Anica se je rodila v Zadlogu pri Črnem vrhu kot drugorojenka v družini s sedmimi otroci, na razmeroma veliki kmetiji, kar pa v tistih časih ni pomenilo izobilja, ampak še več trdega dela. Velikokrat je povedala da otroških iger sploh niso poznali, so pa predvsem dekleta že kmalu odkrile svoj glasbeni talent in v veliko veselje jim je bilo, ko so na paši ali ob delu na njivah večglasno prepevale.
Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Zadlogu in Črnem vrhu, je bila kot je bila pri njih navada, najprej eno leto doma, kot pomoč na kmetiji, potem pa je lahko nadaljevala šolanje na srednji medicinski šoli v Novi Gorici. Tudi šolanje je bilo takrat drugačno. Dopoldne so imele prakso v bolnišnici, popoldne pa pouk v šoli, če je zmanjkalo časa za učenje, so se ponoči skrivaj učile tudi na stranišču. Tudi sobote so bile še delovne in velikokrat je povedala, da je prišla v soboto popoldne domov, da je oprala uniformo in perilo, v nedeljo popoldne pa se je morala že vrniti.
Njeno prvo delovno mesto je bilo v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. V Idriji si je ustvarila krog dobrih prijateljev. V župniji se je pridružila mladinski skupini. Prepevati je začela v cerkvenem pevskem zboru, kjer je ob prepevanju izpolnila svoje sanje.
Leta 1973 se je udeležila župnijskega romanja v Rim, takrat je bil v krogu razigrane mladine tudi Mirko, njen sedanji mož. Dolgo je bilo med njima le prijateljstvo, ki je preraslo v simpatijo in potem v dolgotrajno ljubezen. Še posebej pa sta se povezala ravno v času Aničine bolezni.
V času dela v psihiatrični bolnišnici, si je s prihranki in kreditom kupila svojega prvega fička, da je lahko čim večkrat skočila domov v svoj Zadlog pomagati na kmetiji, kajti prav takrat sta bila oba brata istočasno pri vojakih.
V Zdravstvenem domu Idrija je bil razpis za delovno mesto nega na domu, ki pa je pogojeval tudi lasten avto. Anica ga je imela, pa tudi neizmerno ljubezen do dela z ljudmi. Prijavila se je in bila sprejeta.
Teren je prevzela po legendarni sestri Efremi, bolniški usmiljenki in pričakovanja bolnikov so bila velika. Anici se je teren razširil še na celo idrijsko območje. Tudi njen fičo je postal skoraj legendaren, saj se je lahko celo v par-neparnih časih, z dovoljenjem takratne milice, službeno vozila vsak dan. Verjetno je bila takrat ena redkih žensk, ki je znala zamenjati kolo, namestiti verige ali kaj malega “pošravfati”.
Ljubezen do narave, predvsem pa do gora, ju je z Mirkom pripeljalo v alpinistični odsek idrijskega Planinskega društva in v svojo zbirko osvojenih gora sta poleg številnih slovenskih dodala še Grossglockner (Veliki Klek), Monte Roso in Mont Blanc. Zgodilo se je, da so se sredi zime povzpeli na Krn, prepričani, da jih v koči čaka zimska soba, pa je bila zaprta in noč so prebedeli v luknji izkopani v snegu. Anica je takrat rekla, da je vsako prenočišče, ki je boljše od tistega pravi luksus. Pozneje sta z Mirkom s to miselnostjo obredla dobršen del sveta.
Po poroki leta 1977 so se jima rodili trije otroci: Anita, Oskar in Tine. Takrat sta gore in alpinizem zamenjala za družinske pohode po nekoliko nižjih hribih, še najbolj je vsem v spominu ostal večdnevni pohod čez Komno, mimo Triglavskih jezer in čez Prehodavce v Trento. Kasneje, ko so bili otroci dovolj stari pa sta jih tudi po planinsko krstila na vrhu Triglava.
Tudi v vsakdanjem življenju petčlanski družini ni bilo nikoli dolgčas. V uspešnem krmarjenju čez življenjske preizkušnje, sta svoje vrednote z Mirkom podajala tudi vsem trem otrokom.
V času tretje nosečnosti je Anica teren zamenjala za delo v ambulanti in v zdravstvenem domu v Idriji skoraj ni bilo ambulante, kjer ne bi delala, najdlje v splošni ambulanti in na medicini dela. Vedno je svoje delo jemala kot poslanstvo, kar je bilo v stikih s pacienti čutiti.
Po upokojitvi je Anica zaživela še bolj polno življenje. Mirkotu je dovoljevala njegove kolesarske avanture, on pa jo je podpiral pri njenih številnih dejavnostih. Kot zlati alt je sodelovala pri Cerkvenem pevskem zboru pri Fari in Ženskem pevskem zboru Spodnja Idrija, tudi kot predsednica zbora in celo kot “tenor” pri moškem Oktetu PrFarci. Dejavna je bila kot voditeljica skupine za samopomoč Rožmarinke v Spodnji Idriji, molitvene skupine v domu na Marofu in pri župnijski Karitas.
Nepozabna je njena pomoč bolnikom, ki so prišli iz bolnišnice in umirajočim. Njena krščanska vera ni bila skrita v cerkvi, ampak jo je vsakodnevno kazala z življenjem po Kristusovih načelih.
Generacijam otrok bo ostala v nepozabnem spominu kot “zdravnica” v šoli v naravi in taborjenjih. V svoji skromnosti se je nad poimenovanjem jezila, a otrokom je bila več kot to, saj jim je večkrat, bolj kot njena medicinska oskrba, koristil njen objem in tolažilna beseda.
S planinskimi prijateljicami je spet redno osvajala planinske vrhove. Pogrešale bodo njeno gostobesednost in prešeren smeh.
Osrečevalo jo je delo na vrtu, pa tudi skuhala ali spekla je vedno kaj dobrega. Daleč naokoli je slovela po izdelavi svojega figara in skutnih štrukljev.
Z Mirkom sta na bolj ali manj avanturistične načine obšla Korziko, sever Afrike, evropske prestolnice, narodne parke na zahodu ZDA, verjetno pa je najbolj nepozaben ostal obisk pri sinu Tinetu in potepanje po zahodnem delu Kanade.
Neizmerna pa je bila njena ljubezen do vseh sedmih vnukov. Z Mirkom sta prevzela tudi dobršen del skrbi za njihovo varstvo v prvih letih življenja, potem pa je bil njun dom vedno varno in prijazno pribežališče.
Do zadnjega dne je bila pozitivna, polna volje do življenja, z neznansko hvaležnostjo za vse zdravstvene delavce, ki so skrbeli zanjo, za vse ki so zanjo molili, ali se je samo spomnili z dobro željo.
Ostala boš naš neusahljivi vir pozitivne energije, volje do življenja in nesebične dobrote.
ANICA TI NE ODHAJAŠ! OSTAJAŠ Z NAMI, V NAŠIH MISLIH, V NAŠIH SRCIH. ZA VEDNO!
