Izjava tedna

Z Enejem sva velika ljubitelja Črvivih pesmi, Andreja Rozmana Roze. Če se zvečer prepozno spravimo v posteljo in nimamo časa za knjigo ali zgodbico, je skoraj gotovo na sporedu ena od njih.

Pa gledava danes katero bi. Jaz predlagam Janko Bolanko. 

"Ne, ka pol bom pa še jest prehlajen!" Me zavrne mulo.

Potem sva pa izbrala Ustrahovanko.

Postelja je že postlana, 
pod rjuho pa podgana.
Če jo brcneš, ko greš spat,
te ugrizne v podplat.
Ko od groze zakičiš, 
s krikom kačo prebudiš,
ki prijazno kakor muca
dol pod posteljo dremuca.
Ni, da pika bi se bal, 
ker ni gad, ampak udav,
in ko v strahu kvišku švisne,
skoraj že se k tebi stisne
in tako tesno te objame, 
da ti sapo vso vzame.
Ti zato na vrat na nos
stečeš ven - na srečo bos,
saj medtem je za svoj dom
en copat že izbral škorpijon.


Zdaj pa se  začne najhuje:
strah, da kdo te opazuje
in da zdaj zdaj nate plane
ven iz sence nepoznane
volkodlak ali vampir, 
te požene v divji dir.


Zdaj bojiš se čisto vsega,
sam si v noči, polni zlega.
Le da večjo uzreš rastlino,
čimdlje stran od nje greš mimo,
saj ne veš, kako izgleda
tista, ki je mesojeda.


Ko le prideš med ljudi,
ti so strašni roparji,
ki zalotiš jih pi tem,
ko bogat delijo plen.
Ker te gledajo krvavo,
veš, da zdaj ti gre za glavo.
Glasno krikneš na pomoč,
zdaj pa spat in lahko noč.