sobota, 7. december 2019

četrtek, 5. december 2019

Doma na koncu sveta.


Po takem novembru paše malo zime.
Še bolj pa je pasalo sonce, ki je kaj kmalu pregnalo belo zaveso.

Zima, tako te hočemo.

Si želim, da bi lahko dodala oznako pohod, ampak se niti iz copat nisem preobula. :/




torek, 12. november 2019

Nedeljski izlet: Kraški rob in Ušesa Istre

Moj današnji namen je bil, obeležiti dve leti od pričetka gradnje hiške. Morda nameniti nekaj besed vsemu kar smo v teh dveh letih počeli, pa nismo nikjer zabeležili. A ko sem hotela prilepiti fotografije, sem ugotovila, da mi arhiv na računalniku seže samo do začetka letošnjega leta.

Zato bom pustila objavo za prihodnjič, zdaj, ko sem že tu, pa jo bom namenila bolj aktualnim temam.

Temam kot je rdeč ruj na Krasu.

V nedeljo smo se namreč odločili, da gremo nekam v hribe. Zaradi obiska predstave "Ta veseli dan ali kaj takega se lahko primeri samo v Idriji" (BTW, zelo, priporočam. Zlasti Idr'cem, pa tudi ostalim) in khm.. Martinove sobote, smo se odločili, da uberemo nekaj krajšega, nekje na Primorskem, kjer bo sonce.
V igri je bilo kar nekaj možnosti, od Glinščice, Napoleonove poti in Slavnika. Ata Mirko je predlagal Ušesa Istre na Kraškem robu, in ker je bilo na tistem delu najbolj sončno in ker je čas rdečenja ruja, smo se odločili za to možnost.

Lahko rečemo samo, da nam ni žal. Bil je ravno pravšen lahkoten sprehod za nedeljsko popoldne. Okolica idilična, pot s prijetno naklonino in nekaj kraškimi skalami, da je malce začinilo dogodivščino (nič nevarno niti za družbo 5 razigranih fantov, čeprav je rob vedno blizu, a nikoli preveč blizu poti).

Pot je deloma krožna, ne prav dobro označena, a ker je obiskovalcev precej je enostavno dobiti informacije, kam se usmeriti. Vsega skupaj 6 km hoda. Naslednjič jo bomo poskušali malce podaljšati, da bo izlet celodnevni.

Dovolj besed, še nekaj fotografij.

Hvala Leskovec Prezlji za pobudo in družbo.


























petek, 4. oktober 2019

sreda, 2. oktober 2019

Pogrešam

Danes ponoči sem se zbudila.
Zbudila in ugotovila, da pogrešam.

Pogrešam blog.
Ko sem bila jaz, jaz.
Ko sem vsake toliko dala od sebe kak uvid, komentar, misel.
Pogrešam čas, ko sem se v glavi igrala z besedami in iskala iskrive kombinacije le teh.

Pogrešam prosti čas.
Pogrešam čas, ko smo za fotkanje uporabljali fotoaparat.
In fotke tudi obdelali.

Ko hobi še ni bil služba.
Pogrešam moje dojenčke. Sprehode s poganjalčkom.
Male dišeče glavice, ki so se stiskale v naročje, ne samo zvečer tik pred spanjem.

Pogrešam čas, ko nisem ves čas delala, pa se TO-DO lista ni kljub temu daljšala.
Ko nisem "kradla časa" pisanju ponudb in poročil medtem ko sem pospravljala stanovanje.

Le kaj se je zgodilo?
Kdo je pokvaril uro?
Kdaj jo lahko dobimo nazaj?

Je luč na koncu predora?

Pogrešam čas, ko smo svoje novosti sproti predstavili.
Kepa dlak na spodnji fotki je stara že pol leta, pa vam je še nismo pokazali.
Spoznajte Tačkota.



PS. Marsičesa tudi ne pogrešam. Za veliko stvari sem hvaležna vsak dan.
Lepo nam je. Le mudi se nam nenehno.







sreda, 16. januar 2019

Drsanje

Spet je minila cela večnost od takrat, ko sem napisala zadnjo objavo na blog in sklenila, da bom bolj pogosto pisala.

Stvari pri hiši se počasi umirjajo, počasi si jemljemo vsaj del vikenda prosto za sprehode, pohode in izlete. Prejšnji teden smo opazili objavo Matjaža Corela o drsanju na Cerkniškem jezeru in nismo se mogli upreti skušnjavi. Sposodili smo si drsalke in glej ga zlomka, celo vzeli s seboj fotoaparat.

Imeli smo se res lepo, fantje so bili navdušeni nad drsanjem, jaz sem navdušena nad fotkami, ki niso nastale s telefonom.