač, vabljiv in mehek. Že zdaj se zdi kot dom, pa še niti oken nima.
Nekončno sem hvaležna Mateju, ki je za nas narisal ta nori prostor in ga pomaga uresničevati. Šele ko ga vidiš v celoti, spoznaš koliko znanja in občutka za prostor je dal vanj, da je vse to kar smo si želeli in še veliko več. In tudi Mihatu, ki je pri projektiranju ves čas sodeloval in dajal predloge za izboljšave. Sanjski par.
