20. Ljubljanski maraton

Ta oktober je bil pester. Predvsem doma.

Najprej tekma za pokal Tanje Žakelj. Spet sem rekla, "kaj mi je tega treba", na štartu in "nikoli več", potem na cilju.

Nato bruh-bruh viroza, na srečo le pri 2/5, in jaz nisem bila eden od teh dveh.

Potem Start:up vikend in nato Renejeva operacija (nič hujšega, le ta pomembne stvari so postavili na svoje mesto. :) 

In potem smo se crkljali doma, kar samo po sebi sploh ni pestro, je pa pestro, če bi rad še kaj naredil, potreniral ipd.  Pa imaš ves čas nekoga, ki te ne pusti niti minuto pri miru (razen če so risanke,... in so bile, za ene dve leti naprej in nazaj, ampak takrat sem predvsem kuhala in pospravljala). Pa še tako prijetno se je pockrljati in malce zadremati, za popoldansko siesto.

Konec tedna je nekakšna viroza zagrabila še mene, tako, da sem namesto zadnjega daljšega teka, cel dan prespala. Vmes sem iz vrtca vzela še Arneja, ki je začel nekam tenko piskati,... torej... pestro.

V petek sem končno zaključila z bolniško, da smo se lahko mirno udeležili LM-ja, ne da sem še v kakem prekršku. V službi že tako niso navdušeni nad vso mojo odsotnostjo in ne bi si upala tvegati še tega.

V soboto je šel na tek najprej Enej, ki se je odlično izkazal in pritekel na cilj kar precej v ospredju. Bravo, bravo, mali mož! Pravi da je bilo super, in da proga sploh ni bila dolga. :)

In kako je bilo v nedeljo? Hm, ja fajn! Hkrati pa mučno do konca.

Z Anito sva se odločili, da greva skupaj, dokler lahko. Zastavljeni cilj je bil 3h in 45 minut, torej tempo 5:20. To naj bi bil tudi začetni tempo, ki bi ga potem, če bi ostalo kaj moči, poskušali stopnjevati tja do 5:15, če bi šlo.

Ampak kot se rado zgodi, naju je vzdušje potegnilo naprej in začeli sva malce prehitro. 5.09, ki sva ga kar dolgo držali. Proti koncu prve polovičke, sva ga, s postanki v grmovju in filanjem zalog (vse jaz, Anita se ne bi ustavila), znižali na 5:12. Mene je tu že pošteno skrbelo, vedela sem, da takega tempa ne bom zdržala, a sva kar vztrajale. Kolikor dolgo bova lahko, potem bomo pa videli.

Na 21 kilometru pa so se začele moje muke. Verjetno zaradi vročine, ker prej se mi to še ni zgodilo, so se mi naredile odrgnine pod pazduho, ki so pekle za znoreti. Začutila sem tope bolečine v desnem kolku in morala sem vzeti en naklofen, pa še noge so postale težke. Očitno mi je zmanjkovalo energije. Po Jurčkovi je še nekako šlo, tempo je sicer počasi a vztrajno padal. Tu sva imeli kar nekaj navijačev (aplikacija za sledenje je bila res fantastična), ampak ko se je na koncu Jurčkove cesta obrnila proti Golovcu, uf takrat so se začele pa čisto prave muuuuke. Ne vem, kje so našli toliko enih klancev, na drugi polovici proge. Kar se tega tiče mi je bila proga z dvema krogoma precej ljubša.  

Tu nekje sem poslala Anito naprej. Videla sem, da ima več moči kot jaz, hkrati pa sem vedela, da njena prisotnost ne pomaga pri mojih notranjih bojih in da se bom sama borila ravno tako, le lažje mi je, če se lahko prilagajam svojemu trenutnemu stanju. 

Tako sem potem tekla ves čas, z Anito še vedno nekje v vidnem polju. 

Mimo Hospica sem prišla malce k sebi, na 33 km, pa mi je spet začelo zmanjkovati moči.

Tu sem na vogalu zagledala gospo Heleno Žigon, ki je navijala in sem ji šla dati petko. Ona je res navdih, še vedno in vedno bo. 

Klanec iz zaloške do Žal, o Marička, kdo je tega postavil na maraton. Tu sem res grizla, korak po korak, komaj sem se vlekla, trenutni tempo je bil že čez 6 min na km. Edino kar je pomagalo pri doživljanju muk, je bilo to, da sem videla ostale tekače okrog mene, da so ravno tako komaj sopli v tisti klanec. Na vrhu, ko sem videla oznako 37 km, pa sem si rekla,... ajde... to boš pa že. Teh 5 km boš pa zborbala. In sem se spravila malce k seb,i... a ne dovolj, kajti skupni tempo je še vedno padal, le nekoliko počasneje. Po Vojkovi sem začela že malce prehitevati, a še vedno z zavedanjem mučnosti vsakega koraka posebej. Na koncu ulice je plehmuska igrala "Slovenija odkod lepote tvoje", in kar od nekod so se v meni začela prelivati čustva (smilila sem se sama sebi), v grlu se mi je naredil cmok ter se nabirati solze v kotičkih oči. Ampak tale cmok se je (kot že večkrat na prelomnih točkah maratona) izkazal za pravi problem. Zaprlo mi je sapnik in kar precej energije sem morala vložiti v to, da sem lahko normalno zadihala. Pred mano sta bila še zadnja dva kilometra, ki sta se zdela dolga kot 10. Čeprav sem bila že na koncu z močmi, sem se odločila, da grem mimo zadnje okrepčevalnice, saj mi v tem trenutku zaužito ne bi imelo niti časa več pomagati. 

Število navijačev ob progi se je začelo še večati. Na Tromostovju sem spet dobila cmok v grlu in ko sem se spuščala mimo Name do cilja, je bilo navijačev res že ogromno, med njimi tudi taki, ki so kričali moje ime,.. waw... noro! Na zadnjem ovinku, ko me je napovedovalec pozval, naj dvignem roke, sem morala spet zavestno razmišljati, kako naj pridem do kisika skozi slamico, ki je ostala od mojega sapnika. Ampak ko sem prišla v cilj in v Anitin (ki je progo premagala dobro minutko pred mano) objem, je bilo vse pozabljeno.  

Noro. Končni čas je bil 3:46:12 kar je minutko slabše od želenega, ampak glede na vložen trud mi je rezultat boljši, ne slabši. Vem, da v nedeljo iz sebe ne bi mogla izvleči niti dveh sekund hitrejšega časa in to je vse kar šteje. Itak je pa čas samo številka, nekaj kar si zastaviš da imaš cilj, nepomembno.

Na cilju nas je že čakal David z mulci in Nina Frelih, ki je s progo opravila 10 minut hitreje. To punco res občudujem, ona vse te napore premaga tako skromno in z lahkoto... res mi je v čast, da je "naša". O njej bomo v prihodnosti še veliko slišali, boste videli. 

Kmalu za nama so prišle na cilj še Sara Štucin, Nini oče Marko, brat Oskar, ki mu je sam maraton preveč dolgočasen in se je odločil, da ga preteče s surfom v rokah, tudi Martina je bila takoj za nami. 

No in danes... danes je že bolje, včeraj sem pa res krevsala doma, kot bi imela leseno nogo. :)

Hvala še enkrat vsem navijačem ob progi. Letos je bilo res noro.

Hvala mojim navijačem, Eriku, ki mi je posodil kolo, da sem se lahko do kosila pri Stanetu zapeljala, namesto prehodila, mami, ki je pazila na tamaledva... Nedi, Barbi, Domenu, Anžetu, Stašu, Andreju, Tini & co, JaniZF, Nataši, Stanetu,... gotovo sem še na koga pozabila.

Skratka bilo je super, ponovimo pa... hmmm... ne tako kmalu. Mogoče takrat, ko bom toliko natrenirana, da si bom za cilj postavila 3:30? Trenutno nimam nobenega veselja za kake dolge treninge. Še najbolj se veselim nedeljskega podaljšanega spanca. Čeprav, zna biti, da me bo do pomladi že kaj zamikalo. Če ne drugega, gotovo spet Istra ali UTVV. Gotovo pa bolj traili kot cesta.

Tokrat smo si končno uspele omisliti tudi skupno majčko za našo tekaško skupinico. Ki je na mojo srečo še malce reklame za moje "Rockstarse".

Za tisk na na majice je poskrbel Pagis d.o.o. Idrija (ki posrbi za vse grafične storitve, ki bi jih lahko imeli.) Najlepše se vam zahvaljujemo! 

Največji navijač. :)

Foto: Boštjan Berglez

Tekaški dnevnik: Nočni tek Ljubljanica

Uf, tole tekaško poletje je bilo bolj švoh.
Od Davidove poškodbe, do mojega bolečega kolena, vročine, pa čisto preproste lenobe.
Švoh, švoh so se nabirali tekaški kilometri.
A ko je prišel čas za prijavo na LM 2015, sem se vseeno odločila za 42.
Če je že toliko kilometrov v nogah, bomo pa ja zmogli tudi to.

Potem je bilo treba pričeti spet trenirati.
Z Nino in Anito gremo skupaj na dolgo progo, Neda in Martina sta se (zaenkrat) odločili za 21.
Koleno sem sanirala. Z počitkom, masažo, raztezanji, pa še nekaj lepljenja s trakovi.
Zdaj ga ne čutim več.

Trening, ki se ga (kao) držimo, je tisti 10 tedenski iz Velike tekaške knjige za 3.45. Ampak smo ponavadi prehitre. Bomo videli če je to dobro ali slabo. Recimo, da je dobro.

Treningi gredo precej hitreje kot prvič. Dolge razdalje so precej krajše in enostavnejše, kot so bile prvič, še bolj pa kot zimske. In tudi intervali so v družbi prav zabavni.

Kakih posebnih namenov, da bi vmes obiskovale še kake prireditve, nismo imele.
A po nekem naključju, so pretekli teden na FB organizirali nagradno igro in žrebali štartnine za Nočni tek Ljubljanica in ne vem po katerem ključu, smo bile, vsaka en dan, izžrebane prav vse.

In kaj češ pol. Greš, ane?! Za trening. Lepo počasi. Še kak kilometrček za zraven je bil v planu. Da naredimo dolgi tek. Če bo deževalo, gremo pa na pijačo. Kaj nam je še tega treba, da bi tekle v dežju.

Pa smo lagale. Vse smo lagale.

Itak, da je deževalo. Kdaj pa ne, če smo na štartu me?
Pa še zeblo je, zelo. Pa lačna sem bila. Ful. Kar takoj bi šla po štrudl. Še nič za jest nimam s sabo (no, mislila sem, da imam, pa se mi ni dalo brskati po torbi).
Ampak nismo šle na pijačo. Ne, stale smo na dežju, na četrt pod dežnikom, čakale na štart.

In ko se je štartalo, nas je seveda potegnilo naprej. Pa smo se držale nazaj. No, jaz sem se držala nazaj. Ampak premalo. Kmalu sem ugotovila, da me množica vleče in da je tempo 5.06. Očitno je to nek moj psihološki tempo. Se že ponavlja. Jah prav no, bom šla pa tako. Saj je bil povsem na izi. Le lačna sem bila, zelo.

Pred koncem prvega kroga, le pridem do okrepčevalnice in tam so imeli banane. Aleluja. Zagrabim dve polovički. Pojem. Pa ne no, že čez par sto metrov, kepa v želodcu. Velika, težka.
Pljuča so govorila, pejt hitreje, sej nisi niti zadihana, želodec je tiščal na bremzo. Pa sem imela namen pospešiti, a ura je kazala na tempo 5.10. Pred koncem drugega kroga, na okrepčevalnici zagrabim še eno polovičko banane. Res sem se bala, da ne bom zmogla, brez dodatne energije. Na vrhu Wolfove, me v trenutku zagrabi obup. "Ma sej sploh ne bom zmogla 21-ke. A nej grem samo na 10?" Ampak ko se je zravnalo, je tudi kriza minila. V želodcu me je še tiščalo, a počasi sem dobila nekaj moči.

Ok, tretji krog. Proga se sprazni, samo kakih 100 m pred sabo zagledam eno tekačico. Dej, malce pospeši. To moraš ujeti. In sem jo. Kar hitro. A kak lučaj pred njo, še ena tekačica. "Dej pospeši, sej lahko, še vedno nič zadihana, je težil tekmovalni glasek v meni" Prvi med moškimi me je že zdavnaj prehitel. Tudi drugi. Ampak tista punca pred mano je pa vztrajno držala razdaljo. Le milimeter na milimeter sem se ji približevala.

Pred vstopom v četrti krog slečem premočeno majico z dolgimi, še enkrat obrišem vanjo očala (itak, da ni bilo nič bolje), v roke primem tudi kapo in grem proti Robovemu vodnjaku, kjer sem upala na kako navijačico, ki je že oddelala svojo 10-ko. Ker je ni bilo, porinem majico v roke kar bližnjemu varnostniku.

Svež veter je dobro del, pljuski v copatih tudi in končno je moč banane lahko premagala bulo v želodcu. Stisnem LAP in grem naprej. "Ajde, teh 5 boš pa ja pod tempo 5". Monolog v glavi teče gladko. Tekačica še vedno vztrajno pred menoj, a razdalja se je le začela manjšati. Vidim jo, kako se ustavi, da si zaveže čevelj, a ko se le nekaj metrov pred mano vzravna nazaj, steče s hitrejšim tempom. Za fante, ki sem jih prehitevala vmes mi  je bilo vseeno. Le tisto punco sem morala prehiteti. Prideva na klanec, tu pa so se izkazali naši zimski treningi. Noge držijo tempo, kot da ni nič in prav švignem mimo nje. Na vsakih nekaj sto metrov prestavim v hitrost prestavo višje in ko pridem do mestne hiše, že pošteno pičim. Še zadnji šprint v objem prijateljic, ki so se zbrale na ciljni črti.

Končni skupni tempo 5.04. Čas 1:43.19 (ampak ne velja, ker ni bilo 21 km, le 20.2).
Za takole, mimogrede, brez priprave, za trening, sredi noči... uhuhulala zadovoljna. :)

Konkurenca res ni bila huda, le 22 žensk je bilo na 21, a prvič v življenju sem bila na stopničkah v kategoriji več kot treh (koliko več? 8). Pred mano, moja stara prijateljica Valenitna, jaz na drugem mestu. V skupnem 5.

Absolutno prva pa itak, naša Nina. Carica.
Na 10 pa v svoji kategoriji Anita tretja, Martina četrta.
Tudi Neda je prestavila svoje meje. In tudi Barbi je bila zadovoljna.
Med moškimi je še Drago odnesel svojo vrečko. Idrija je prevladala, nikej. :)

Navijačice pa najbolj bučne. Ker punce držimo skupaj.

Hvala babe moje! Super je bilo!

A day (week) to forget or a day to remember?

Kakšen teden, vikend, kakšen dan.

V torek sem šla zjutraj na praznovanje (prihajajočega) Renejevega rojstnega dne v vrtec in ko sem se vrnila je bil Arne že malce ubogi. Spet podobno stanje kot slab mesec nazaj, ko sva bivakirala na infekcijski kliniki. Težko, plitvo dihanje, 50 vdihov na minuto, piskanje v grlu, kašelj.
Greva k dežurnemu, poskusimo z ventolinom, a nič bolje.

Na kisik, v rešilni avto in na pediatrično. Tam so ga dodobra pregledali, mu naredili še nekakšen test z dvojno dozo ventolina, ki je pokazal, da ni nič bolje. Večerjo sva zamudila, a sva tako milo prosila in rotila, da sva lačna, da so nama prijazne sestre vseeno priskrbele dvojno dozo špagetov, prav takšnih kot so bili v koloniji v 4 razredu. Prekuhani, s paradajzom in mesom, ampak odlični. Ventolin ni pomagal, a mulc se je vseeno hitro počutil bolje in že zvečer je bilo vse njegovo.

Pri treh otrocih se edino spodobi, da imam tudi jaz možnost stestirati zložljivi ploh na pediatrični, ki se je izkazal za bolj neudobnega kot je videti na prvi pogled, ampak če je človek dovolj utrujen lahko očitno spi kjerkoli.
Ravno prav je šel David na službeno pot v Ljubljano, da naju je lahko že zgodaj pobral, saj naju niso več hoteli tam. Počakala sva še na kosilo, na obisk Rdečih noskov, potem pa sva šla.

Četrtek smo preživeli doma. Še Rene je potožil, da ga bolijo ušesa, v petek je svoj piskrček dodal še Enej z bolečim trebuhom.

Vikend se je začel prav posrečeno.
V soboto po dolgem času spet malce bolj ultraško. Z Nino in Anito na jutranjem teku.
Štart ob 6.45 pa je bilo že soparno za znoret.

Kamšt - Kobila -  Fežnar -  Zadlog - Pevc  -Kluče - Kamšt.
Kilometrov? Hm... 52.82. Tempo 3.00.
Očitno so nas vmes malce marsovci ugrabili. Garmina zmedli, meni pa koleno uničili. Kar naenkrat me ja namreč začelo boleti nekje ob strani in vleči na gor in na dol. Prav nič kaj prijeten zaključek ni bil. Zadnjih par kilometrov tek sploh ni več prišel v poštev. Hoja pa brez težav.
Tudi zvečer sem le s težavo šla po stopnicah, in presneto je pasalo imeti povito koleno z elastičnim povojem.

Danes zjutraj sem samo še slišala zvonček na vratih, ko jih je David zaprl za sabo.
Potem smo bili s fanti pridni. Spekli palačinke, pospravili stanovanje, vse to že pred prihodom kolesarjev mimo našega bloka.

Med navijanjem smo že ugibali, ali danes končno dobimo kako novičko od Tineta in Petre, ki se nista več odzivala na telefon. Razmišljali smo ali se jima je uspelo izogniti cestni zapori ali ne.

Po Franji so šli fantje kar k stari mami, jaz pa še na hitro finiširati s pospravljanjem, da bomo lahko šli popoldne malce v Belo, ko se ati vrne iz Franje. Prav super sem se imela.
Med kosilom pa me zmoti klic:

"Oj, a viš ad ki te kličem?"

Jebelacesta. Pa lih letos, ko me res ni skrbelo. S tistimi parimi kilometri, ki jih je imel prevoženih sem pa pričakovala, da bo gonil nekje zadaj, med penizionisti.

Zlomljena ključnica, prebita veka. Čaka na slikanje in na šivanje.

Nekaj minut za tem, spet zvoni telefon. Tine.
Dobili smo sestričnico (detajle bosta že sama sporočila če bosta hotela). Končno! Kako lepa novica. Res smo jo dolgo čakali!

In spet naprej komunikacija z urgenco. Menda je bila tam cela (bolnica) Franja. Ampak naš David med najbolj zmahanimi.

Informacije se ves čas spreminjajo.
Zadnja je ta, da ima zlomljena kar 4 rebra in še lopatico. Ali bo potrebna operacija, bomo še videli.

Večer smo morali malce polepšati. Pripravili smo domač mangov sladoled, narisali nekaj čestitk atiju in Petri, pripravili še karamele in karamelno mleko iz ostankov.

Še bomo dihali na škrge.
Ampak bomo že. Pozitiva.

Ultramaratonke 100 milj Istre, 65km

O treningu za najkrajšo razdaljo dogodka 100 milj Istre sem že pisala tukaj.
Potem pa me je o tem povprašala še Katja s portala PlanetSiol, zato bom zgodbo začela kar na štartu.

Že v sredo je med nami tekačicami završalo. Po celi pomladi suhega vremena je bilo točno na isti dan in točno na isto uro in točno celih 12 ur, kolikor smo me planirale, da nam bo vzelo tistih 65 km napovedan dež, pa še veter za povrhu. Pa smo rekle, počakajmo do sobote, tako dolgo vnaprej napoved nikoli ne drži. Jok brate. Saj se je spreminjala, malo na bolje, malo na slabše, ampak ure so ostale iste. Ob enajstih, ko nas je avtobus odložil na Buzetu, na štartu, se je uscalo kot iz škafa.
Če nas je prej skrbelo, da nam bo prevroče, so bile zdaj skrbi povsem druge. Kje najti dovolj vodoodpornih vetrovk in kako jih transportirati do vmesnih postaj.

Nase smo navlekle, navlekli, ker je bilo tudi veliko fantov na poti, vse sorte polivinila. Večinoma tistega za 1 evro iz Müllerja (zato dajejo fotke s štarta bolj vtis "sindikalnega štrajka" kot je bil komentar na fb, kot pa ultrateka). Namesto na brifing smo šli v bližnji hotel vedrit in šli na štart šele par minut pred piskom piščalke. Takrat je na srečo tudi dež že malce pojenjal. Vsaj za filing da se bo zvedrilo. Že takoj se je slišalo, da prevladujemo Idrijčani, in da se dežja prav nič ne bojimo, toliko idrijščino je bilo slišati. Če ne od tekmovalcev pa od prijaznega spremstva. Tudi sama sem z avtobusa stopila naravnost pred avto svojih staršev, ki sta že prej čez Buzet pospremila brata Oskarja, ki je že od prejšnjega večera vrtel stopala na celih 100miljah.

Nas 6 se je že na zadnjih treningih dogovorilo, da se damo v pare, ki smo nekako najbolj kompatibilni. Nina Frelih in Anita GR, sta bili najbolj gajstni. Jaz in Martina Pišlar, ter Neda Trebše in Barbara Kogej. Me štiri smo nameravale prve klance še nekako skupaj pregurati, ampak smo se v gužvi kar hitro izubile v pare, saj je veliko lažje gledati samo na enega kot na dva.

Z Martino sva bolj tekačici kot gorski tekačici, zato sva se dogovorili, da začneva počasi, s hojo čez klance in tekom po ravnini in navzdol, kjer bo to možno. V začetku sva ostali kar zadaj, zato je bil tudi tempo kar počasen, mogoče celo malce prepočasen. Čez prvi klanec je šlo počasi, vmes je nekaj časa močno deževalo in vedno bolj blatno je bilo. Ko se je spust iz kolovoza prevesil v gozdno pot, pa se je začela prava avantura.
Preskakovali smo potok, malo desno malo levo in lovili ravnotežje po mehkem blatu. Palice so tu prišle še kako prav. "Like walking in pudding" je rekel starejši gospod, Američan, ki naju je prehitel, ko je lovil svojo ženo navzdol po poti. Prav z njima sva se le par sto metrov naprej precej bolje spoznali, ko je naš treking dobil nove avanturistične dimenzije. Gospe, Debbie ji je ime in je bila tudi najstarejša tekačica na progi, je namreč na delu na gosto poraslem s čemažem, na ozki stezici začelo drseti in vedno težje je držala ravnotežje, premakniti pa se ni uspela ne naprej ne nazaj. Kaka dva metra pod strmo brežino pa že omenjeni potok. Začela jo je grabiti panika, bala se je, da bo zdrsnila v globino, a ni vedela, da prav globok ta padec ne bo. Z Martino sva ji hitro priskočili na pomoč. Jaz sem se zahaklala za ležeče deblo in ji ponudila svoje palice, a ko jih je zagrabila je le odletel pašček za roke, ona pa je spet ostala brez opore. Nato je Martina in še en fant nad njo zagrabil vejo z drevesa nad mano, jo spustila do mene in nato smo se vsi trije obesili nanjo, da se je spustila še do gospe Debbie. Počasi se je lahko toliko oprijela, da se je malce pomirila, a hkrati hitro ugotovila, da ji nazaj na pot ne bo uspelo in se je ob veji počasi spustila do potoka. Kako se je po tem dogodku spravila k sebi, da je lahko nadaljevala pot ne vem, saj smo imeli tudi mi kar nekaj težav da smo se spustili nazaj do potoka. Očitno se je samo pobrala in šla, saj sva ju spet dohiteli kar nekaj kilometrov naprej.

Čeprav smo bili na tem mestu že vsi blatni in mokri, sem sama tu najbolj uživala. Nasmešek mi je kar igral na obrazu, čofotanje v copatih je bilo zabavno, noge pa so ostale lahke.

Tako smo potem počasi lezli naprej, tek je bil na prvih 20 kilometrih povsem nemogoč, verjetno sva pretekli le kake 2-3 kilometre, tudi zato sva do prve okrepčevalnice na Motovunu potrebovale cele 4 ure. Tja sva prispele mokre kot miši in lačne kot zmaji, saj sva porabili že vse zaloge, ki sva jih imele sabo (razen gelov, ki sva se jim izogibali kolikor sva se lahko). Tu sva se (pre)počasi preoblekli in napadli zaloge hrane na mizi. Štrudli in kosi kruha z Nutello so se kar izgubljali v ustih. Popili kak deci kokakole, nafilali zaloge hrane in pijače in se kake pol ure kasneje, dobre volje odpravili naprej. Izvedeli sva tudi, da sta Nina in Anita prispele do tu že kako uro pred nama in da sta 3 in 4 v skupni razvrstitvi med ženskami. Za nama so prišle tudi ostale Idrijčanke in tudi Neda in Barbi, ki pa sva ju preoblačenjem izgubili in sva bili prepričani, da sta odšli naprej. Tako sva ju lovili celo pot do naslednje postaje in šele tam izvedeli, da sta se šli takrat le preobleči in da sta kake pol ure za nama.

Čakalo naju je še kar nekaj klancev in tudi tokrat je bilo teka bolj malo, je bilo pa veliko zabave, ko smo lezli navkreber proti Oprtalju, po poti, ki je bila bolj podobna rudniku gline kot poti. Tu je mene proti vrhu nekje že počasi začelo minevati veselje do hribolazenja in ko se je prikazala cesta tik pod vrhom sem bila navdušena. Še bolj navdušena pa sem bila, ko so tik za tem, ko sva prečkali cesto mimo pripeljali moji štirje navijači. Žal sva si že na Motovunu vzeli preveč časa za počitek, zato sva jih tu le na hitro pozdravili, v prtljažnik oddali palice in odhitele naprej. Tudi v okrepčevalnici sva se le pofočkali, piknili malo čipsa, spili deci kokakole in odhiteli naprej. Le par minut pred nama so zapustile okrepčevalnico tudi tri druge punce iz Idrije, ki sva jih kmalu ujeli in nato smo kar nekaj časa pot nadaljevale skupaj. Na ravnini sa bili z Martino hitrejše, tako da sva na naslednjo postajo v Grožnjanu prišle nekaj minut pred njimi.

Tu naju je že par sto metrov pred vasjo pričakal Enej v navijaški majici z prosečim izrazom na obrazu. "Mami, a lahko grem naprej tudi jaz z vama tečt?" Komaj sem ga prepričala da ne.
Okrepčevalnica je bila tu v topli sobici in spet sva si vzeli kar nekaj časa za preoblačenje, hranjenje in klepet in kar težko sva se odpravili naprej.

Od tu naprej je šlo samo še navzdol, dobesedno, ne preneseno. Za nama so bili že vsi vzponi in tudi že 42 kilometrov. Od tu naprej je bil vsak korak zmaga, rekord, saj nobena od naju še nikoli v življenju ni pretekla več kot toliko v enem kosu. Volja je bila na vrhuncu, noge so bile še lahke in odločile sva se, da bova malce pospešile. Pot nadaljevala čez Parencano, sozi tunelčke in čez mostove. Počasi naju je  začela loviti tema in kmalu sva morali namestiti čelni lučki. Po kratkem postanku v grmovju so naju spet ujele najine 3 Idrijčanke in še zadnji klanček smo prehodile skupaj. Na ravnini sva pa bili nekoliko hitrejši zato so se naše poti spet ločile.

V Bujah sva se ustavile samo na hitro, kozarček toplega čaja, ki je zelo prijal po celem dnevu mraza in suhe hrane in sva pičili proti cilju. Še dobrih 10 km ravnine. Duhomorne ravnine ob rečnem nasipu, kot nama je obljubljal zabavni Gorenjec, ki sva ga dohiteli, in je bil že precej utrujen po neprespani noči na eni od daljših prog. Menda je hotel že odnehati in se je z avtom že odpeljal v mesto na kavo ali dve, potem pa se je vrnil in počasi nadaljeval pot. Zadnji kilometri so se res vlekli, ura je bila že pozna in kljub dobrim načrtom, da bova v zadnjih kilometrih pospešili, nama je začelo malce zmanjkovati energije, nabirati pa so se začeli drobni problemčki, ki so naju bremzali. Kamenčki v čevljih, razvezane vezalke, žulji in podobno. Počasi, počasi, sva po tisti res grozno dolgi ravnini, po ozki blatni poti končno le prispeli do Umaga, kjer naju je tik pred ciljem, že vsa sveža pričakala Anita, in naju pospremila v cilj, kamor sva prispeli z roko v roki ob 22.54, po slabih 11 urah na progi. Čas je bil nepomemben, vzdušje je bilo fenomenalno, glava polna vtisov, srce utripajoče od sreče.

Na cilju naju je pričakalo tudi ostalo spremstvo vseh "domačih" tekačev, ki so bili še na progi, tudi mama in ata, ki sta še vedno čakala na Oskarja, ki se je tudi že približeval cilju in so ga pričakovali čez kaki dve uri, po 30ih urah teka.

Približno pol ure za nama, so prispele na cilj še Andreja Tušar, Špela Peternelj in Urška Kuštrin, še pol ure za njimi pa še Barbi, Neda in Sandra Grahelj.

Nina in Anita pa sta na koncu koncev na cilju prehiteli celo temo. Dosegli sta nepredstavljivo dobre rezultate, saj je bila Nina 3 od žensk na cilju in 25 med vsemi tekači, s časom 7 ur in 41 minut, Anita GR pa 5 s časom 8 ur in 18 minut. NORO! Za Nino smo sicer itak vedele, da je nora že od prej in smo od nje pričakovali, da se bo zavihtela na vrh, čeprav je bilo v teh razmerah težko sploh kaj pričakovati in je zato njen rezultat še toliko bolj izjemen. Anita pa nas je s svojim rezultatom vrgla na rit. Noro, bravo babnici naši! Ponosni smo na vaju!

Z Martino sva imeli čas 10 ur 54 minut kar je nekoliko slabše kot sva upali, a sva v tem vremenu in ob teh dogodivščinah nadvse zadovoljni. Za naslednjič bova vedeli, da lahko stopiva za malenkost hitreje in da se morava na postajah malce manj obirati.

V skupnem je bila izkušnja noro dobra, noro zabavna in kar smeji se mi, ko se spomnim kako je bilo. Dež in blato sta, vsaj zame, dala izkušnji še dodatno vrednost in naredila izkušnjo še bolj zabavno.
Edina stvar, nad katero sem rahlo razočarana je ta, da je bila izkušnja malce prelahka. Bodisi zaradi (prekratke) časovne komponente, udobnega tempa ali kratke poti, saj sem upala, da bo izkušnja na nek način podobna kakemu vojaškemu drilu, ko ne moreš stopiti niti koraka naprej, pa vendar se moraš prisiliti in stopiti še naprej in naprej, nekaj korakov preko sebe. Zato smo si za tale trail izbrale dva mota. "Nisa lahke, je pa fajn" in enega, ki smo si ga sposodile od Anje Likar "Ka na murš več, se pa mal pamatraš." Pa je na koncu držal le prvi. Ampak tudi to je dobra stvar, ker lahko pomeni samo eno... izziv za naprej. :) Pa ne naslednje leto, naslednje leto dobijo možnost naši možje, (no vsaj moj), ki sm letos tako pridno prenašali naše treninge, odsotnost in tako lepo skrbeli za nas ob progi in na cilju. Hvala!

Hvala vsem!
Ata, Mama, David, Martina, Nina, Anita, Neda, Barbi, Enej, Rene, Arne, Oskar, Jaka, Marko, Andrej, Jasna, Karmen,... super ste! Hvala za ves trud ob treningu in na poti!

Moja zvesta ura Garmin Forerunner220HR je zdržala čez celo pot. Sicer sem ji že preventivno izklopila tipalo za pulz.  Kakih 10 km pred ciljem se je sicer začela pritoževati nad pomanjkanjem energije, a na koncu je zdržala. Martina ima enako in navdušeni sva bili tudi nad dejstvom, da nama je kazala točno enako razdaljo čez celo pot. Super zadovoljna!

Priprave

Dan prej, pred odhodom avtobusa za 100 milj

Blato in dež

Pred štartom

Blato in dež na prvih 20 km

Prihod na Motovun. Foto: Jasna Pišlar.

Preoblačenje na Motovnunu s pomočjo podporne ekipe. Hvala Karmen! Foto: Jasna Pišlar.

Prihod na Grožnjan

Grožnjan, topla in celo okrašena sobica. :)

Zvesti navijači.

Edina fotka, ki sva jo stisnili na poti, pa še to samo zato, ker sva rabili, da sva si z njim svetili skozi tunel. Takoj zatem sva naleteli na ta prizor. Čreda ovac.

Skupni prihod na cilj

Čista sreča. :)

Naše zmagovalke. Nina druga desno ob direktorju tekme in Anita druga levo. 

Funkcionalna vadba

Komaj čakam na petek zvečer.
In v petek zvečer komaj čakam, da bo konec in hkrati neizmerno uživam.
V nedeljo zvečer komaj čakam, da me prenehajo boleti vse mišice in hkrati neizmerno uživam v konstruktivni bolečini.
V ponedeljek zvečer že spet komaj čakam petek zvečer. :)