vam povem nekaj malega o naših težavah z birokracijo.
Teh je bilo in jih je še vedno toliko, da včasih res ne vem več ali naj se smejim, držim za glavo ali naj se vsedem v kot in se zjočem.
Bom napisala samo največje cvetke, manjše so šle itek že v pozabo. In jih dala kar v alineje, da bo bolj pregledno. :)
Najbolje, da se kar usedete, ker tole bo trajalo.
1. Naša parcela stoji ob mali makadamski cesti, ki je z leti malce spreminjala pozicijo. Kakšen je bil redosled dogajanja ne vem, ampak nekako se je zgodilo, da je med našo parcelo in dejansko cesto, nastal mali pas zemlje. In ta mali pas zemlje nam je delal težave že takoj na začetku. Ne vem več za kaj seje šlo, se je šlo zaradi oddaljenosti od ceste, za kak podpis... pojma nimam. Spomnim pa se rešitve iznajdljivega (hvalabogu za take) uradnika. Ugotovil je, da je pas tako ozek, da če da na fotografiji merilo 1:50.000, ki je še dovoljeno, se na printu tega pasu sploh ne vidi. Ergo, ga ni. Rešeno.
2. Glede Občinskega prostorskega načrta (OPN) smo imeli na naši lokaciji precejšnjo srečo. Verjetno je to edini kvadratni kilometer v občini, kjer ni strogih predpisov glede zunanjosti hiše in je dovoljena ravna streha.
Matej si je zamislil, da bi oblika hiše sledila oblikam iz narave in si je zadnji del hiške zamislil rahlo zaokroženo. No, tu smo potem naleteli na težavo. Kajti nikjer ne piše, da so dovoljene tudi zaokrožene linije strehe. Sicer tudi nikjer ne piše, da so prepovedane, ampak to je to. Ne gre. Rešeno.
3. Ker do naše parcele še vedno ni zgrajen javni vodovod, zajem vode pa je ob sušnih dnevih premajhen že za obstoječe hiše, se je občina (hvala občina) odločila, da zgradi vodovod do naše hiše. Ko so se začeli ukvarjati s traso in zanjo določili kar obstoječo cesto, so ugotovili, da cesta sploh ni v občinski lasti ampak je v lasti dveh gospe. Ena od njiju potrebuje vodovod, drug pa živi v tujini. Ko so, to drugo, kontaktirali glede prodaje, seveda ni bila navdušena. "Kako bi od mene kupili parcelo, če so mi pa rekli, da nimam nič sveta tam gori? Če bi imela parcelo, bi si zgradila vikend!" je bil njen odgovor. Kako zdaj ženski, ki slabo razume slovensko, razložiti, da parcela ni parcela ampak polovica ozkega pasu ceste, s katerim si ne more pomagati nič. Dodajte k temu še ostarelega birokrata, ki ne sledi več zahtevam službe in samo še čaka na konec, pa smo pri (več) letih kotalkanja med vsemi udeleženci. Pa pošta, pa notarsko overjeno, pa notarsko prevedeno, pa pooblastila, njeni obiski pri notarju v njeni državi. ZA CRKINT.
In ko že misliš, da zdaj je pa že vse rešeno. Občina samo še pridobi gradbeno dovoljenje in potem akcija(!), se najde še nekdo, ki ima po nekem čudnem naključju neko služnostno pravico na tej poti. Sicer je ne koristi, živi daleč stran, ampak noče podpisati, ker ima star spor z občino. Lepo. Ni še rešeno.
4. Tisti mali pas zemlje, ki sem ga omenjala v prvi točki. No, tudi tisti pas zemlje je bil v lasti zgoraj omenjenih lastnic in ob nakupu zemljišča za vodovod, so nam šli na občino na roko in v vsa pregovarjanja vključili še naju. Tako, da hkrati z zemljišči, ki jih odkupujejo oni, odkupiva ta pas še midva. Zadeva je bila rešena že pred dobrim letom in pol. Iz davčne smo dobili obvestilo o znesku davka, ki ga moramo plačati. Plačamo. Čakamo na povratno informacijo, da lahko nadaljujemo. Vmes že malce pozabimo, pa še vedno čakamo. Informacije od nikoder. Lastnica pove, da je občina svoj del že plačala, midva pa še vedno čakava na informacijo. Ker se nama je zaradi (sledeče) točke 5 začelo že malce muditi, sva začela raziskovati.
Iz notarske pisarne nama javijo, da potrebujeva overjeno kopijo pogodbe, ki jo pošljejo z davčne. Izvem, da davčana pošlje to kopijo eni od strank na pogodbi (poljubni). Po klicu na davčni urad izvem komu so pogodbo poslali in na srečo niso poslali tisti lastnici iz tujine ampak tej v bljižini, ki je v množici papirjev povezanih s tem, pogodbo pač pospravila, ne da bi vedela, da jo bo še rabila.
Ko jo je potem po letu dni nesla k notarju, so se vmes že spremenile parcele. Zato moramo pridobiti potrdilo o spremembi z geodetske uprave in soglasja vseh, preden gre lahko na zemljiško knjigo in preden midva dejansko kupiva parcelo. Ni še rešeno.
5. Tripartitna pogodba z Elektro Ljubljana. Najprej smo potrebovali soglasja vseh udeležencev, da lahko potegnemo elektro kabel od najbližjega stebra, čez cesto do našega priključka. Vse to seveda mastno plačamo. Ko je kabel napeljan, ga moramo podariti Elektru, ki potem z njim upravlja. Ker Elektra v prejšnji pogodbi ni, potrebujemo novo pogodbo in vsi udeleženci moramo podpisati novo soglasje. Zdaj potrebujejemo dokument iz točke 4, da končno plačava in postaneva lastnika pasu ceste iz točke 1. Kajti sicer potrebujeva soglasje od lastnice iz tujine, saj pooblastilo, da soglasje v njenem imenu daje njen sorodnik iz Slovenije, ne velja več. Vmes so se namreč spremenile številke parcel.
Sledite? Ne? Nič hudega, jaz tudi ne.
Me prav zanima, kaj nam bo čas še prinesel.
