Pol leta

Še ena tistih objav, ko ne morem verjeti, kako čas beži.

Danes je že pol leta odkar smo prvič pocrkljali našega Reneja. Malega šrtukelčka, ki je samo jedel in spal. Zdaj je pa že cel fantek, tak, ki ga zanimajo avtomobilčki in telefoni, ki se nadvse zabava, ko okoli njega skače njegov starejši bratec, in z največjim navdušenjem opazuje sebe v ogledalu.

V nasprotju z Enejem, ki je pogosto zaspal kar v dnevni sobi na svoji igralni podlogi, rabi Rene svoj mir in red. Spi samo v avtu, vozičku in v postelji. Če zvečer ob osmih še ni v postelji začne od utrujenosti vpiti in jokati, kot bi ga zvijali najhujši krči. Če ob osmih spi, spi najprej do polnoči - enih, ko zahteva malico in potem do jutra. Zjutraj vstajava med osmo in deveto.

Prav tako kot Enej, je tudi Rene en velik pocrton, ki svet najraje opazuje iz varnega naročja svojih staršev. In včasih ko naj bi spal, ga vidim, kako me opazuje. Ko vidi, da ga gledam, mirno zapre oči in zaspi.

Z njegovim zdravjem nimamo skrbi. Še največ skrbi nam je napravil takoj v porodnišnici, ko je z zlatenico podaljšal naše bivanje tam in s svojimi ušeski, ki se niso in niso hotela odzivati na slušni test. Desno smo na koncu le stestirali in je bp., levega pa bomo morali testirati še enkrat januarja. Ampak prepričana sem, da je vse ok. tudi s tem.

In ker je zdrav in, do pred kratkim, ko je začel jesti kašice, izključno dojen, je tudi velik in težek. Koliko točno bomo izvedeli po novem letu. Za zdaj vam lahko samo povem, da so mu oblačila, ki so namenjena za otroke od 6-9 mesecev, povečini že premajhna.


S to dudo mi je tako simpatičen. Spominja me na Maggie Simpson.