NIč

Ko sva prišla z Renejem iz bolnišnice, sem mislila, da sem povsem spočita.
A ko sem se naslednji dan zbudila, spet na zadnjih dvajsetih centimetrih postelje in ko sem popoldne, ko sem ostala sama s fantoma ob njunem nenehnem cviljenju, padla v jok, sem ugotovila, da sem do konca utrujena. In takrat mi je kot radi rečemo, odkrilo pokrovko, in sem ugotovila, da sem zrela, da Reneja preselimo iz najine postelje v svojo.

Ne, ne.. saj on svojo posteljo že dolgo ima. Le uporabljal jo je bolj poredko. Uporabljal jo je od trenutka ko je šel spat, pa do trenutka, ko sva šla midva spat. S tem, da se je v tem času vsaj trikrat zbudil. Za vsak slučaj, da naju ne bi zamudil. Ko je bil v najini sobi pa je spal ko bubica.

Takrat pa sem se odločila, da ga v svojo posteljo preprosto na spustim več. Da bom ob vsakem njegovem joku šla k njemu in bom tam, dokler ne bo zaspal nazaj. In tako se zdaj že dva tedna ponoči sprehajamo sem in tja. Prvi dnevi so bili grozni. Vsako uro se je zbujal. Potem je bilo že nekoliko bolje in potem spet slabše. V četrtek ga je trkal mlaj in se je spet zbujal na vsako uro. Danes se je zbudil samo enkrat. Pa še to takrat ko midva še nisva spala. Seveda je bil potem ob šestih pokonci, ampak pustimo to. Za danes držim pesti.

Seveda imajo ti nočni sprehodi svojo ceno. Hkrati še z vsemi drugimi stvarmi, ki nama trenutno visijo nad glavo. Tako se mi zdi (ne samo zdi, tako je), da ne naredim prav nič. Pa tako sem si predstavljala, kako bom zdaj, ko bo šola in imam dopoldneve "frej" naredila vse in še več.

Zdaj pa nič.
V službi ni nič od mene.
Doma je raztur.
Rekreiram se ne nič.
Naspim se ne nič.
Ne kuham.
Na to-do listi, ne prečrtam nič.
Ne sprehajam se po kavicah. Ne likam, ne perem, ne pospravljam.
Časa pa nimam. Nič.

Nič.

Saj enkrat bo bolje, anede?