Nedeljski izlet: Kraški rob in Ušesa Istre

Moj današnji namen je bil, obeležiti dve leti od pričetka gradnje hiške. Morda nameniti nekaj besed vsemu kar smo v teh dveh letih počeli, pa nismo nikjer zabeležili. A ko sem hotela prilepiti fotografije, sem ugotovila, da mi arhiv na računalniku seže samo do začetka letošnjega leta.

Zato bom pustila objavo za prihodnjič, zdaj, ko sem že tu, pa jo bom namenila bolj aktualnim temam.

Temam kot je rdeč ruj na Krasu.

V nedeljo smo se namreč odločili, da gremo nekam v hribe. Zaradi obiska predstave "Ta veseli dan ali kaj takega se lahko primeri samo v Idriji" (BTW, zelo, priporočam. Zlasti Idr'cem, pa tudi ostalim) in khm.. Martinove sobote, smo se odločili, da uberemo nekaj krajšega, nekje na Primorskem, kjer bo sonce.
V igri je bilo kar nekaj možnosti, od Glinščice, Napoleonove poti in Slavnika. Ata Mirko je predlagal Ušesa Istre na Kraškem robu, in ker je bilo na tistem delu najbolj sončno in ker je čas rdečenja ruja, smo se odločili za to možnost.

Lahko rečemo samo, da nam ni žal. Bil je ravno pravšen lahkoten sprehod za nedeljsko popoldne. Okolica idilična, pot s prijetno naklonino in nekaj kraškimi skalami, da je malce začinilo dogodivščino (nič nevarno niti za družbo 5 razigranih fantov, čeprav je rob vedno blizu, a nikoli preveč blizu poti).

Pot je deloma krožna, ne prav dobro označena, a ker je obiskovalcev precej je enostavno dobiti informacije, kam se usmeriti. Vsega skupaj 6 km hoda. Naslednjič jo bomo poskušali malce podaljšati, da bo izlet celodnevni.

Dovolj besed, še nekaj fotografij.

Hvala Leskovec Prezlji za pobudo in družbo.

Prav posebno lep Maribor in Blogsi 2017

Pretekli vikend sem se potepala po Mariboru.

Ker mi vožnja po štajerski avtocest RES ni všeč, sem se odločila, da obisk maksimalno izkoristim in združim prijetno s koristnim. Podaljšala sem ga na dva dni in organizirala še srečanje z mojimi Etsy puncami.

V petek sem tako pripravila dve srečanji, eno dopoldne eno popoldne, vmesni čas pa izkoristila za kosilo na Mariborski odprti kuhinji in sprehod po mestnem jedru in obisk Piramide nad mestom.
Še kar nekaj stvari bi si rada ogledala, a je zmanjkalo časa, zato je Maribor in bližnje Pohorje čisto pri vrhu izletniške TO-DO liste za naprej.

V soboto sem obiskala Blogsi, čeprav moram reči, da me je zelooo mikalo, da bi raje obula superge in se pridružila tekačem ali pa vsaj navijačem, ki so se povsem bljižini podili po poteh Pohorje Traila, ki je potekal isti dan.

A ker sem si res želela spoznati nekaj blogerk, ki jih virtualno poznam že zelo dolgo, sem se vseeno odločila za Blogsi.

Z največjim veseljem sem tako prvič po toliko letih virtualnega poznanstva objela in poklepetala s prav posebno mamo, blogerko in PRAV POSEBNO fotografinjo. Punco, ki zna tako lepo pisati, da ti seže do srca. Punco, za katero vem, da jo skupaj z mano dolga leta spremljate tudi vi. Prav posebno mamo, Urško Golob.

In ne samo to, da sem jo spoznala, še nekaj čudovitih fotografij je posnela.
Ker moja mama pravi, da je moja trenutna profilna fotografija na facebooku čisto nenaravna in da si nisem nič podobna, :/ Seveda, le kako bi si lahko bila, če sem bila napravljena za prav posebno priložnost, z nakodrano frizuro, z makeupom in brez očal, medtem ko sem doma večinoma s figo, brez make upa, z očali in v razvlečenih oblačili, sem se odločila, da eno od njenih fotografij uporabim za profilno fotko.

Vas pa prosim, da mi pomagate izbrati.
Če jih oštevilčimo od 1 do 5 od vrha navzdol :), s katere fotke naj se vam smejim prihodnjih nekaj mesecev/let dokler ne pobaram Urške za nov komplet?

Jaz dam prvi glas fotografiji št. 2.

Urška hvala ti!

Gardsko jezero: Sirmione

Medtem ko doma hektično selimo in živimo v labirintu škatel, naj v našo spominsko knjigo pospravim še zadnje tri dneve prvomajskih mini počitnic.

Dan po Gardalandu, smo si vzeli bolj na izi.
Zjutraj kavica na terasi mobilne hiške, uživali na soncu, nato pa smo se počasi odpeljali nazaj proti Gardalandu oziroma proti Sea Life.

V Sea-Life smo bili že lani v Lego landu, ampak je ta precej večji.
Kar veliko časa smo si vzeli za opazovanje morskih levov. Za opazovanje imajo pripravljeno senčno tribuno za panoramsko stekleno steno, kjer smo si ob zabavnih igrarijah parčka privoščili tudi sendvič kosilo.

Tudi bazen z skati in morskimi psi je ogromen in z velikim zanimanjem smo opazovali njihovo eleganto kroženje.
Prijetno preživeta ura ali dve.

Na poti nazaj v naš kamp pa smo se ustavli še v Sirmioneju.
Gužva tu pa je bila nepopisna. Ozek pas, ki vodi do mestnega obzidja je bil zabasan in komaj smo še našli parkirišče, kake dva do tri kilometre pred obzidjem, kamor smo se potem počasi sprehodili.
Ali se je ravno takrat kaj dogajalo, ali lahko vso gnečo pripišemo samo prazniku, tega ne vem. Bilo pa je res noro. Celo policaji so usmerjali peš promet skozi vrata obzidja.


Ko smo se sprehodili še naprej ob morju pa se je gneča porazporedila in v parku/otroškem igrišču smo bili že skoraj sami. Vzeli smo si nekaj časa za sedenje v senčki, ponovni piknik, igranje in fotkanje. Nato pa smo se počasi odpravili nazaj, šli vmes še na sladoled, izgubili atija Davida, ga našli in se počasi odpravili nazaj peš proti našemu avtomobilu.

Čeprav sva fantom obljubila, da gremo nazaj z avtobusom je bila gneča za na avtobus taka, da smo se že spraševali zakaj so postavljene ograde in koga čakajo ljudje. Neverjetno.
Pot nazaj smo vseeno zmogli, moj šal se je tokrat izkazal za neprecenljivega. Najprej smo ga uporabljali za "vajeti" za Pink Panterja (namig dobite v objavi iz Gardalanda), nato pa sem ga uporabila še kot nosilko v zadnjem kilometru poti.

Naslednji dan je bil že čas za odhod domov.

V Italiji, pač ne gre brez obiska mestne pekarne in tudi tokrat smo šli in kupili vsakega po eno. Zajtrk privoščili kar v parku, med ogledovanjem mestnega obzidja oziroma utrdbe v naši Moniga del Garda.
V utrdbi še vedno živijo najstarejši občani... he he.. ne, saj ne vem koliko so stari, bi bilo pa zanimovo poznati njihovo zgodovino. Znotraj obzidja so namreč hiške, ki so postavljene v tri vrste po tri.

V parku za obzidjem smo si privoščili še mini fotkanje, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, saj je bil za popolne nepovedan dež.
Ker dežja seveda ni bilo, smo se ustavili še v Carlone-ju v bližini Benetk, kjer usvinjali  še zadnje cunje in na koncu pred nevihto zbežali domov.

Njegova pogruntavščina, ne moja.
Vajeti za Pink Panterja. :)