Eko post: Izpuhi

Ko peljem mulčke v vrtec, se tam vedno najdejo eni in isti junaki,
ki jim avto brni v prostem teku, medtem ko oni oddajajo otroke v vrtec.
Seveda so to v 99% tisti za največjimi (najmanjšimi lu..?? :D) avtomobili.

Zatorej, če jih hočete prepričati naj vendarle ugasneje motor, imam za vas en zabaven predlog, ki preverejno deluje. :)

Vprašajte nedolžno:

"Hej, a ti avto ne vžge?"

Odgovor bo gotovo nekaj takšnega: "Seveda mi! Kako da ne?"

"Aja, ker ga vedno pustiš vžganega, ko pelješ otroka v vrtec.
Sem mislila, da obstaja kak dober razlog."

Potem mu lahko razložite, da poleg tega, da smrdi in da mu ga lahko kdo ukrade, pa še sam bo kriv za to (hi, hi.. še mene mika, da bi jim ga kam premaknila. :)), porabi v petih minutah toliko bencina, kot ga sicer porabi v enem kilometru. (Vem da sem to enkrat nekje prebrala, recimo da drži).

40 dnevni post 2017

Juhej,
spet je pred nami postni čas in letos se ga prav veselim.

Po enem letu žrtvovanju prostega časa za potrebe All little Rockstarsov in naše Etsy trgovine in Amazon trgovinice in učenja o Instagramu, Facebooku, ključnih besedah, SEO, promocijah, Etsy pravilih, Amazon pravilih,.... sem se odločila, da tokratni post posvetim sebi in svojemu "wellbeeingu". Trgovinica lepo raste, nisem še ponosna nanjo, sem pa ponosna na to, kaj vse se je že zgodilo, navkjljub omejenemu času, ki ji ga namenjamo.

Med tem postom moram popraviti vso (vsaj nekaj) škodo, ki sem si jo naredila med enoletnim sedenjem na kavču. Moram shujšati vsaj toliko, da bom lahko spet oblekla še kaj poleg največje trenerke. Moram se spraviti v kondicijo, da bom lahko tekala za mulci in mogoče spet pretekla vsaj 10 km. Tako da odslej si bom vsak dan vzela vsaj pol ure zase in bom telovadila, delala jogo, tekla ali hodila. PIKA.

Poleg tega pa sm se odrekla še kruhu, krompirju in sladkorju. Saj ne da se ne bi tega odrekla vsak dan v zadnjem letu. Ampak me ponavadi že pri zajtrku mine, če ne pa vsaj pri kosilu. Ne vem zakaj je drugače če se gre za post. Ampak to dejstvo bom izkoristila v svoj prid. en dan je že uspešno za mano. :)

Stranski produkt pa bo seveda tudi nadgradnja Eko posta iz lanskega leta. :)

Še eno Algejo sem dobila v test. Algea fit. Menda pomaga tistim, ki smo po zajtrku še vedno lačni. Bomo videli. Poročam. :)

Zdaj se grem pa družit s čudovito Adrienne. 

Vaihingen an der Enz

Ker je bila po obisku Legolanda vremenska napoved vedno slabša, smo počasi opustili vse upanje in plane o road tripu za naprej in smo se odločili, da kar podaljšamo obisk pri Mohoričih.

Tako so šli fantje in punce v ponedeljek že v šolo, mi smo se čez dopoldne zabavali po svoje.
Popoldneve pa smo preživljali po bližnji okolici, na sprehodih in igralih, ki jih je v Vaihingen am Enz-u res veliko. Tudi kraj sam po sebi je zelo simpatičen. Umirjen, urejen v nulo... res lepo.

Ker smo v Legolandu zamudili trgovino in ker smo otrokom obljubili eno skupno veliko škatlo legic, smo odšli tudi v nakup po te. Na koncu koncev so si, presenetljivo, namesto skupne velike škatle izbrali le vsak svoje mini paket.

Arne pa je poskrbel še za zabavo. Ko je že izbral svojo škatlo, je na polici našel še mini figurico Maše (Iz Maše in Medveda) za vsega skupaj 2 eur. In ker sta si fanta v Legolandu, medtem ko je Arne spal, sestavila vsak po svojo figurico, sva mu rekla, da lahko kljub Maši, ki jo res obožuje, kupi vseeno tudi škatlo, ki si jo je izbral. Pa pravi ne, in jo nese nazaj na polico.
Meni se je kar malce zasmilil, revež tako nedolžen, in pravim: Arne, zdej al pa nikoli. Pa pravi: Nikoli. In jo da nazaj.  Pikec.
Saj ne, da jo je le kak teden ali dva za tem enako ugledal v izložbi v knjigarni v Idriji in jo hotel imeti. No, ampak zdaj pa nisem imela izgovora, zakaj ja.

No, v sredo smo končno odšli proti Sloveniji. Prispeli pa seveda nismo. Smo se raje še malce ustavili v Flachau. Ne ker bi si želeli, ampak zato ker smo izvedeli, da od Celovca naprej vse stoji. Ekstremne snežne razmere. Jah no...  saj je bilo fajn.  Vse razen čakanje, da so očistili apartma, ki smo ga rezervirali komaj 5 minut pred prihodom. Napotili so nas namreč v lastno kuhinjo, v kateri se očitno intenzivno kadi in to sploh ne v času našega bivanja. Fuuuuj... sem že pozabila kako je biti v zakajenem prostoru. Oči in nos so me pekli za znoreti. Grozno. Res grozno. Žal mi je za vse otroke, ki morajo živeti v takem. To je pa res stvar, ki je ne prenesem. Ko opazim človeka v avtu z otroki in z prižganim čikom. Fuj, fej... nimam tolerance.

Kakorkoli že, na srečo smo si dopoldne nakupili veliko hrane za na pot, da smo je imeli dovolj še za večerjo in za zajtrk. Za kosilo pa smo se naslednji dan naročili kar k mami. Na govejo juhico in žlikrofe. Njam.

Za konec pa še enkrat hvala Mohoričem, ki so nas tako prijazno sprejeli in nas stregli in zabavali in še kaj. Super je bilo! Še pridemo! :)
Hvala Tina in Rafko!

Dogodek desetletja v Spodnji Idriji: Otvoritev novega otroškega igrišča

Včeraj je bil v Spodnji Idriji prav poseben dan.

Zgodil se je dogodek desetletja. Tak, vreden spominske table: "Na tem mestu so 17. maja 2016...) :)

V Spodnji Idriji smo bili brez igral, le nekaj manj časa kot je postavljena glavnina blokov. Tam okrog 1980 je bilo to.  Takrat so postavili dva betonska " peskovnika", ki pa v resnici nikoli nista bila uporabna.

Imeli smo igrala v vrtcu, ki pa so ga ob 16ih zaklepali in en avto za plezanje, ki so ga pred 10 leti iz vrtca izločili in smo ga potem starši sami (s pomočjo sponzorjev) toliko obnovili, da je bil uporaben naslednjih 8-9 let.

No tale bogi avto se bo zdaj končno lahko poslovil, saj se je včeraj z otvoritvijo končno zaključil projekt, ki smo ga tako dolgo in nestrpno pričakovali. Dobili smo čudovito otroško igrišče z mnogimi igrali za mlajše otroke, tisti večji otroci pa bodo končno imeli šolsko (nogometno - košarkarsko) igrišče samo zase in jim ne bo treba več paziti na malčke, ki se jim potikajo med nogami.
In ne samo to, igrišče je varovano. Pa ne s sodobnim video nadzorom. Nadzorovano je v živo... saj je postavljeno med bloki in sem prepričana, da bo vedno kak "nadzorni". :)

Igrišče je otvoril sam župan, Bojan Sever. Otroci iz vrtca in šole so nam zapeli, gospe iz turističnega društva pa so spekle mamljivo pecivo.

Največja zahvala, da se je projekt po vseh letih, ko je denar čakal v proračunu, gre vražjim mamicam. Greta, Tita, Sabina... bravo! Uspelo je!

Posebna zahvala gre županu Bojanu Severju, ki se je zavzel, da je bil projekt zaključen v roku, ki se je septembra zdel nepredstavljiv. Gospodu Marjanu Rupniku iz Občine Idrija, ki je stal za projektom, izvajalcu Komunali Idrija, predvsem Petru Černilogarju. Turističnemu društvu Spodnja Idrija ze pecivo, Anji Intihar za vodenje prireditve, Franciju Vidmarju, ki je poskrbel za urejeno trato, Ediju Božiču za ozvočenje... če sem še koga pozabila, naj mi oprosti, al pa naj se sam javi v komentarjih. ;)
Hvala!

Sam še ena skrita želja, namig za kakega podjetnega posameznika,... samo še ena fajn slaščičarna nam manjka... ;)

Vabljeni v Spodnjo Idrijo. :)

Eko post: 100max

Danes se je po Evropi začela igra 100max in naša družina je ena izmed sodelujočih družin, ki smo se prijavili k sodelovanju.

Sodeluje namreč 70 družin iz 7 občin 7 držav evropske unije. Sodelujejo družine iz Lichenstaina, Avstrije, Nemčije, Švice, Italije, Francije in Slovenije.

Gre se za to, da so strokovnjaki izračunali, da bi se ravnovesje podnebja lahko ohranilo, če bi vsak prebivalec sveta proizvedel maksimalno 6,8 kg CO2 na dan in verjetno je odveč poudarjati, da trenutno temu še zdaleč ni tako. 

Organizator igre je CIPRA (Commission Internationale pour la Protection des Alpes), ki je kilograme preračunala v 100 točk, ki jih lahko vsakodnevno "porabimo".

Tako moramo vse sodelujoče družine vsak dan v tem tednu zapisati vse, kar smo tekom dneva, oblekli, zaužili, prevozili, ogreli... in "prijavili" točke Cipri.http://www.cipra.org/sl/100max
Prvi teden poteka v tem tednu, ko moramo samo skrbno zapisovati svoje navade.
Potem bomo imeli pa nekaj mesecev za razmišljanje in spreminjanje navad.
Junija pa bomo še en teden zapisovali svoje početje in ugotavljali, če smo uspeli izboljšati svoje navade.

Vabim vas, da poskušate preračunati točke tudi zase. To lahko storite tu.

Me prav zanima koliko točko bomo zbrali. Javim zvečer. :)

Post: Dan 4

Better done than perfect.

To je vodilo, ki ga je v življenju pogosto smiselno uporabljati.
Če čakamo, da bomo stvari speljali popolno, jih največkrat ne.

Podobno je z ekologijo.

Moj primer je na primer veganstvo oziroma vegetarianstvo.

Veliko razlogov je, da bi se rada "preobrnila", a žal nobeden od njih ni ta, da ne bi marala mesa.

O ne, zelo rada ga imam.

Mleku se lažje odpovem, saj ga pijem samo v kavi in to je enostavno zamenjati z rastlinskim mlekom (kokosovim ali še raje mandljevim, ki ga enostavno izdelamo doma, a ni ravno poceni, ali pa riževim, ovsenim, ki ju je enostavno pripraviti doma, pa še poceni je (veliko ceneje kot najcenejši liter mleka v trgovini).

Glavni razlog je trpljenje živali.
Takoj za njim pa je ekološki vidik. Ki je lepo opisan v tem povzetku tega članka.

Sploh ta dva razloga sta mi posebej zanimiva in vredna razmisleka.

2. Več prostora za rastoče prebivalstvo. Nizozemski znanstveniki so izračunali, da 4.000 kvadratnih metrov velika njiva lahko nahrani 60 ljudi, če gojijo sojo, 24 s pšenico ali 10 ljudi, če gojijo koruzo. A le dva človeka, če s pridelkom hranijo krave.

Če bi vsi ljudje nehali jesti meso, bi se sprostilo 2,7 milijarde hektarjev pašnih površin in 100 milijonov hektarjev obdelovalnih površin za krmo. Nikoli več ne bi bilo treba sekati pragozdov, da bi zadostili potrebi po pridelovalnih površinah.

6. Konec klimatskih sprememb, ki so posledica človeškega delovanja in čistejše okolje. Živinorejska industrija je največji onesnaževalec planeta. Odplake s farm onesnažujejo podtalnico, iz gnoja puhtijo toplogredni plini, celoten proces pa požre gromozanske količine energije. Pridelava krme za živali onesnažuje okolje s pesticidi, herbicidi in umetnimi gnojili. Da bi povečali pridelovalne površine in pašnike, izsekavajo gozdove, kar pa ima številne katastrofalne posledice: od izumiranja divjih živali zaradi izgube habitata, širjenja puščav v Afriki zaradi erozije tal, manjše absorbcije CO2, ker je manj dreves.

Kar sem hotela povedati je, da od tega ali imam jaz naziv vegan, vegetarijanec ali frutarijanec, če hočete, nima nihče nič. Zato ni nobene potrebe, da se v celoti odpovem vsem izdelkom živalskega izvora. Zaradi mene sem komot vsejedec.

Še manj pa je smiselno postati vegan, če ob tem ne poskrbimo za zdravje. Zamenjati meso z gumijevimi bomboni ali čokolado, khm.. ne hvala. Meso je seveda potrebno nadomestiti z drugimi živili, ki so bogata z beljakovinami. 

Kar se mene tiče je važno edino to, da se preprosto in brez odrekanja približujem svojemu cilju, ki ga morda sploh ne bom nikoli dosegla. Vem pa, da že zdaj pojemo veliko manj mesa, kot smo ga pojedli včasih. Mogoče dvakrat na teden, pa še to, namesto zrezkov pripravim golaž, ki mu dodam veliko zelenjave in tako krepko zmanjšam količino zaužitega mesa. Ali pripravim juho in tako meso uporabim dvakrat. Salame, ki so bile včasih stalnica v našem hladilniku, so zdaj iz njega skoraj popolnoma izginile, tudi hrenovke boste v njem le težko našli. Da ne omenjam samo mesa, tudi čokolešnika že dolgo ni več v naši omari in nihče ne sprašuje po njem.

Ampak vse premike delamo počasi in z užitkom. Nič na silo. Vedno najprej najdemo nadomestek, ki se ga počasi navajamo. Kajti z večkratnim poskušanjem, se lahko navadimo še tako nenavadnih okusov in kombinacij le teh. Ne le navadimo, kmalu jih obožujemo. To vam zna povedati vsak ljubitelj sušija in oliv. :)

Evrokrem delamo družinsko, tako da je vsem popolnoma jasno, koliko boljši je od Nutelle. Za zajtrk obvezno najprej pojemo malo sadja, nato pa kruh in domačo marmelado. Včasih ovsene kosmiče z malo jogurta in sadja, občasno jajčka, včasih si iz rio mare z nekaj začimbami pričaramo okusno paštetko, obožujemo namaz z avokada in z rezino kozjega sira, paprikin namaz, smuti, med vikedom si privoščimo palačinke.

Za kosilo pa meso izrinjajo različne juhice, predvsem goste, to otroci obožujejo, sploh če lahko v njih lovijo zlate kroglice. Obožujemo zelenjavne rižote, predvsem take s porom. Za "izogibovalce začetnike" je odličen rižot z dimljenim sirom, kjer niti ne opaziš, da v njem ni mesa. Trenutno imamo vedno poln hladilnik radiča. Malce manj zdrava večerja, ki si jo radi privoščimo je Guakamole, ki je sicer popolnoma zdrav, dokler ga ne zajemaš z koruznim čipsom iz vrečke. Nabral se nam je že cel arsenal izdatno zelenjavnih jedi, ki počasi izrinjajo klasiko kot so lazanja, šugo, pohane piške, zrezke pa še marsikaj kar je mogoče že popolnoma izginilo iz našega jedilnika.

No, kak zanimiv recept vam že pripravim v naslednjih dneh. :)

Čeprav sem se zdaj razpisala o veganstvu velja zgornje načelo tudi za ostale vidike ekologije. Važno je, da delamo tako dobro kot lahko. Pustiti, da se trud spremeni v obsedenost, pa tudi nima nobenega smisla. :)

In če smo že pri "Better done, than perfect", moram pokukati tudi čez planke, v službo.

Ne morem, da ne bi omenila, da tudi pri varčevanju za starost (saj veste, da penzije skoraj ne bo, kajne?!) ni nič drugače. Ne čakati, da si boste lahko privoščili dati na stran velik znesek na mesec. Vse je bolje kot nič. 10 evrov pa 10. In veliko pomembneje je, da začnemo čimprej, kot pa to, koliko na mesec lahko prihranimo. Tudi to vam enkrat podrobneje razložim. :)

Eko post: Dan 2

Aja, še to.
Čeprav je post uradno 40 dnevni (saj so nedelje posta proste), se gremo mi "all in", ane, 46 dni, čeprav verjamem, da se bo vse lepo nadaljevalo še naprej, za vedno.

Če poročam o nas. Prvih nekaj plenic je prihranjenih. Dečko se je zjutraj le usedel na kahljico in naredil lužico. Jeeej. :) No, potem jih je pa celo popoldne delal v hlače. Ma, bo že pogruntal.

Današnja tema: Reduce, reuse, recycle.

Čeprav so v znaku te tri besede povezane v krog, so vseeno z namenom postavljene v tak vrstni red kot je napisan.

Reduce - zmanjšaj.
Reuse - ponovno uporabi
Recyce- recikliraj.

Verjetno ni potrebno poudariti, da je NIČ veliko bolj ekološko kot ponovna uporaba.
Tudi pri ponovni uporabi (nekaterih) izdelkov, gre za novo potrošnjo energije. Recimo vode za pranje steklenic za ponovno uporabo.
Reciklaža je pa itak bolj kot ne ena potuha naši vesti. Če vemo, da se tako ali tako zaenkrat le redke stvari sploh reciklirajo in tudi če jih reciklirajo gre ob tem spet ne kup surovin in energije.

Prav zato me zelo zaboli, ko slišim, kako v vrtcih in šolah ves čas poudarjajo zgolj in samo (se morda motim???) reciklažo, in ločevanje smeti. Mogoče še včasih kaj ponovno uporabijo v kakih umetniških izdelkih.

Je to zato, ker so taka navodila "od vrha", poraba, poraba, poraba, rast, rast, rast, kapital, kapital, kapital???? Ali zgolj nihče ne razmišlja v tej smeri? Saj niti ne vem, katero od teh je bolj žalostno.

Torej naloga oziroma razmislek za danes.

Razmislimo čemu, kar redno kupujemo, bi se lahko odrekli ali jo nadomestili z drugo, manj predelano, manj zapakirano. Oziroma preden kako stvar kupimo, dobro razmislimo, če jo sploh potrebujemo.

Predvsem pri oblačilih in obutvah, razmislimo vnaprej kaj potrebujemo in poiščimo točno to.
Pozabimo na vandranje po trgovinah, "če mi bo slučajno kaj všeč".
Izogibajmo se impulzivnim nakupom, v stilu, sej ne rabim nujno, ampak ker je ravno 50% znižano.

Dober način je tudi moratorij na nakup. Ko dobimo idejo, da nekaj potrebujemo, si postavimo določimo rok, npr 1 mesec. Če se bomo takrat še spomnili kaj "nujno potrebujemo" in če se nam bo takrat še zdelo, da to res potrebujemo, potem brez slabe vesti kupimo. Ampak boste videli,  meni se pogosto zgodi, da se čez en mesec niti ne spomnim več na to.

40 dnevni post: Eko post

Pust je mimo in že kar tradicionalno se tudi tisti, ki se ne držimo krščanskega posta per se, v teh dneh vsak pri sebi izberemo vsak svoj post, svojo napako, ki jo želi odpraviti.

Jaz sem se že pred leti, za postni čas in še malo čez, odpovedala kavi (je šlo zlahka, a sem se vrnila na stare poti, jo imam preveč rada), nato za 40 dni mleku in mlečnim izdelkom ter jajcem. Šele zdaj sem opazila, da sem si že dve leti nazaj zadala tudi post "čimveč zelenjave in čim-manj embalaže".

No, moram se potrkati po prsih in priznati, da smo, kar se tiče zgornjih zaobljub pri nas že zelo pridni. Počasi, počasi, korak za korakom, se izboljšujemo. Seveda je grehov še veliko in to bom intenzivno izboljševala zdaj, kaj ti do "BREZ" nam še veliko manjka. Pravzaprav moram priznati, da dvomim, da je v tem trenutku, v naši okolici kaj takega realno sploh možno. Če ravno ne živiš od samooskrbe na kaki kmetiji. Se pa da veliko veliko narediti in vse, brez kakega posebnega truda, le kako idejo rabiš in malce priprave vnaprej.

Prav zato, ker je tako preprosto, bi rada k temu povabila tudi vse vas. 

Ne pričakujem, da boste imeli prazne smeti z embalažo, upam pa, da boste, tako kot imamo že nekaj časa mi, več tistih bio razgradljivih, kot pa vseh ostalih skupaj. Ker ko pogledam naokoli in se spomnim, kako smo imeli še pred 20 leti pred vsakim  tretjim blokom le eno malo kanto za smeti, ki so jo spraznili enkrat na teden, zdaj pa pred VSAKIM blokom po dve ali tri kante za vsako vrsto smeti, me prime groza. Še bolj pa me prime groza, ko pomislim, koliko svinjarije zaužijemo, ko kupujemo vso to predelano hrano in koliko denarja damo za embalažo, sladkor in vodo, ki prevladujejo v teh izdelkih.

Naš  "eko smrtni greh" na katerem bomo delali naslednjih (upam da ne vseh) 40 dni, bodo Pamperske, ki se jih zaenkrat nikakor ne uspemo znebiti, za Racmanke sem pa preveč lena in na komot, da bi jih uporabljala, priznam. Žal. Sem poskusila, a se nam ni obneslo. Skratka, mulo se ni pripravljen niti usesti na kahlico, niti na adapter za na školjko, niti lulati kot brata, ne za risanke, ne za bombone. Torej gremo na hard doma bomo brez. Pa da vidimo kako dolgo se bo lahko boril (ali pa jaz?).

V času posta, bom poskušala pomagati z različnimi nasveti, izračuni, pripomočki, pomagati k razmisleku kako zmanjšati količino odpadkov, jesti manj procesirane hrane, porabiti manj elektrike, zapraviti manj denarja in konec koncev, živeti bolj zdravo.

Zelo bom vesela, tudi vaših nasvetov, še veliko stvari moram izboljšati tudi jaz.
Povem vam pa tudi, da imam svoje meje, no me zanima kako bo, ko bom tole brala čez nekaj let.

Pomembno mi je, da izgledam kot "civiliziran človek" ne kot kak "hipi" v pisanih oblačilih iz druge roke (čeprav tudi ti niso vsi isti in sem pripravljena iti prečekirati kakega). Nisem se sposobna odpovedati avtomobilu, (vendar pa že komaj čakam, da enkrat v prihodnosti pridem do električnega, bo naš trenutni zdržal do takrat??) Tudi opremo v hiši bom imela novo ne iz antikvariata (razen kakega kosa za poudarek) ker res ne prenašam vonja po starih omarah. Niti ne bomo imeli sten iz gline pa čeprav so res oh in sploh zdrave (no ja - malce me pa mika), bomo pa imeli lesene.

No, da ne zaidem predaleč.

Domača naloga, dan 1:
Za prvi dan, vam polagam na srce, da se enkrat za vselej, znebite plastičnih vrečk za sadje in zelenjavo. Investirajte nekaj evrov v te čudovite pralne vrečke za zelenjavo, v katere vam bodo z veseljem postregli v vseh trgovinah. Jaz jih uporabljam že kake pol leta. Vedno jih imam v prtljažniku, v eni veliki nakupovalni vrečki, in ko grem po nakupih je to nujna oprema v vozičku. In vedno so deležne le pohval, še noben prodajalec me ni zavrnil.

Seveda pa vrečke nič ne pomagajo, če potem nakupujete sadje in zelenjavo v ki je (zelo nepotrebno) pakirano v plastične posodice, vrečice in folije. Če se le da, kupujte v trgovinah, kjer izdelke prodajajo rinfuzo, po možnosti tudi tiste, ki jih običajno kupite v vrečkah (fižol, čičerko, suho sadje ipd), ali še bolje na tržnici in to lokalno pridelano ali pa vsaj sezonsko sadje in zelenjavo.

In predvsem prosim, pojdite po meso k mesarju. Tudi če vam ga zapakira v vrečko je to še vedno veliko, veliko bolje, kot če ga kupite na pladnju iz stiropora v katerikoli izmed verig. Če boste pa še toliko pridni in vnaprej pripravljeni, da boste s seboj nesli posodo, v katero vam bo mesar dal kupljeni kos, ste pa zmagali. Ta korak mene še čaka. Takoj jutri dam posodo v nakupovalno vrečko.

In prosim, ne glejte preveč na ceno. Ja, čisto res je, da je meso pri mesarju dražje kot v Lidlu, ampak verjemite ni zastonj dražje. Raje redkeje pa bolj kvalitetno, tak je moj moto.
Če se boste držali nasvetov, pa boste na zagotovo ugotovili, da čeprav ne gledate na cene, plačujete v trgovinah bistveno manj, kot ste plačevali prej. To je: če ste zdaj povprečen uporabnik. Če ste že zdaj osveščeni, potem razlika ne bo tako velika.

Upam, da to ne bodo najmanj brani članki na mojem blogu in da vendarle še koga navdušim za nekoliko bolj ekološki pristop k bivanju.Trudila se bom, da bodo članki, kljub težki temi, zanimivi in nasveti enostavni. In če vsaj razmišljate o tem, da bi se mi pridružili v tem težkem boju, hvala, hvala, hvala! Če ne letos, pa mogoče naslednje leto.

Svet imamo samo en in trditev, da ena oseba ne more narediti razlike, je zgolj in samo sprenevedanje. Vsak od nas lahko spremeni svet, morda ne v celoti, lahko pa spremeni vsaj svoj svet in svojo okolico. Vse se začne in konča pri nas. Že ena sama neuporabljena plastična vrečka lahko reši življenje eni ribi.

Čakanje, na politiko, da prepove smeti in Eje v hrani, hja, to pa se verjetno nikoli ne bo zgodilo. Zelo, zelo hitro pa se bo to zgodilo, če bomo potrošniki izbirali izdelke brez smeti in E-jev. Pravzaprav se to že dogaja, čeprav je val še zelo majhen, tisti, ki nastane, ko vržeš "Žabico", ampak ne dvomim, da bo prej ali slej zrasel v rušilni val. Verjamem.

Če sodelujete ali  vsaj podpirate namen, pa vas prosim, da delite članke.  čimveč enako mislečih, da skupaj združimo moči in naredimo čim večji val, čimprej.

Berem: Etika v kuhinji

V zadnjem času je na področju prehrane postalo pravo bojišče.

Toliko enih diet, toliko enih smernic, toliko enih priporočil in toliko odločitev.

Pogovori o hrani gredo že skoraj z roko v roki s pogovori o politiki in veri.
Najbolje se jim je izogniti, kajti skoraj zagotovo imate s sogovornikom nasprotujoča si mnenja.

Vsem nam je jasno, da prehrana, ki se je poslužuje večina zahodnjakov in ki jo s svojimi neštetimi policami v neštetih trgovinah podpira potrošništvo to vsekakor ni. Debelost in bolezni so navkljub neštetim zdravilom (ki so del problema!?) na vrhuncu. V iskanju pravilne "zdrave" prehrane, pa naletimo na nemalo različnih mnenj.

Predvsem sta trenutno aktualni dve struji. Paleo, ki zagovarja "čisto" nepredelano hrano, ki temelji na rastlinah in na živalskih beljakovinah in NIČ ogljikovih hidratih. In veganska, ki nasprotno temelji na rastlinah, žitaricah ter stročnicah kot vir beljakovinah in NIČ živalskega izvora, no tudi "zdravi" vegani seveda izbirajo med "čistimi" sestavinami. 

Jaz osebno sem bila vedno bolj za nekaj vmes. Vsega po malem. Čim manj predelano.
Od teorij, ki sem jih prebrala, sem še najbolj verjela Montignacu, ki stavi na živila z nizkim glikemičnim indeksom, kar je tudi sicer postalo pravilo, ki ga vsi zagovarjajo.

Potem sem najprej poskušala prebrati knjigo Paleorecept, ki je v teoretičnem delu delovala še kar prepričljivo a preveč detajlno neberljivo, da bi bila sposobna prebrati celo, vsaj ne za hobi. Ko pa sem preletela strani z recepti, me je povsem odbilo. Meso trikrat na dan? Yah right.
Me res hočejo prepričati, da so bili v paleolitiku sposobni ujeti toliko živali, da bi lahko jedli meso trikrat na dan? Ni šans. In da se v vsem tem času naše telo ni uspelo čisto nič prilagoditi na žitarice? Težko verjetno. Najbolj pa me je odbilo iz etičnega vidika. TUDI ČE, so se v paleolitiku res tako prehranjevali. Si mar lahko v dobi, ko na svetu živi toliko ljudi, kot jih prej v vsej zgodovini ni, lahko privoščimo jesti meso trikrat na dan? Bi rekla da ne.

Pravzaprav me je branje Paleorecepta in še nekaterih drugih knjig pripeljalo do tega, da sem veliko razmišljala o mesu, o množični pridelavi mesa.
Razmišljal sem o ubijanju živali, ki jih pojemo in o tem, da če jih že jemo, da bi bilo prav, da smo vsaj zraven, ko jih nekdo za nas ubije, če je že ne ubijemo sami, ne pa da kupimo zrezek v plastični posodi, ki nas niti ne spominja na žival.


Kot odgovor, na svoja vprašanja, pa sem pred kratkim v knjižnici naletela na tole drobno knjižico s pomenljivim naslovom, ki me je kar privlekla nase.

Knjižica na 44 mini straneh odgovori na vsa vprašanja, zakaj ni prav, da jemo živali in ostale jedi živalskega izvora. Kratko, jedrnato, preprosto.
Na naslednjih 100 straneh pa avtorja odgovorita še na 40 vprašanj in pomislekov, ki jih vegani dobijo s strani vsejedcev glede veganstva in veganske prehrane.

Mene je prepričala.
Ne bom rekla, da sem že kar vegan, ali da bom kadarkoli vegan.
Čeprav se mi živali v teoriji smilijo, pa žal, ko vidim meso, še vedno vidim le zrezek. In žal ga še vedno lahko pojem. Moram pa reči, da vedno težje in z manj veselja. Še več težav imam z odpovedovanju ostalih živil. Siru in jajcem.

Si bom pa najprej kupila tole knjižico in se vedno znova vračala k branju.
Nisem še in ne vem če bom kdajkoli (upam da ja) pripravljena za vekomaj reči NE svojim najljubšim jedem, "comfort foodu" iz otroštva. Goveji juhici, lazanji, občasnemu dobremu zrezku. Jajčku na oko, mmmm siru? Ne vem. Se pa že (in se še bom) močno trudim najti čimveč okusnih veganskih jedi, ki bodo čim pogosteje nadomestile "tradicionalne" jedi na naših krožnikih. Ne zaradi zdravja, ne zato ker ne bi marali mesa.

Zato ker si tega ne zaslužijo, živali, zato ker si tega ne zasluži naš planet, in ker si, kot del kroga, tega ne zaslužimo mi in niti naši zanamci.

Moram vam posredovati nekaj informacij, ki naredile vtis name.
Nekaj sem prepisala, nekaj sem skrajšala. Bistvo  upam, da je ostalo.

 *Uvod:
 "Ljudje pojedo gromozansko veliko živali. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) človeštvo vsako leto ubije več kot 57 milijard živali za hrano. Milijarda je tisoč milijonov. Ta številka ne vključuje pojedenih rib in drugih vodnih živali. Ocenjujejo, da je teh najman  še dodaten bilijon. Bilijon je milijon milijonov. To pomeni nepredstavljivo veliko trpljenja in smrti. 
  Če ste podobni večini ljudi, imate radi živali. Morda se imate celo za "ljubitelja živali". A verjetno tudi jeste meso, mlečne izdelke, jajca in druga živila živalskega izvora.
  Razmišljali ste o tem in težilo vas je. Slutite, da vzreja in klanje živali potekata dokaj brutalno in niste prepričani, kako bi se morali odzvati."...(str 13)

Avtorja ne zagovarjata živalskih pravic na splošno, niti ne zagovarjata ideje, da so z moralnega gledišča ljudje in živali enako vredni. Osredotočata pa se na dve načeli, povsod sprejeti normi, ki jih vsi že tako sprejemamo in za kateri trdita, da sta zadosten razlog, da prehranjevanje z živili živalskega izbora ni opravičljivo.

"Človekova moralna obveza je, da živalim ne povzroča nepotrebnega trpljenja." Trpljenje, povzročeno zgolj zaradi užitka, zabave ali priročnosti, je po definiciji nepotrebno.
in
"Čeprav so živali pomembne v moralnem smislu, so ljudje pomembnejši."  V neogibnem konfliktu med interesi človeka in živali, damo prednost interesom človeka.


*Meso. Potreba ali užitek?

Spomnita nas na dogodek, ki se je zgodil, pred leti v Ameriki, ko je bil igralec ameriškega nogometa, Michael Vick obtožen financiranja in sodelovanja v pasjih bojih in na to, kako jezna je bila, in je še vedno, javnost.
Ker so psi trpeli in umirali, zato, ker mu je opazovanje psov med boji prinašalo zadovoljstvo.
Čeprav marsikdo tudi verjame, da je sprejemljivo udariti psa, ki je pomočil preprogo, se vsi strinjamo, da je pretepanje psa iz užitka moralno zgrešeno.
Prav zato je javnost nasprotovala njegovemu ravnanje; Vick namreč ni imel tehtnega razloga za svoje početje. Med njim in psi ni bilo nikakršnega konflikta in trpljenje, ki ga je povzročal je bilo popolnoma nepotrebno.

    "Nihče ne dvomi, da uporaba živali za prehrano celo v najboljših okoliščinah povzroča znatno trpljenje in neogibno tudi ubijanje živali. Čeprav mnogi med nami mislijo, da v mlekarski industriji in v proizvodnji jajc ni potrebno ubijanje živali, to ne drži.

    Nihče ne trdi, da je z medicinskega vidika treba jesti živila živalskega izvora. Izjemno konzervativna Akademija za prehrano in dietetiko je zapisala:
     Stališče Ameriškega združenja za dietetiko je, da so primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno z vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, ter da lahko pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje nekaterih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih , tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.
    Tudi vedno več zdravnikov poudarja, da živila živalskega izbora v resnici škodijo zdravju ljudi...
... če se strinjate glede škodljivosti prehranjevanja z živili živalskega izvora ali ne, gotovo ni argumentov za trditev, da so živila živalskega izbora potrebna za optimalno zdravje. Se pravi, tudi če ne verjamete, da boste bolj zdravi ob razumno sestavljeni veganski prehrani, ni razumno verjeti, da boste manj zdravi. " (str. 24-26 Težava: Vsi smo Michael Vick)

 *Okolje:
Obstaja tudi splošno soglasje, da je živinoreja okoljska katastrofa. Čeprav se ocene škode razlikujejo, predelava živil živalskega izbora nedvomno neučinkovito izkorišča rastlinske beljakovine, kajti živali morajo zaužiti mnogo kilogramov žita ali druge krme, da bi nastal en kilogram mesa.

Za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kg žit ali 30 kg druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita ali 30 kg druge krme, za 1 kg svinjine 5,9 kg žita, za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita, za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Živina v ZDA poje sedemkrat toliko žita kot celotno prebivalstvo ZDA in bi zadoščala za prehrano 840 milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinami.

Živinoreja prispeva v ozračje več toplogrednih plinov, kot izgorevanje fosilnih goriv za transport. Worldwatch Institute ocenjuje, da živinoreja proizvede 51 odstotkov celotnih emisij toplogrednih plinov, ki so posledica človeških dejavnosti.
V obratih masovne živinoreje vsako leto nastane 1.37 milijard ton trdne snovi živalskih iztrebkov (to je 130 krat več od količine človeških iztrebkov, ki letno nastanejo v ZDA).

Krmi in vodi za piščance, krave in prašiče rutinsko dodajajo antibiotike. S tem pospešujejo rast živali in preprečujejo okužbe, ki bi jih sicer povzročili pomanjkljiva higiena in intenzivna reja z veliko gostoto živali v zaprtih prostorih. Osemdeset odstotkov vseh proizvedenih antibiotikov konča v živalski krmi.

Živinoreja je odgovorna tudi za onesnaževanje voda, krčenje gozdov, erozijo prsti in še celo vrsto negativnih učinkov na okolje. Tudi pri tej temi lahko oporekate nekaterim podrobnostim, vendar nihče ne more verodostojno zanikati, da živinoreja na koncu koncev negativno vpliva na okolje.

Katero je najboljše opravičilo za povzročanje trpljenja 57 milijardam kopenskih živali in najmanj bilijonu vodnih, glede na dejstvo, da nam ni treba jesti živali iz prehranskih razlogov, in da je rezultat tega početja ekološko opustošenje?

Živila živalskega izvora so okusna.
Uživanje živil živalskega izbora je praktično. Je navada.

V čem točno se torej uživanje živil živalskega izbora razlikuje od organiziranja pasjih bojev?
V ničemer.....

*Z moralnega gledišča ni razlike med mesom in drugimi živili živalskega izvora
Sprašujete se, kaj je narobe z jajci, mlekom in mlečnimi izdelki (sirom, jogurtom, sladoledom)? Pri proizvodnji teh izdelkov ne ubijajo živali.

Ta predstava je zelo razžirjena a kljub temu napačna. Trpijo tudi živali, ki jih uporabljajo za pridobianje mleka in jajc, in zakoljejo jih prav tako kot tiste, ki jih gojijo samo za meso.
Ljudje na splošno verjamejo, da krave "samodejno" proizvajajo mleko in da jim z molžo delamo veliko uslugo Vendar to ne drži, saj morajo najprej postati breje. Vsako leto jih umetno, nasilno oplodijo, zato da imajo ves čas mleko. Če mi popijemo mleko, ga zmanjka za teličke, katerim je namenjeno. Na novo skotene teličke hitro ločijo od mater - včasih takoj, sicer pa največ dan ali dva po skotitvi. Ni človeka, ki bi resno trdil, da to ne povzroča stiske tako materi kot mladičku. Mnoge telice bodo postale krave molznice (hranijo jih z umetnimi pripravki, da ne potrebujejo materinega mleka) preostale telie in vse june pa začnejo rediti "za meso". (str 35- 36)

Na to nam odgovorita še na mnogo "Ampak", ki se nam porajajo
Ampak... odkod dobite beljakovine?
Ampak... ali bom dobil zadosti železa če ne bom jedel mesa?
Ampak... ali bom dobil zadosti kalcija, če ne bom užival mleka in drugih mlečnih izdelkov?
Ampak... slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je nehal jesti živila živalskega izvora?
Ampak... ali ni "naravno" jesti živila živalskega izvora?
Ampak... kaj če bi bil na smrt sestradan na samotnemu otoku?
Ampak... kaj če bi bolje ravnali z živalmi, ki jih gojimo za hrano?
Ampak... ali ne bi bilo potrebno najprej poskrbeti za človekove pravice?
Ampak... kaj pa rastline?
Ampak... prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija
Ampak... ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige
Ampak... živali jedo druge živali
Ampak... res se ne bi mogel odpovedati svoji najljubši jedi (!!!)
Ampak... prestar sem za spremembo....


Ah pa tako preprosto je bilo. Zdaj pa to.

Trije zimski botri 2014

Po lanskoletni uspešni akciji, bralci mojega bloga ste se izjemno izkazali, moramo z akcijo nadaljevati tudi letos. Ker me že cukate za rokav, sploh ne dvomim v to, da bomo letos še bolj pridni.

Da ne mlatim prazne slame, vam dam v branje kar pošto, ki sem jo dobila od organizatork.

Če želite darovati lahko kontaktirate kar njih direktno, lahko pa napišete tudi meni.

Tudi letos bomo kot dobri možje odgovarjali na dejanska pisma, dejanskih otrok v stiski in jim po najboljših močeh poskušali izpolniti želje.

Če boste Idrijčani tako pridni kot lani, se bom tudi letos potrudila in poskrbela za prevoz do Ljubljane.

Hvala vnaprej se vam zahvaljujem!

Hvala, hvala, hvala!

*************************************

Pismo organizatork:

Dragi prijatelji, 

pred nami so dnevi, ko naj bi se radostili, veselili in obdarovali. Žal pa je za mnogo slovenskih družin obdarovanje na zadnjem mestu - prej je namreč treba poskrbeti za hrano, obleko in položnice ... Za mnoge družine je decembrska čarobnost postala zgolj topel dom, če ga imajo.

 Po lanskoletni uspeli akciji bomo letos akcijo ponovile.

 Cilj pa ostaja enak: otrokom iz socialno in ekonomsko ogroženih družin želimo polepšati praznične dni in zanje pričarati Miklavža, Božička in Dedka Mraza ...

Akcija bo potekala po ustaljenem in preverjenem sistemu:

.  od Zveze prijateljev mladine Moste-Polje (ki bo delovala kot koordinacijsko središče za Zveze iz vse Slovenije) bomo dobile pisma oz. želje otrok,

.  pisma bomo razdelile med vse, ki se boste odločili za sodelovanje,

.  vsak sodelujoči bo poskrbel, da bo za otroka (ali otroke) kupil tisto, kar si otrok želi

Če želite sodelovati, nam do konca novembra pišite na elektronski naslov zeljeotrok2014@gmail.com in nam sporočite, če želite otroke obdarovati, - me pa vam bomo poslale njihova pisma.

Kupljena darila bomo zbirali v skladišču na Viču v Ljubljani (natančne datume sprejemanja daril sporočimo naknadno). Najkasneje do 15.12. bomo vsa zbrana darila dostavili v izpostave Zveze prijateljev mladine po Sloveniji.

Na ZPMS so nas opozorili, da poleg daril za otroke veliko družin potrebuje tudi hrano (zaradi skladiščenja inprevoza mora imeti hrana rok trajanja več kot en teden). V primeru, da se ne odločite za sodelovanje z nakupom darila, so vedno dobrodošla tudi živila. 

Upamo, da se odločite za obdarovanje, ki otrokom pomeni vse na svetu!

Ana, Alia in Vanja

Hvaležnost

V skladu z trendom sem bila tudi jaz nominirana za 7 dni hvaležnosti.

Ker menim, da vsi premalo razmišljamo o tem in se premalo zavedamo kako lepo nam je, se bom za nominacije zahvalila, Tadeji in Oskarju, in jih sprejela. 

Kot vedno bom tudi tokrat poenostavila in svojo hvaležnost skupčkala v en zapis, nominacij pa ne bom delila naprej. Vas pa pozivam, da sami razmislite o svojih razlogih za hvaležnost.

Vsak dan sem hvaležna:

Za Davida, najdražjega prijatelja in partnerja. 

Za Eneja, njegove talente, domislice in izzive.

Za Reneja, njegov nagajive oči in srčni nasmeh.

Za Arneja, in njegovo brezpogojno ljubezen.

Za starše, ki so me naučili, kaj je v življenju res pomembno. Z besedami in zgledi.

Za vse izkušnje, ki so me pripeljale točno sem, kjer sem zdaj. 

Za prijateljice, prijatelje in družino, vse koščke mozaika mojih dni.

Za lepe spomine.

Za močne korenine.

Za dobro hrano na mizi.

Za dom.

Za naravo, ki me vabi.

Za zdravje, ki nam dobro služi.

Za ljubezen, ki nas druži.

Za to, da vem kako biti SREČNA!

Persona non grata

V teh dneh, ko sva z Arnejem v bolnici, sva se znašla v zanimivi situaciji. Spoznala sva veliko ljudi v njihovem "domačem" okolju. V okolju, kjer jih takoj spoznaš takšne kot so v resnici. Brez pretvarjanja ob prvem stiku.

Zanimivo je opazovati kako nekateri karakterji pozitivno ali pa negativno vplivajo na celotno okolico.

Tako imamo tu sestro, ki je precej težek karakter. Ni je mamice, kib ji ta sestra še ni stopila na žulj.
Prvi dan ko smo prišli je ravno ni bilo v službi in je bilo vzdušje na oddelku čudovito, toplo, prijazno, umirjeno, mehko. Z lahkoto sem jim prepustila svoj zakladek in odšla domov.
Naslednji dan, pa me je pričakala tale sestra. Kakšen šok. Opazivala je vsak moj gib in za vsak gib, ki ni bil po njenih standardih (ki sem jih jaz takrat šele spoznavala) sem dobila konkretno in nič kaj prijazno opozorilo. Celo to mi je dala vedeti, da ima oči tudi na tilniku. Počutila sem se kot sirota v kakem  starem filmu, kjer mati prednica varovance s šibo po roki če le dvignejo pogled.

In tega dne se je prav čutilo napetost v zraku. Na oddelku je bila cel dan tema in tišina. Če se otrok ni ravno dojil ali preoblačil, zadrževanje pri njemu ni bilo zaželjeno. Prav moreče vzdušje.

Potem pa sem zvečer sedela na oddelku s hrbtom obrnjenim proti vratom, da nisem niti videla kaj se dogaja. Le čutila sem tesnobo, ki se je prej zadrževala v pristoru kako je izpuhtela tisti trenutek, ko je ta sestra odšla domov. Vse je oživelo.

Tudi naslednje jutro nas je pričakala njena pikra dobrodošlica. Čez nekaj ur pa je prišla v službo neka druga sestra. Pravi sonček. Podobne starosti kot ona. Vse ostale sestre so namreč precej mlade (izkušnje štejejo). V trenutku je prva postala nevidna. In ostala nevidna.

Zdaj ravno tako naredimo vse po protokolu. Le vmes še malce poklepetamo, se pohecamo, malo pocrkljamo. In svet je lep.

Še brezplačni nasvet dneva, čeprav me niste prosili.:
Bodite prijazni. Vse bo lažje. Ne samo za vas. Tudi za okolico. Pustite nepotrebne malenkosti. To sem jaz storila že pred leti. Ko sem ugotovila da nenehno težim zaradi malenkosti, sem se odločila, da ne bom več. Zdaj se sploh ne morem spomniti kaj je bilo tisto kar me je tako zelo motilo. V hiši pa vladata mir in razumevanje (večino časa seveda, I'm not perfect. :))

Ljudi, ki vam po nepotrebnem tratijo čas in energijo pa "unfrendajte". Nima smisla.

Dobrodelnost: Trije dobri možje, informacija za darovalce

Akcija obdarovanja otrok je v polnem teku.

Vsi, ki ste se prijavili, da boste obdarili otroka bi morali že dobiti pisma.

Name pa se vsak dan obračajo tudi novi in novi prijazni darovalci, ki so nakupili hrano, igrače, plenice in ostale stvari na spisku. Ali pa doma preiskali omare za rabljenimi a ohranjenimi oblačili, obutvijo in igračami. 

Za vse, ki ste že ali še boste pripravili darila za otroke, bo morda koristna tale informacija.

V Davidovi službi so nam prijazno priskočili na pomoč pri prevozu daril in izdelkov do Ljubljane.

Kombi bo odšel na pot v četrtek zjutraj, zato vas prosim vse, da mi do srede zvečer dostavite svoje pakete ali me pokličite, da se dogovorimo za prevzem. Pred dostavo me prosim pokličite na 040 424 790.

Vsem hvala še enkrat! Super ste!

Dobrodelnost: Trije Zimski Botri #2

Za začetek najprej misel, ki sem jo slišala pred dnevi na dobrodelni prireditvi za šolski sklad.

"Blagostanje je kot milni mehurček, nikoli ne veš, kdaj se bo razpočil!"

Ko sem pretekli teden objavila pismo Ane, ki nas je vabila, da priskočimo na pomoč in prevzamemo vlogo enega od Treh Zimskih botrov, je objava naletela na velik odziv. Nabralo se je veliko prostovoljcev, ki bi skupaj obdarovali okrog 300 otrok. Večina se nas je javila, da obdarimo enega ali dva otroka.  Mogoče tudi malce v strahu, kaj si bodo otroci zaželeli in ali bo to za nas predstavljalo veliko finančno breme.

Zdaj pa so punce pričele dobivati pisma in izgotovile, da je stanje PORAZNO! Predvsem je stanje kritično v vzhodni Sloveniji. Koroška, Celje, Maribor.
Veste kaj si želijo ti ubogi otroci?

Kapo, šal, rokavice, bundo, čevlje, sadje, makarone, pašteto, zobno krtačko, zobno pasto... le kakih 10% otrok si želi igrače. 
Si lahko to predstavljate??????

Zato še enkrat objavljam prilagojeno Anino pismo in vas še enkrat prosim za pomoč. Tako tiste, ki bi izpolnjevali otroške novoletne želje in tudi tiste, ki bi prispevali "samo" stvari, ki jih ti otroci nujno potrebujejo in ki se sploh nikoli ne bi smele znajti na katerem koli novoletnem seznamu želja. Idrijčani, ki bi želeli prispevati izdelke in oblačila, lahko pokličete kar mene (040 424 790 ali anita.mazgon@gmail.com) in bom poskrbela za dostavo v Ljubljano. Ostali kontaktirajte Ano ali pa dostavite izdelke kar sami na ZPM Moste Polje.

Vse spodaj naštete izdelke lahko kadarkoli dostavite na ZPM, ne samo v okviru te akcije.

In hvala vsem, ki ste že in ki še boste sodelovali pri tem obdarovanju.

Pa še pismo:

Dragi prijatelji,

pred dobrim tednom smo vas povabile k novoletnemu obdarovanju otrok iz
socialno ogroženih družin in na to povabilo se vas je odzvalo mnogo, kar nam
veliko pomeni, predvsem pa nam vrača upanje v dobroto in sočutnost.

Po sestanku z gospo Ogulin z Zveze prijateljev Mladine Ljubljana Moste-Polje
pa smo ugotovile, da je stanje tako porazno, da otroci našim dobrim željam
navkljub veliko bolj kot igrače, potrebujejo hrano in obleke.

Zato se na vas obračamo s prilagojenim povabilom k sodelovanju in seznamom
potrebščin (ki smo ga uskladile z ZPMS), ki jih otroci in njihove družine
najbolj potrebujejo:

1. HRANA: vse! Sol, sladkor, moka, trajno mleko, jajca, čokolešnik, riž,
testenine, polenta, kaša, konzervirane ribe, juhe, omake, sir, salame,
sadje, zelenjava, paštete, marmelade, med, eurokrem, frutabele, ozimnica
(lahko tudi domača), kompoti, piškoti, čokolada, kakav, čaji, kava, ...

2. SANITETNI MATERIAL, KOZMETIKA: vložki, plenice, zobne krtačke, zobna
pasta, milo, šampon, krema, brisače, praški, čistila.

3. OBLAČILA in OBUTEV: copatki (topli, zaradi neogrevanih stanovanj),
pižame, spodnje perilo, rokavice, šal, kapa, trakovi, nogavice, žabice,
bunde, čevlji, škornji, ski-bucke ... (lahko tudi rabljeno, a dobro
ohranjeno in čisto).

4. IGRAČE: vse, samo NE pliš (zaradi prenašanja bolezni).

5. OSTALO: šolske potrebščine (peresnica, svinčniki, barvice, zvezki,
knjige, ...), kozmetična torbica, šolska torba oz nahrbtnik, vrečke, odeje,
vrednostni boni za hrano.

Omenjena živila, obleke, obutev in igrače lahko dostavite vsak dan med 8. in
16. uro na ZPM Moste-Polje, Proletarska 1, (Ljubljana-Moste) ali pa nam jih
do petka, 06.12.2013, dostavite na naslov Jalnova 70
(Ljubljana-Rudnik) in jih bomo me odpeljale na ZPMS.

Hvala za solidarnost!

Alia (031-318-664), Ana (040-505-245) in Vanja (041-20-00-20)

P.S.: Pismo lahko pošljete tudi svojim prijateljem, če mislite, da bi se
odločili za sodelovanje.

P.P.S.: V primeru, da bi poleg tega radi sodelovali tudi v projektu
obdarovanja otrok "Trije zimski botri" prek njihovih pisem Božičku, nam
pišite na zeljeotrok2013@gmail.com.

Recikliranje

Mečem kost za glodanje.

Predlagam, da ukinemo reciklažo.

Zakaj? Zato ker je to ena grozna potuha kapitalističnemu svinjanju.

Večina ljudi, ki jih srečujem, namreč izenačujejo reciklažo z neuporabo. Pa ni.

Tako sem se zadnjič kar nekaj časa pregovarjala z nekim gospodom na javni prireditvi, kjer so za obiskovalce pripravili čaj. V plastičnih kozarčkih seveda. Ko so fantje popili prvi kozarček, sem se s praznim kozarčkov vrnila k mizi, kjer so imeli kotel s čajem. Prosila sem ga, če mi dotoči.
Pa me je prijazno usmeril h kanti za smeti in mi svetoval, naj si kar postrežem s čajem, ki je že natočen.
Ampak jaz ne bi vrgla čisto dobrega kozarčka v smeti. Raje vidim, da mi kar dotoči.
"Ma neee, saj ni treba šparat, lejte koliko jih je še. Kr vzemte novega."
"Ampak jaz ne bi novega. Saj ga že imam."
"Aja, ker tale je že topel."
"Ne, ne, gospod, ker je ta še čisto ok. Zakaj bi metali čisto dober kozarček stran? Dejmo malce paziti na okolje."
"Oh, to vam pa ni treba skrbeti... saj teli so prav iz take plastike, ki jo lahko recikliramo."
"Ja, že... ampak to ni isto. Če ga ne porabim, ga ne bo treba reciklirati."

Eh, potem sva vzajemno ugotovila, da ne bova prišla nikamor. On je obupal in prijel v roko tisto šeflo. Jaz sem samo še skomignila.

Torej. Še enkrat. Reciklaža ni isto kot neuporaba.
Poskušajte raje kupovati izdelke, ki niso pretirano zapakirani, ali sploh ne.
Najraje domače izdelke, sezonske, lokalne.
Take, za katere se ni porabilo še hektolitre nafte, da so se pripeljali iz enega konca sveta na drugega.

Toliko... nisem zdržala, da ne bi malo pojamrala.

Dan D: Kuhanje marmelade

Po napornem tednu, ki se je začel z na prvi pogled rahlo noro idejo in se nadaljeval z mnogo dela, usklajevanja, prošenj, organizacije in navdušenja in končal z napornim kuhanjem.

Cel teden sem nihala med navdušenjem nad tem koliko bo vsega, predvsem prostovoljcev in sliv in med obupom, ko je kako obiranje padlo v vodo, pa se je prikazalo novo in me je bilo strah ali lahko dobimo dovolj kozarcev, pa spet obupa nad slivami in tako naprej in nazaj.

V petek smo bili dogovorjeni še za pobiranje češpelj ampak je točno tisti trenutek ko smo se usedli v avto začelo precej močno deževati in tako smo lahko le upali, da bo v soboto vreme boljše, saj bi bili sicer skoraj povsem brez glavne sestavine.

V soboto se nas je vreme le toliko usmililo, da smo lahko na kakih treh frontah šli nabirat. Na naši fronti nas je vmes sicer še dobro opralo ampak vseeno nam je uspelo nabrati spoštljivo količino češpelj. Kakih 70 kg se jih je nabralo pri nas, skupaj z ostalimi pa vsega skupaj kakih 150 kg. Natančno ne vemo ker sem doma pozabila ta veliko tehtnico.

Ob dveh smo se zbrali v prostorih Pokrite tržnice v Idriji, ki nam jih je prijazno odstopila ICRA Idrija in kar hitro smo zavihali rokave, saj je bilo takoj očitno, da bo popoldne naporno. Odločno smo zagrizli v čiščenje in kuhanje ampak vseeno se je le počasi odmikalo. Ura je hitro tekla in ko smo očistili zadnji sadež je bila že trda noč. Marmelada se je kuhala, nalivala v kozarce, kozarci so se greli v pečici in nato smo vse skupaj skrili pod debele deke, kjer se je počasi hladilo še do naslednjega dne.

Krize s kozarci sem se bala že ves čas, ampak sem bila po enormnem paketu le-teh, ki sem jih pripeljala iz Ljubljane, nekako pomirjena. Ampak ko smo začeli polniti prvi veliki lonec, ki je bil videti brez dna, se je pokazalo, da kriza s kozarci še kako obstaja. Hitro smo aktivirali vse prostovoljce, preko radia in FB-ja obvestili javnost, še celo trgovino so odprli samo za nas, da smo si izposodili še dodatne pokrove. In tudi tokrat se je z hitrim odzivom vse rešilo tako kot je bilo treba. Ampak je bilo na trenutke prav napeto.

Ko smo očisti zadnjo slivo je bil čas za proslavo ampak smo pri zadnjem škafcu sliv vseeno obupali. Če bi hoteli iz njih napraviti marmelado bi morali počakati, da se zadnja doza marmelade še skuha in šele potem skuhati še te. Pa ni šlo. Baterije je zmanjkalo. Smo jih že očiščene podarili naprej. Ko je človek premagan je premagan. Nimaš kaj. Še vedno nas je čakal še najhujši del. Čiščenje. Čiščenje tiste lepljive brozge, ki se je znašla prav povsod kjer je ne bi bilo treba.

Bottom line: Skuhali smo 185 kozarcev (večino litrskih) marmelade, še dodatnih 25 smo dobili podarjenih in še 10 imamo obljubljenih. Kar se mene tiče je bil dan nadvse uspešen. Pa ne samo zaradi marmelade ampak zaradi vseh sodelujočih. Nisem si predstavljala, da bo ideja tako dobro sprejeta in da bo toliko ljudi pripravljenih pomagati. Nekateri so se pripeljali celo čez skoraj pol Slovenije.

Prvih 80 kozarcev smo že podarili naprej, rdečemu križu za novoletne pakete za malčke. Nekaj je bo najverjetneje naprodaj na "Dnevu za spremembe", ki se bo v Idriji dogajal v soboto, nekaj pa je boste lahko v zameno za (velikodušne) prostovoljne prispevke dobili kar na pokriti tržnici v Idriji. Če pa veste za koga, ki bi jo potreboval, ali ste sami med njimi, prosim napišite mi mail in poskrbeli bomo za to, da pride v prave roke. Še vedno raje podarimo marmelado kot denar.

Še enkrat hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali k temu, da je bil ta dan realiziran in da bomo posladkali nekaj juter nekaj otrokom. Upam, da imajo radi marmelado tisto ta domačo, z olupki. Njami. :)

Pa na svidenje prihodnje leto. Upam, da se akcija razširi tudi v druge kraje.

Šefica Vladka. To nas je pokomandirala.

Podarjene marmelade, v še nepopolni postavi.

Nepregledne količine češpelj

Marmelada se že greje pod toplimi dekami.

Borbe so potekale na vseh frontah.

Veronika je posrbela za malico, tudi ta je bila z slivovo marmelado. :)

Tudi Enej je pomagal, bil je med bolj vztrajnimi. :)

Tudi za okraske smo poskrbeli.

In na koncu še najhujši del. Čiščenje.