Izjava tedna Arne.

A viš zakva se reče avjon?

Zatu ka ga niki bali.

Av-jon.


Jej, ratal. Ujela eno mimobežnico. :)

Joga za zmerne ali zakaj si joga zasluži še eno priložnost

Razmišljam kdaj sem se prvič srečala z jogo, pa ne morem ugotoviti.
Sklepam, da nekje ob koncu osnovne šole, ko sem preobrnila našo malo podružnično knjižnico po dolgem in počez.  Takrat ko sem med privlačnimi stranmi zgodb iz sveta duhov in paranormalnega, psihologije, ljubezenskih romanov Viktorje Holt in Sidneya Sheldona (ali je ona?), med iskanjem morilca na način Agathe Christie, našla tudi priročnike za vadbo joge.

Tako skrivnostna, tako drugačna in privlačna. In zakomplicirana.
Seveda sem strani samo prebrskala in preletela, se poskusila postaviti v kak položaj, japajade... in to je bilo to za naslednjih nekaj let.

Drugič sem se srečala z njo nekje na faksu, na jutranjem programu enega od kabelskih programov. Z zvončkljajočo glasbo, šumenjem valov iz ozadja in zaspanim glasom voditeljice. Meh, to ni zame. Po drugi strani je izgledalo tako privlačno. Gibljiva, prožna telesa nekje na obali morja.. to mora biti super, če znaš.

Pa sem si kupila knjigo, trenirala pozdrav soncu, a nekako je vedno ostalo le pri redkih poskusih.
V svojih dnevnih sanjah sem vseeno sanjala, kako ob sončnem vzhodu izvajam jutranjo jogo na terasi svoje sanjske hiške. Ampak do tam še pridemo.

Od konca srednje šole naprej, pa sem bila vedno bolj tekačica, stečing pa je bil vedno muka, ki smo se ga vsi v širokem loku ogibali in priročno pozabili nanj. Dokler nisem začela trenirati bolj redno in bolj na dolge proge.  Tudi takrat se moj odnos do razteznih vaj ni spremenil, še vedno sem jih delala le za silo, so se pa spremenile težave. Pogosto me je kje zategovalo, največkrat v kolenih in kolkih in kmalu smo s prijateljicami ugotovile, da najbolj pomaga masaža. In zakaj najbolj pomaga masaža? Iiiii jaaa.. zato ker so bile mišece trde, saj se nismo nikoli dovolj posvetile mehčanju in sprostitvi mišic po teku.

No, takrat enkrat me je ena od kolegic spoznala z Joga with Adriene in njenimi izzivi na You tube-u.
In takrat se je meni končno odprl "joga svet". Končno joga, ki je prilagojena začetnikom, kjer so navodila preprosta in jasna in kjer voditeljica ni tako poduhovljena, da se pokadi vonj po kadilu že skozi ekran. Adriene je tako simpatična in preprosta punca, da bi jo človek z veseljem samo gledal. Če pa že gledaš lahko še malce pomigaš zraven, kajne?! Sploh če se po vadbi tako fajn sproščeno počutiš.

Še vedno, zdaleč od tega, da bi jo redno delala. Še vedno jo delam skoraj izključno doma, povečini niti ne preko videov. Običajno zagledam jogijsko blazino na tleh in na hitro naredim nekaj poz, kar mi pač tisti dan paše. Bolj kot jo spoznavam, vse bolj pa vem, da je to nekaj, kar si želim početi (poleg gibanja na zraku) do konca življenja. Ker je joga osnova vseh telovadnih vaj, ki ste jih kadarkoli v življenju naredili. Vsaka vaja, pa naj si bo za prožnost, vztrajnost, moč, vse izhaja iz jogijskih vaj.

Se mi pa zdi, da nas v globinah joge, čaka še marsikateri AHA moment in se ga že veselim. Glede na mojo intenzivnost ukvarajanja z jogo, se bojim, da jih bom še dolgo čakala, ampak nekoč pridem tudi globlje.

Evo me. Joga. Na terasi. Ni elegantna, ampak sem res rabila eno "prej" fotko. "Potem" pride čez kaki dve leti.

Jogo najraje delam ko sem sama, zjutraj, ko gredo otroci v šolo ali zvečer, ko že spijo. Ampak vsake toliko, me pri jogi tudi opazujejo ali se mi za nekaj trenutkov tudi pridružijo. In tudi njih privlači, vidim, kako jih zanima, a jih nočem preveč porivati vanjo. Hočem, da sami pokažejo interes.

Zdaj pa prihajamo še do enega "usodnega" križišča z jogo. Do Saše. Saša je bila moja sošolka na srednji šoli. Pridružila se nam je nekoliko kaseje in še zdaj se spomnim kako je s svojimi prodornimi očmi in nalezljivim nasmehom prikorakala v zgornje nadstropje gimnazije. Kupila me je prvi trenutek, ko je počila svojo torbo poleg nas. Tako karizmatičnega in zabavnega človeka kot je Saša srečaš samo enkrat mogoče dvakrat v življenju (ajde štirikrat, sem vednarle šele na polovici, kaj pa jaz vem kaj še pride).

In ravno naša Saša, se je pred kratkim odločila zamenjati svoj poklic in se posvetiti med drugi tudi jogi. Ma ne kakršni koli jogi, družinski jogi. Pripravila je delavnice na prostem, tudi v Idriji, a to presneto poletje, je bilo tako zapolnjeno, da mi je nikakor ni uspelo ujeti. Končno, se nama je z Arnejem uspelo pridružiti ji,  šele čisto proti koncu poletja, v Logatcu.

Čeprav, sem bila kar skeptična. Le kako ji bo uspelo ujeti in obdržati pozornost našega razgrajača?

Pa je bilo povsem preprosto.
Ujela ga je, tako kot je ujela mene na prvi dan srečanja.

Vse vaje so prilagojene tako, da gospodič (in mami) niti ne vesta, da je to joga.
Tako smo, recimo, z dihanjem s trebuščka lovili vlak.
S pihanjem usmerjali žogice in s prsti na nogah pobirali frnikule in potem z njo lovili ravnotežje na eni nogi.
Igrali smo se igre zaupanja, ko je  mali pingvinček  miže sledil mamici, ki ga samo s klici vodila na varno.
Najbolj zabaven je bil seveda del za acro jogo, ko je bil več po zraku kot po tleh. Medtem ko sva se zabavala pa sva hkrati pridobivala moč in ravnotežje.

Najbolj pa me je presenetil zadnji del.

Del za relaksacijo, ko smo se v mislih sprehodili čez celo telo. Od prstkov na nogah do obrvi na glavi. Čisto počasi, umirjeno, zavedajoč se vsakega dela telesa posebej. To je del, ki zelo pomaga, če zvečer ne moremo zaspati. Tako uspavamo vsak del telesa posebej in ko pridemo do vrha glave.. no, najverjetneje do tam niti ne pridemo, ker že mirno spimo. Seveda ne zaspimo na vadbi joge, je pa to vsekakor del pri katerem sem bila najbolj presenečena nad močjo joge. Čeprav je bil ta sprehod skozi telo precej dolg, je Arne povsem mirno ležal zraven in sledil. Kaj takega še zdaj težko verjamem.

Zdaj že komaj čakamo, da se joga spet prične, da se še ostali člani spoznajo z njo.

Zakaj vas res lepo vabim, da kljub predsodkom o jogi, ki jih morda imate, pridete pogledati na vadbo tudi vi?

Zato, ker to ni vadba samo za otroke, to je vadba za oboja otroka (ali dva) in mamo (ali atija).
Ker je to celostna vadba, kjer se razgiba, utrdi in sprosti celo telo.
Ker se bose med vadbo (še bolj) povezali s svojim otrokom.
Ker boste z otrokom imeli eno skupno točko več.
Ker je zabavno.
Ker se boste po njej res dobro počutili.
Ker ne boste imeli izgovora, zakaj vi ne morete hoditi na telovadbo.
Ker ne boste potrebovali varstva.
Ker, tudi če ste jogo že probali, pa vam ni bila všeč, si zasluži še eno priložnost ( in še eno, in še eno, in še eno).
Ker ste lahko čisti začetnik. Nobene potrebe ni, da bi dali nogo za vrat, naredili špago, poznali jogijske izraze ali imeli postavo za v pajkice (tudi trenerka bo super).
Ker je joga osnova vseh osnov in otroku boljše popotnice ne morete dati.
Ker se bosta z njo naučila zavedati telesa in ga obvladovati.
Ker se bosta naučila dihanja in s tem obvladovanja stresa.

Ker je joga preprosto ZAKON!

Se vam zdi, da pretiravam, da vas silim?
Briga me. :)
Vi samo pridite na jogo. Ne bo vam žal.

Danes, sreda 26.9.2018 ob 17.00 Medgeneracijski center Idrija. Prijavite se.

Še več pa na Avocado Center

Arne drugič

V prejšnji objavi, sem malce na pamet napisala, da je Ane velik 103.

Do številke sem prišla tako, da sem k enemu metru, ki ga je imel za prvi maj (ko smo šli v Gardaland je meja za plačilo vstopnice 100 cm :)) nekako na pamet prištela še tiste tri centimetre, za kolikor se mi je zdelo, da je zrasel.

Pha, kako sem se motila.

Včeraj sem jih postavila pred zid.

Arne 109.
Rene (za prvi maj 120) zdaj 128
Enej (za prvi maj 139) zdaj 144.

Pa še eno pomembno Arnejevo lastnost sem pozabila omeniti.

Njegove okrajšave.
Vse besede vedno krajša spredaj.

Palica je PALA
Ko mu rečem, da palica ni pala ampak palica pravi, "Ja, sam lohk se reče pa tud pala." :)
Evrokrem je EVRO
Avokado je lahko AVO

Pa za noben denar se ne spomnim še katere od njih. Ampak jih ima cel kup. Pa vedno krajša na začetku, če se ne da, pač ne krajša.

Arnejevih četrtih 365. :)

Tale naš mali gospodič, adrenalinc, ki to ni, ima že kar štiri leta.

Ponoči ga pogosto takole cmoknem, ker se res ne morem upreti njegovim mehkim ličkam.

Rosjtnodnevni zajtrk v posteljo. :) Še malce prezgodaj zame. 

"Ubogi piščanček" je prav tipičen predstavnik tretjega otroka.
Po eni strani razvajen mamin sinček, po drugi strani pa vedno zadnji na vrsti, ko se odločamo kaj bomo počeli.

Ravno tako, kot je bilo pri nas doma. Prvi smo imeli cel kup fotografij, najmlajši je praktično brez. Tako ima tudi Arne, sicer nekaj lepih od rojstva, zadnje čase pa le že take, mimogrede s telefona, obupne kvalitete.
Nobene statistike, nobenih izjav tedna...

Komaj letos, pri štirih letih je imel prvič zabavo s prijatelji za rojstni dan, pa še to eno tako na pol s torto iz Hoferja in čipsom.
Na tem mestu svečano obljubljam, da mu prihodnje leto sama spečem čudovito torto, muffine in obložene kruhke

Sicer pa je dečko poln nasprotij.

Velik za pet let (103 cm in 17 kg)

Pameten"za deset.
Spreten za šest.
Skrbno dela domačo nalogo, vsak dan, skupaj z bratoma.
Obožuje pištole in puške in jih najde v vsaki palici, kockah ali kamnu. "Roke hvišku!" pravi in hodi za mano.

Po drugi strani pa še povsem nebogljen, kot mali ptiček, ki je ravnokar padel iz gnezdeca. Pridno izkorišča status najmlajšega.

Potrebuje samo "Mami, božal!" ali "Mami, tebe imam najraje na svetu!"
Ali, potem, ko prespi pri mojih starših,  "Ane mami, dolgo se nisva vidla? Pogrešal sem te!" in mu jem iz rok. Ko grem spat, ga magnetizem takoj pritegne k meni in se tako lepo stisne, da takoj popustim, čeprav vem, da se spet ne bom obrnila celo noč, in da njegova kolena v mojem križu niso niti najmanj nežna.

Težave z zdravjem, ki jih je imel v prejšnjih letih, pošasi popuščajo.
Sicer ima še vedno zaščitna zravila in občasno pumpico, ampak bolnicam smo se upeli letos na široko izogniti.

Od vseh treh ima najbolje razvito domišljijo in se lepo sam zaigra in vodi dvogovore z igračami.
Strašno rad pomaga pri različnih opravilih, od kuhanja do nošnje drv.
S starejšima bratoma gre odlično vštric in čisto nič ne caplja zadaj.

Mamin cukr. :)

Arne: Podmornica

A ni posrečena? :)

Sicer pa že cel teden uživamo sami doma.
Enej in Rene sta pobegnila na morje, mi pa uživamo v miru, tišini in odkrivamo Arnejeve povsem nove osebnostne plasti, ki jih v običajnem trušču ne uspe pokazati.
Tako smo ugotovili, da se naš gospodič zelo lepo igra z avtomobilčki in sestavlja cele scenarije kaj se dogaja na terenu. Predvsem Gasilci so tisti, ki ga fascinirajo.

Včasih je prav prijetno imeti enega otroka, človek kar pozabi kako enostavno je bilo in zakaj je bila odločitev za še enega in še enega tako lahko. :)

Saj zdaj pa že komaj čakamo, da prideta naša razbojnika nazaj domov.

Gardaland

Jp.
Še vedno pri prvomajskem izletu. Drugi dan smo obiskali Gardaland.

Najprej smo, seveda že tekom tedna(ov), naredili celo raziskavo glede kart. Dilem pa cel kup.
Kupiti družinske ali posamezne. Za en dan ali dva. Za koliko ljudi. Arne je velik ravno centimeter čez mejo za brezplačne karte, Enej je ravno deset dni starejši od meje za otroške. Na koncu smo kupili štiri karte na eni od slovenskih promocijskih strani. V ceno je vključena še vstopnica za Sea Life, ampak je za moje pojme še vedno draga. Zelo na meji tistega, kar sem pripravljena plačati in kar za to dobimo.

Kmalu po tem, ko smo vstopili, smo ugotovili, da bo najbolje da se ločimo. V Gardalandu imajo povečini namreč tri meje. Od 100 cm naprej, od 120 cm naprej in od 140 cm naprej. Kot rečeno je bil Arne tik nad prvo mejo, Rene tik nad drugo mejo, Enej pa tam-tam na tretji meji. In potem so vse te meje določene še z ali brez spremstva staršev.

Gužva je bila precejšnja, dneva nismo najbolje izbrali.
Fantje so se postavili kar v vrsto za Mamuta, ki je bila dolga 40 minut, midva z Arnejem sva se odpravila proti skrajnem koncu, tistemu staremu delu z vlakom smrti, ki so ga zdaj predelali v 3D virtualni vlak smrti, ki pa takrat ni deloval (3D, vlak je delal) in proti meni ljubi Gosenici.
Midva sva najprej ugotovila, da lahko greva skupaj na Colorado boat. Sama si verjetno ne bi upala iti, ampak skupaj z Arnejem sva pa zbrala pogum, ni bilo tako hudo. :)
Nato sva se poskusila približati Gosenici, ki je ravno pravi vlakec smrti za take piškotke kot je Arne, ampak je bilo celo območje "kung-fu" še zaprto. Zato sva šla na ogled v piramido. OMG grozno. Če se spomnim kako zanimivo nam je bilo to včasih, je zdaj katastrofalno dolgočasno in neumno. Seveda smo 20+ let kasneje izjemno razvajeni in to ni več to.

Medtem smo se dogovorili s fanti, da pridejo na najin konec. Gužva na Kung-fu-ju je bila spet enormna 70min+ zato so se odločili raje za Colorado boat. Midva pa na Gusarsko ladjo. Spet dooolgčaaasss. Arneja je bilo sicer strah, tako kot nas včasih. :)

Na gusarski ladji je, še bolj kot drugje, v oči bodel grdi kapitalizem, vlečenje denarja iz žepov. Vrsta za na čoln je namreč imela prav obvoz. Če si bil na ladji prvič, si dobil obvoz do fotografa, ki ti je za "pičlih" 13 eur poskušal prodati poceni  printe.

Ko sva se vrnila sva ravno dočakala fante, ki so prišli na vrsto na Coloradu in fino našpricani, vsi mokri prišli z njega.

Nato smo si privoščili "piknik" na počasnem vlaku in nato spet, fantje v vrsto za Kung fu, midva pa na gosenico, pa na vrtiljak, pa na drugi vrtiljak. Nato smo se za nekaj časa združili, da sta šla lahko Enej in David na vlak smrti, kjer rano ni bilo gužve. Rene pa se je odločil, da še ni za te hece.

Končno je nastopil čas, ki ga je Enej čakal že vse odkar smo se začeli pogovarjati o Gardalandu. Družno smo se šli postaviti v vrsto za Raptrorja. David in Enej v vrsto, mi pa smo iskali najboljšo točko za opazovanje tega čudeža. Ko sta bila že tik pred tem, da bi prišla na vrsto, pa je sledil šok. Kar naenkrat sta se znašla pred nami, Enej z velikim razočaranjem v očeh in povešenimi ustnjicami. Tik pred vstopom so ga seveda izmerili in kot kaže, mojstri svoje delo res resno jemljejo. Menda so ga trikrat izmerili in se na koncu odločili, da še ni dovolj velik. :( Prav res se mi je zasmili. (BTW, dam jim prav, da delo resno jemljejo in mislim, da ima Enej še dovolj časa da doživi tudi to).

Na tej točki smo se spet ločili. Fantje so šli iskati adrenalin, midva z Arnejem pa kako bolj umirjeno zabavo. Obiskala sva otroški del, a ni bilo nič zabavnega, nato pa sva končno našla super igrišče, kjer se je Arne lahko malce razživel.

Ker se je čas zaprtja parka hitro bližal, sem ga prepričala, da greva še malce naokoli. Zanimale so me namreč vodne atrakcije, kot je Atlantida z velikim čolnom na "brzicah" in še enim čolničkom, ki sem mu pozabila ime, a se je na koncu izkazal za zelo zabavnega.

"You will get wet" je pisalo ob vstopu. Tam smo se ponovno srečali. In ker smo končno našli atrakcijo brez čakalne vrste, smo na hitro naredili tri kroge.

Na koncu smo zaključili še z okrepčilom v obliki sladkorne pene in vaflja v čokoladi.

Lahko rečem da je bil naš timing še kar zgrešen. Tako glede velikosti fantov kot tudi glede števila obiskovalcel in da cene kart definitivno nismo izkoristili. Kar se mene tiče, nimam nikakršne želje po obisku Gardalanda še kdaj, a fantje so bili na koncu koncev zadovoljni in to bo moralo biti za tokrat dovolj.

Mešani občutki, prvič na gosenici.

Tole je že bolje.

O tem pink panterju se bomo pa še pogovarjali. :)

David, Enej in Rene na Colorado boatu.

Klasika.

Branje

Rene se je odločil, da se bo pred šolo naučil črk.
Pobrskala sva po mojih zalogah in našla črke za vsa naša imena in priimke in potem sva brskala in se učila in zabavala.
Nekatere črke so mu bolj všeč, nekatere manj ampak počasi bo vse spoznal.

Arne je trenutno pri črki A.
"Lej, tuki sm pa jest napisan". :)

Arne 3 leta

A je mogoče?
Je mogoče, da že skoraj cel mesec zanemarjam blog, in še vedno nisem objavila pihanja svečke našega tri-letnika?

Grozna sem. Po drugi strani pa sem vesela, ker imam toliko dela, da preživim le malo časa za računalnikom.

Torej naš najmlajši je že pred skoraj mesecem praznoval svoj tretji rojstni dan.
Že kak teden prej pa se je iz nežnega malčka prelevil v navihanega mulčka.
Same traparije mu gredo po glavi, nepreopznaven je.
Razen ko se sredi noči splazi k nama v posteljo in bi še vedno božal mojo roko.

Praznovalo se je dva dni.
Prvi dan s starimi starši in fantastično ananasovo "up side down cake"
Drugi dan pa s prijatelji in čudovito torto, ki jo je pripravila Saša iz Gostilne pri Škafarju.
(Saša dela čudovito torto REZI okrašeno z jedilno čipko, ki jo s prostim očestom enostavno zamenjaš za pravo).

Od takrat je ugotovil tudi že kako sre reče rrrr.... ampak to prihranim za naslednjič.

Vse najboljše mali moj.

Ps. Danes pa vsenajboljše dragi David. Če sem na Arnejevo torto čakala cel mesec imaš ti letos bolj malo možnosti, da ti uradno voščim na blogu. :)

Hleviše

Letos je bilo naših pohodov bolj malo.Prvo zaradi časa, drugo zato ker se neki skoraj triletnik ob omembi hoje še vedno spremeni v dojenčka. Pozabi kako se hodi in pozabi kako se govori. Že po dveh metrih se začne motati okoli mojih nog in peti: "apa, apa".
Tako da je tudi Boba še vedno naš stalni spremljevalec na malce daljših sprehodih. Mulo.

No tale vzpon je bil vseeno za statistiko saj smo ga tokrat vseeno uspeli toliko nafintirati, da je prehodil (skoraj) celo pot za gor in dol.
Je pa res, da ponavadi ob teh podvigih izpustimo njegov popoldanski počitek in je na koncu res že kot ovita cunja. :)

Lepljive koprive. :)