Sreča

Včeraj sem imela veliko srečo, čeprav se mi takrat ni zdelo tako. Ampak vse bi se lahko končalo drugače.

Ko sem šla v Ljubljano, je, malo naprej od cestninske postaje Log, tik pred mano začelo zanašati avto. Najprej proti odstavnemu pasu, nato nazaj na cesto, ga tam enkrat zavrtelo, nato pa ga je odneslo v jarek ob avtocesti, kjer je pristal na strehi. Tudi njemu ni bilo nič. Ampak, če bi vozila tik za njim, ali če bi ga prehitevala, bi treščila skupaj.

Nato sem šla parkirat pred Fakulteto za zdravstvo. Ker je bilo vse zasedeno sem obračala in zapeljala ne en pločnik, ki ga nisem videla. In z enim kolesom že čez pločnik. Z drugim kolesom sem že skoraj obvisela v zraku. Še centimeter ali dva bi zapeljala nazaj in bi nasedla. Hitro sem našla štiri prijazne fante, da so mi porinili avto nazaj na pločnik.

Nato sem se ustavila pri Zofiji in jo za las ujela, preden je morala od doma.

Ker imam že toliko sreče, upam tudi na srečo pri žrebu. Riba podarja bodi, ki bi bil ravno pravšnji za Reneja. Držte pesti. :)

Zdaj pa ja...

zdaj bom pa lahko kaj naredila, tudi ko fante ne spi. Bova v družbi. :)

Škatla

Najboljše igrače so zastonj ali pa zelo poceni.

 

Rezultati

Evo, volitve so mimo.
Končni rezultat pa, po moje, porazen. Verjetno najslabši možni izzid od vseh slabih, ki so bili realno dosegljivi. Bah.

Kar pa se tiče naše stranke, rezultati tudi niso najboljši. Ampak ob vsej medijski blokadi in mišlenju volilcev v stilu "ni važno kdo, samo da ne bo Janša", ali strogo za Janša, bi bilo bolje težko.  Se mi zdi pa nedopustno, da smo v teh časih, ko nam postaja prek...to jasno, kako pomembna je ekološka usmerjenost, še vedno ni zelene stranke v vladi. Ampak hej, tako smo volili.

Kar pa se mene osebno tiče, se mi zdi 0,86 % glasov v našem volilnem okraju, pa naj se sliši še tako malo, ogromno. Izračunala sem, da to pomeni približno 750 glasov. In glede na to, da sem imela obljubljenih le šes, sem se bala, da bo pri tem tudi ostalo.

Tako, da se na tem mestu zahvaljujem vsem, ki ste dali svoj glas zame. Žal pa bom takoj tudi, tako kot se v politiki spodobi, prelomila predvolilno obljubo. Torej, dragi moji, toliko čokoladic pa res nimam (več). Bom pa kaj spekla. :)

Živalce

Moja sovja družinica je dobila novega člana. Broški,  izpod rok Sovice Oke in torbici, izpod rok Ribe, se je pridružila mala črna sovica, ki sem jo nakvačkala sama. Malce je še "čuglesta" ampak naslednja bo lepša. In glede na to, da pet ur pred zadnjim šivom nisem znala nakvačkati niti osnovnega vozla, sem nanjo zelo ponosna.

Popoldne pa sva z Enejm spekla še polnozrnato družinico ježkov. Na fotografiji se sicer ne vidijo najbolje, a so nama odlično uspeli. Žal so mnogi med njimi že odšli k svojim novim prijateljem rakom, žvižgat jim. :)

Dojenčki brez plenic

Pred časom sem na internetu slučajno zasledila blog (ki ga zdaj ne najdem več) in nekaj člankov o tem, da imajo tudi dojenčki nadzor nad izločanjem. A ker jih takoj ob rojstvu oblečemo v plenice, počasi na to pozabijo.

Ker nič ne verjamem na besedo in se moram o vsem prepričati sama, sem poskusila. Ko se Rene zjutraj zbudi, ga dvignem in ga v sedečem položaju držim nad kahljico. In mišek mali se takoj, res, takoj, pokaka in polula. To ponovim še vsakič ko ga preoblečem.

Zdaj to metodo prakticiramo že več kot mesec dni in se res zelo, zelo redko, še pokaka v plenice.

Poskusila sem ga zavijati v bombažne plenice, da bi  s tem ugotovila kakšen je njegov "vzorec" lulanja, a sem hitro obupala. Lula pa veliko prepogosto, da bi se ukvarjala s tem. Če bi hotela ujeti lulanje, bi morala biti nenehno na preži, da bi ugotovila kdaj to počne. Tako smo ostali samo pri kakanju. Ampak je super. Porabimo bistveno manj pleničk kot smo jih prej.

Baje je čas za navajanje, na to metodo, nekje do 6 meseca. Potem pa se navadijo nadzor ignorirati.

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjigo sem prebrala že pred časom, a sem si morala vzeti čas, preden sem jo dala na blog.

Zdela se mi je tako navadna. Pa sem razmišljala zakaj.

Ugotovila sem, da verjetno zato, ker se tako kot je napisana, počutim tudi jaz medtem ko tečem.
Po glavi se mi pletejo nepovezane zgodbice. Razmišljam o tem kaj je, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, včasih se vmes malce izgubim in se zavem sama sebe šele čez nekaj časa, že povsem na drugem kraju.

Lepo je, ko te nekdo tako povabi v svojo glavo, ko ti razkrije svoja razmišljanja, vzgibe in navade.

In res je, kot je zapisano v spremni besedi. Bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno  po zahtevni preizkušnji telesa - napiše svojo zgodbo. Jaz bi izbrala prvo. A ponavadi sem potem zaprla luč in sladko zaspala. Bi jo morala prebrati še enkrat spomladi, za malo motivacije.