Naš Arne, adrenalin freak. :)

Ne, za Arneja ni bilo dovolj, da je naju z Davidom na najlepši dan v letu popeljal na izlet. O, ne! Te lepote si je hotel ogledati tudi sam. Ampak zanj avto ni dovolj, o ne... On si je naročil kar helikipter.

Zdajle se hecam, ker 100 % zaupam, da bo to le en hudo zabavna anekdota, ki jo bo Arne pripovedoval svojim vnukom. V času dogajanja pa je bilo diametralno nasprotno od zabavnega.

Pa se vrnimo na začetek.

Čeprav je možnost okužbe majhna in se mnogi ginekologi za to testiranje ne odločajo sem imela srečo, da moja ginekologinja pa te teste zagovarja in že v nosečnosti jemlje brise za Streptokok b. Izkazalo se je, da je bris pozitiven in da bom med porodom potrebovala antibiotik, da se otročiček ne bo okužil.

Ker je porod potekal sanjsko in (za Arneja) prehitro pa je ob rojstvu vseeno še mali črviček dobil svojo dozo Antibiotika.

Potem smo se en dan crkljali. Naslednji dan na viziti pa so opazili, da ima nenavadno hladne nogice in so mu za vsak slučaj vzeli kri. Izkazalo se je da ima povišan vnetni kazalec Crp. Ko so čez par ur vzeli kri še enkrat, je bil le ta še znatno bolj povišan in odločili so se, da ga premestijo v Ljubljano. Torej ravno to, zaradi česar sem se s tako težavo odločila za Postojno. Premestitev, jaz pa naj čakam v Postojni. Groza.

In ne le, da so ga premestili. Ponj so prišli s helikopterjem. Sicer so mi zagotovili, da je to zgolj stvar možnosti in nikakor ne nuje je občutek, ko ti, na videz, povsem zdravega novorojenčka v spremstvu policije naložijo v inkubator in z njim odletijo v nebo, milo rečeno, grozen. Čeprav poskušaš ohranjati pozitivne misli, se po drugi strani spet bojiš, da pa vendarle lahko gre kaj presneto narobe.

No, ker sem bila vsaj jaz po porodu kot rožica, so me takoj naslednje juto odpustili domov in sem lahko šla k njemu na obisk. Zvečer sem šla sicer še domov, na novo spakirat, danes pa sem tudi jaz že pri njemu.

Njegovo stanje se je medtem že izbolšalo. Potrdili so da gre za to bakterijo, tako da so antibiotiki pravi in je crp padel. Če nas torej kaj ne preseneti in upam, da nas ne, bo enkrat v naslednjem tednu že doma nagajal bratoma.

Do takrat pa pošiljava poljubčke in pozdravčke iz pediatrične klinike in se vam priporočava za dobre misli in energijo.