Načrtno nenačrtovano, nepričakovano pričakovano.

Sem čakala še zadnjo potrditev, da je vse v redu, pa se je komaj izšlo, saj se na spletu očitno že na veliko ugiba: "a bo, al ne bo". :)

Kaj je sprožilo ugibanja? Pomanjkanje tekaškega dnevnika?

Pri tistih, ki me večkrat vidite(jo) v živo, je za ugibanja že malce prepozno, saj je že kar na daleč očitno. Moj trebuh, ki je že v ne-nosečem stanju za 4 mesece velik, je v trenutnem 13 tednu že za kakih 6 mesecev izbočen. Sploh po kosilu.

Torej: bo, bo. :) Enkrat sredi januarja.

Kot napisano v naslovu, je bilo načrtno nenačrtovano, saj se po vseh mukah, ko smo načrtovali Reneja, tega nisva več pripravljena iti. Če bo - bo, če ne bo - ne bo. Itak ne bo. Tako sva si predstavljala. But guess what.

In moram povedati, da je občutek kar malce nenavaden. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se navadila na idejo, da spet raste nekaj malega v meni, kar bo že čez nekaj mesecev vpilo in zahtevalo vso pozornost zase. Kdo se je zdaj tega spomnil? Pri tretjemu te še malce bolj zaskrbi, kako bomo vse to nafutrali in došolali. In ko se z mulcema sprehajam in imam že zdaj polne roke dela, mi ni jasno kako bomo to izpeljali. No, ampak nekako bomo že.

Če povem po pravici, sem se prav zares začela veseliti dojenčka šele pretekli teden, ko sem na UZ videla že čisto pravo malo bitjece. Srček, želodček, utripajoča popkovnica in tiste simpatične male, suhcene nogice z nesorazmerno velikimi podplatki. Neverjetno že tretjič grem skozi to in sem še vedno presenečena kako hitro se mala brezoblična packa na ekranu spreminja v čisto pravega dojenčka. Neverjetno.

Neverjetno je tudi, kako se vlečejo ti prvi trije meseci, z "jutranjo" slabostjo. Jutranja my ass. Slabo mi je po vsem kar pojem. Srečna sem edino takrat ko jem. Po nekaj minutah pa udari slabost. Pa ne za bruhat slabo. Samo slabo. In neke vrste zgaga, ki jo čutim prav v čelu. Najbolj bizarno pa je to, da mi je slabo po vodi. Ko si umijem zobe in spijem še kozarček vode zraven, mi začne kar obračati. Obup. V prvem mesecu sem se zredila že 3 kg, samo zato, ker mi je bilo najmanj slabo po kruhu. In potem sem jedla kruh petkrat na dan in bila ves čas lačna. HB sem kmalu ugotovila, da mi je še najmanj slabo po solatah in zdaj jem solate za večerjo in zadržujem težo na prvih treh kilah. Tokrat si ne bom dovolila, da se zredim za več kot 10 kg. That' the plan.

In utrujenost. Vsak večer sem tako utrujena, da postanem kar živčna v svojem telesu. Če bi se lahko, bi se najraje bi se slekla iz svoje kože, če bi se lahko. Tako grem pač spati s kurami. Ali pa takoj za njimi.

No, pa lahko noč. :)