Pred, med, za

Šele ob tej objavi, sem spoznala, da se zadnje leto počutim tako "med". 

Zda je že veliko bolje, ni pa še "za". :)

Tudi "bolje" ni pravi izraz, saj nam ni bilo nič hudega. Le časa in energije ni za nič drugega.

Še smo živi

Sam to bom rekla. :D

Mislim, da bo počasi prišel čas, ko se bom tudi na blog lahko vrnila.

Se zgodi kak dan, da se že "po blogovsko" pogovarjam sama s sabo. Saj veste, tako da v mislih pišem objavo. Ampak kaj, ko do takrat, ko se usedem za računalnik že vse pozabim.

Ampak bo. 

Poletje je šlo, otroci so šli.

V bajti imamo vodo, elektriko, prebeljene stene, celo pomivalni stroj nam že dela. 

Manjka nam samo še en meter tal v spodnjem nadstropju in vsi metri v zgornjem in več al majn vsa oprema, pa dnarja nama tudi že manjka, ampak hej, nam pa ne manjka ljubezni. 

Srečno vsem prvošolčkom. :)

Ps. Izjava tedna Rene:

Rene: Jest nebi šou u šula.

Enej: Ampak boš tam videl vse svoje prijatelje,  a viš kak bu fajn.

Rene: Jest lohk prijatelje vidm tud če grim sam na obisk. 

:)

Razglednica iz Jeličnega vrha

Na Enejev rojstni dan, sta nas na hiški obiskala moja starša, Starata in Staramama po domače. ;)

Ujela sta nas ravno ko smo na strehi sadili sukulente, ki smo jih nabrali na sosedovem vrtu.

Hvala ata, za te lepe spomine.

Da ne govorim o vsem ostalem, za kar smo vama hvaležni.

Fasada

Po oknih in po mnogih manj zanimivih detajlih, ki so jih fantje urejali po hiši, je okrog novega leta prišla na vrsto že kar fasada.

Prva sva se z njo spopadla midva. Čez zimske počitnice. 

Takrat sva tudi prvič prespala v hiški in navkljub električnemu radiatorju, spalki in napihljivi postelji, bbbrrr.... zmrzovala celo noč. Dokler nisva proti jutru ugotovila, da se lahko pokrijeva kar s puhovkama. Potem pa sva spala kot dojenčka in od takrat to še večkrat ponovila. Pravzaprav to zdaj,  (v času, ki je mesec ali dva poznejši kot fotografije iz objave), to redno prakticiramo ob vikendih. Malce smo dopolnili arsenal kovtrov in dek, izolacija je že vpihana. In v hiški je ob pomoči dveh radiatorjev in dveh kaloriferjev z lahkoto 20 stopinj, navkljub ostremu mrazu zunaj.

Kje sem ostala... aha fasada.

Torej, prva sva se z njo spopadla midva in sicer na konteinerju. 

Za prvo ploskev sva potrebovala cel teden. Za drugo en dan, Za tretjo tudi en dan (a je še nedokončana), na tretjo pa je pritrjen skret naš Dixi, ki nam ga je v novemberskem neurju odkotalilo po hribu navzdol, zdaj pa ničesar več ne prepuščamo naključuju. :)

Ekoartovci so se z fasado spopadli na isti dan kot midva z drugo ploskvijo. Sicer so bili oni trije in so imeli večje ploskve in pnevmatsko pištolo za žeblje (torej nedovoljeno prednost) ampak morava priznati, da so naju kar našišali. Kajti kontejner je še vedno nedokončan, fasada na hiški pa je že skoraj dokončana. Vsaj kar se tiče lesenih desk. Na vhod bomo dali drugačno, črno oblogo. 

Čeprav so bile predvidene tilly plošče in smo imeli z njimi velike načite, saj smo vanje nameravali vgravirati vzorec, ki bi nam dal dodano vrednost. Vzorec je bil že v delu in ga je pripravila čudovita Klavdija Zupanc, a smo na koncu ugotovili, da ideja ni uresničjiva saj bi les preveč ranili. Tako bodo njena drevesa krasila samo naše notrane stene. :(

Kakor koli že, fasada je na dan, ko je izgledalo, da je na vas končno prišla pomlad in dan pred tem, ko se se nam dokončno sesule sanje o zgodnji pomladi in je zapadel prvi meter snega, izgedala že skoraj dokončana. Še nekaj detajlov, okenske police in plošče na vhodu, pa bi bilo.

No, zdaj pa že kar dolgo, dolgo čakamo na nove premike.

Sem že povedala, da imam pol kufr mraza in zime? V puhovki že od septembra, jebelacesta.

V hiški se sicer zadeve vseeno odvijajo, a ne tako hitro kot bi se, če bi zunaj sijalo sonce.

Kaj vse smo že naredili, pa drugič. :)

Gradnja hiše: Okna

Uf, kako dolgo je že od zadnje objave.
Neverjetno kako čas hitro beži.

Če ste v skupini Gradnja v živo, potem veste, da smo dobili že kar nekaj časa nazaj, če še niste, vam zdajle povem kaj se je dogajalo na tiste napete dni.

Prva dostava oken je bila že v sredo 29. Novembra, ampak kot smo že navajeni, je bil dan tako kot si ga ponavadi želimo za Božič, ko nimamo drugega dela, kot da sedimo doma z kuhančkom v roki in zremo na snežne kepe, ki se gosto valijo iz neba.

Čez vikend smo si nato ogledovali cesto in tuhtali, ali jo bo kamijon premagal, ali mu bo ona prekrižala načrte. Gospod, ki je zadolžen za pluženje tam gor, je rekel, da je cesta primerna, a se je vseeno javil, da lahko prisoči na pomoč, če ne bo šlo. Za vsak slučaj smo se dogovorili še s Komunalo Idrija, da nam pripeljejo kamijon peska, če bo potrebno.

Jutro je bilo sicer lepo, sončno, kot bi ga narisal, a delovni dan, se ni začel čisto nič obetavno.

Gospodje iz podjetja Betum, ki so prišli na montažo oken, (ki smo jih sicer naročili pri Okna Petrovčič) so parkirali svoje kombije in kamijone na mestu, kjer asfalt zamenja makadam in se je začel led. Nesrečno so gledali cesto, pa gume, skomigali z rameni, odkimavali in se sprehodili do hiše.
Hitro smo naročili tisti kamijon peska.

Medtem so gospodje od opazovanja že prešli na testiranje.
Najprej so skočili v kombi in se zapeljali do hiše. To je šlo, zato so se odločili, da medtem ko čakamo na pesek, preložijo nekaj manjših oken v kombi in kar začnejo z montažo.

A takoj, ko so razložili okna iz kombija, se je očitno tudi voznik kamijona opogumil, montiral verige in čez nekaj minut je že klical, naj pridemo in umaknemo zasnežene veje, ki so visele na cesto, da ne bi poškodovale oken in vrat.

Hitro in ravno pravi čas, smo preklicali tisti kamijon peska.

Nato so gospodje pridno, do teme merili, vijačili, lepili in ne vem kaj še vse in do večera so imeli že skoraj vsa okna zmontirana. Naslednji dan še tisto kar prejšnji dan niso, v sredo pa so pripeljali še dve okni, ki jih prej še niso imeli.

Ob opazovanju njihovega dela mi je jemalo dih. Glede na to, da so okna vedno le večja in večja in težja in težja, sem pričakovala, da imajo za montažo kake posebne naprave. Le to mi ni bilo jasno, kako bodo te naprave uporabili na našem strmem klancu in ob pol metra snega. Izkazalo se je, da razen razlaganja iz kamijona na najbližjo točko, kjer bo okno stalo, s pomočjo dvigala, poteka vse na roke.

Če vas zanima kako to izgleda, skočite na fb skupino, kjer sem posnela montažo verjetno najtežjega okna, ki so ga montirali. Troslojno okno z varnostnim steklom na notranji strani, na nemogoči višini, kjer niso imeli praktično kje stati, se kam nasloniti ali kam prijeti. Posnetek morda izgleda dolg in razvlečen, ampak verjemite, bilo je zelo napeto. Na koncu pa so samo zamahnili z roko in povedali, da to ni še nič, da so imeli že dosti hujše primere. Vsa čast!

In naj vam povem, da smo tokrat prvič videli vrata. Pravzaprav sem šele dan pred tem začela razmišljati o tem, da se pravzaprav sploh nismo pogovarjali o njih. Kar malce trema me je zagrabila. Razen barve, ki smo je takšna, da bo pasala k fasadi potem ko bo malce počrnela, nisem vedela o vratih nič. Na srečo so mi čudovite. Samo da ni kakih zavitih oken in srebrnih okraskov, pa sem srečna. :)

Kako je hiška prenesla viharni veter iz preteklega tedna, pa naslednjič.