Pogrešam

Danes ponoči sem se zbudila.
Zbudila in ugotovila, da pogrešam.

Pogrešam blog.
Ko sem bila jaz, jaz.
Ko sem vsake toliko dala od sebe kak uvid, komentar, misel.
Pogrešam čas, ko sem se v glavi igrala z besedami in iskala iskrive kombinacije le teh.

Pogrešam prosti čas.
Pogrešam čas, ko smo za fotkanje uporabljali fotoaparat.
In fotke tudi obdelali.

Ko hobi še ni bil služba.
Pogrešam moje dojenčke. Sprehode s poganjalčkom.
Male dišeče glavice, ki so se stiskale v naročje, ne samo zvečer tik pred spanjem.

Pogrešam čas, ko nisem ves čas delala, pa se TO-DO lista ni kljub temu daljšala.
Ko nisem "kradla časa" pisanju ponudb in poročil medtem ko sem pospravljala stanovanje.

Le kaj se je zgodilo?
Kdo je pokvaril uro?
Kdaj jo lahko dobimo nazaj?

Je luč na koncu predora?

Pogrešam čas, ko smo svoje novosti sproti predstavili.
Kepa dlak na spodnji fotki je stara že pol leta, pa vam je še nismo pokazali.
Spoznajte Tačkota.

PS. Marsičesa tudi ne pogrešam. Za veliko stvari sem hvaležna vsak dan.
Lepo nam je. Le mudi se nam nenehno.

Razglednica iz Jeličnega vrha

Na Enejev rojstni dan, sta nas na hiški obiskala moja starša, Starata in Staramama po domače. ;)

Ujela sta nas ravno ko smo na strehi sadili sukulente, ki smo jih nabrali na sosedovem vrtu.

Hvala ata, za te lepe spomine.

Da ne govorim o vsem ostalem, za kar smo vama hvaležni.

Na pomoč, najstnika imamo.

Naš mali mož, povod za tale blog,

matematik, šahist, bralec, plezalec, veliki brat, 

se je danes prelevil v najstnika.

Z navdušenjem in strahom ga opazujem, 

kako iz otroka odrašča v fanta. 

Z nostalgijo se spominjam prvih ur, dni, mesecev preživetih z njim.

Z njim, ki je obrnil moj svet na glavo.

Šele z njim, sem resnično postala odgovorna, odrasla oseba (vsaj večino časa. :))

Vse najboljše dragi Enej!

Ko smo že pri blogu, pravkar sem opazila, da smo pred dnevi preskočilo magično mejo MILJON!!! obiskov.

Wooohooo!

Hvala ker nam še vedno sledite, čeprav si le redko vzamemo čas za pisanje.

S selitvijo se bo (močno upam), spremenilo tudi to.

Pa lep pozdrav iz vikend oddiha na naši lepi nedokončani hiški. ;)

 

Arnejevih četrtih 365. :)

Tale naš mali gospodič, adrenalinc, ki to ni, ima že kar štiri leta.

Ponoči ga pogosto takole cmoknem, ker se res ne morem upreti njegovim mehkim ličkam.

Rosjtnodnevni zajtrk v posteljo. :) Še malce prezgodaj zame. 

"Ubogi piščanček" je prav tipičen predstavnik tretjega otroka.
Po eni strani razvajen mamin sinček, po drugi strani pa vedno zadnji na vrsti, ko se odločamo kaj bomo počeli.

Ravno tako, kot je bilo pri nas doma. Prvi smo imeli cel kup fotografij, najmlajši je praktično brez. Tako ima tudi Arne, sicer nekaj lepih od rojstva, zadnje čase pa le že take, mimogrede s telefona, obupne kvalitete.
Nobene statistike, nobenih izjav tedna...

Komaj letos, pri štirih letih je imel prvič zabavo s prijatelji za rojstni dan, pa še to eno tako na pol s torto iz Hoferja in čipsom.
Na tem mestu svečano obljubljam, da mu prihodnje leto sama spečem čudovito torto, muffine in obložene kruhke

Sicer pa je dečko poln nasprotij.

Velik za pet let (103 cm in 17 kg)

Pameten"za deset.
Spreten za šest.
Skrbno dela domačo nalogo, vsak dan, skupaj z bratoma.
Obožuje pištole in puške in jih najde v vsaki palici, kockah ali kamnu. "Roke hvišku!" pravi in hodi za mano.

Po drugi strani pa še povsem nebogljen, kot mali ptiček, ki je ravnokar padel iz gnezdeca. Pridno izkorišča status najmlajšega.

Potrebuje samo "Mami, božal!" ali "Mami, tebe imam najraje na svetu!"
Ali, potem, ko prespi pri mojih starših,  "Ane mami, dolgo se nisva vidla? Pogrešal sem te!" in mu jem iz rok. Ko grem spat, ga magnetizem takoj pritegne k meni in se tako lepo stisne, da takoj popustim, čeprav vem, da se spet ne bom obrnila celo noč, in da njegova kolena v mojem križu niso niti najmanj nežna.

Težave z zdravjem, ki jih je imel v prejšnjih letih, pošasi popuščajo.
Sicer ima še vedno zaščitna zravila in občasno pumpico, ampak bolnicam smo se upeli letos na široko izogniti.

Od vseh treh ima najbolje razvito domišljijo in se lepo sam zaigra in vodi dvogovore z igračami.
Strašno rad pomaga pri različnih opravilih, od kuhanja do nošnje drv.
S starejšima bratoma gre odlično vštric in čisto nič ne caplja zadaj.

Mamin cukr. :)

Mi Rockstarsi

Naš blog je že dolgo, dolgo klical po spremembi.
Ne toliko sam blog, predvsem njegovo ime.
Vsakič ko me kdo vpraša po njem, mu še sama ne vem kako odgovoriti.

Začelo se je seveda z Enejem, ki je imel svoj blog in še sama ne vem kako, je dobil dodatek Rockstar. Mogoče zaradi majčke, ki jo je imel takrat, mogoče zato, ker je bil kot prvi otrok v družini in med znanci res pravi zvezdnik, občudovan, ne vem.
Ampak ime se je prijelo in ko smo pridobivali nove člane, smo samo dodajali imena.
No, Arneju, smo zaradi njegovega adrenalinskega prevoza s helikopterjem med porodnišnicami in med najhujšim žledom domov, dodali še adrenalinc.  Arne je svoje navdušenjem nad adrenalinom opustil, Rockstarsi smo pa ostali in se razvijali.

Ampak Rockstar v naši hiši nima takega pomena, kot običajno. To ni zvezdnik, z zvezdniškimi muhami, ki se mu vse ustreže. O, ne. Rockstar pomeni nekaj povsem drugega. Vas zanima kdo smo rockstarsi in zakaj ste rockstarsi tudi vi, ki obiskujete našo stran?

Rockstarsi smo ROCK-STARŠI, ki delamo napake in se na njih učimo (ali pa tudi ne).

Rockstarsi imamo svoje muhe.

Rockstarsi imamo radi zabavo.

Rockstarsi imamo radi sebe in se trudimo skrbeti za svoje telo in dušo, ampak nam ne uspeva vedno.

Rockstarsi kričimo, se smejimo, jočemo, včasih se tudi malce stepemo.

Rockasarsi si gremo na živce, a ko nismo skupaj, se pogrešamo.

Radi imamo naravo in hribe in morje.

Radi pojemo na glas.

Radi preberemo dobro knjigo in pogledamo fajn film.

Rockstarsi nismo nikoli pri miru, razen kadar spimo.

Rockstarsi vemo, da smo vsi ljudje enaki, denar in položaj nas ne naredita boljših kot so drugi.

Rockstarse nas skrbi za okolje. 

Rockstarsi ne maramo plastike.

Rockstarsi radi ustvarjamo, v kuhinji in v garaži.

Rockstarsi se radi družimo s prijatelji.

Rockstarsi se radi igramo igrice, namizne in tiste na telefonu.

Rockstarsi smo načelni, včasih povemo kaj, ko bi bilo lažje in bolj pametno, biti tiho.

Rockstarsi se vedno trudimo po najboljših močeh.

 In to je dovolj za nas.

predvsem pa smo:

Rockstarsi čisto navadni ljudje.

Jaz, ti, mi in vsi

ALI

kot bi rekla mala miška:

Ni razumel, Rockstarsov, sploh NI. 

Arne: Podmornica

A ni posrečena? :)

Sicer pa že cel teden uživamo sami doma.
Enej in Rene sta pobegnila na morje, mi pa uživamo v miru, tišini in odkrivamo Arnejeve povsem nove osebnostne plasti, ki jih v običajnem trušču ne uspe pokazati.
Tako smo ugotovili, da se naš gospodič zelo lepo igra z avtomobilčki in sestavlja cele scenarije kaj se dogaja na terenu. Predvsem Gasilci so tisti, ki ga fascinirajo.

Včasih je prav prijetno imeti enega otroka, človek kar pozabi kako enostavno je bilo in zakaj je bila odločitev za še enega in še enega tako lahko. :)

Saj zdaj pa že komaj čakamo, da prideta naša razbojnika nazaj domov.

Iz nič na deset v eni objavi

Deset let je od tistega petka ko sem prvič preštela njegovih dvajset prstkov in se zaljubila v njegove nagajive oči.

Vse najboljše dragi Enej.
Fajn fant si!

Prva fotka

Prva svečka

Druga svečka

Tri svečke

Štiri svečke

Prvič kot veliki brat

Šestič piha

Sedme svečke

Osmič

Devetič je zavrnil torto in zahteval cupcake

Desetletni obsedenec z rubikovo kocko.

Puzzletlon

Če imamo pri nas česa veliko, imamo veliko puzzlov.

Predvsem Enej je že od drugega leta starosti naprej velik navdušenec, in tako se nam jih je z leti nabralo kar precejšnje število.

Na kako deževno soboto tako priredimo puzlatlon.
Popravek nič ne priredimo. Vse organizirajo kar sami, le s kake višje police ga moramo zvleci na plano. :)

Kar moramo dejansko organizirati potem odrasli (beri jaz, mama) je pospravljanje tega zakladja.
To pa je večji zalogaj, ki se lahko vleče ure in ure, če ne celo dneve. :)

Imam pa tudi jaz ene na seznamu želja. KLIK

Khm.. gre kdo mogoče v kratkem v Avstralijo in ima prostor za ene puzzle v kufru? :)

Izjava tedna

Arne:
Maha pred menoj raztegnjenim delavskim metrom.
Kaj pa imaš tam? "NEC"

Arne: "Reč MUKA."
David: "MUKA"
Arne: "Teb let puka"
David: "Ne, teb ret puka"
Arne: "Ne, ti si riku muka, teb ret puka"

Enej:
Hoče dat odvirke v radič s krompirejem. Gre ponje v hladilnik, se pripravi da jih popeče in pravi.
A dam še kej spodi? Kešn putr al pa kej?"

Tudi Rene jih ima cel kup ampak te smo si uspeli na hitro zapomniti.
Moram biti bolj pridan pri zapisovanju izjav.

Hleviše

Letos je bilo naših pohodov bolj malo.Prvo zaradi časa, drugo zato ker se neki skoraj triletnik ob omembi hoje še vedno spremeni v dojenčka. Pozabi kako se hodi in pozabi kako se govori. Že po dveh metrih se začne motati okoli mojih nog in peti: "apa, apa".
Tako da je tudi Boba še vedno naš stalni spremljevalec na malce daljših sprehodih. Mulo.

No tale vzpon je bil vseeno za statistiko saj smo ga tokrat vseeno uspeli toliko nafintirati, da je prehodil (skoraj) celo pot za gor in dol.
Je pa res, da ponavadi ob teh podvigih izpustimo njegov popoldanski počitek in je na koncu res že kot ovita cunja. :)

Lepljive koprive. :)