Kako sem prišel na svet - Arne

No pa je prišel čas še za zadnjo porodno zgodbo iz naše familije.

Res sem si želela, da enkrat pa izkusim prave popadke, ne pa da grem tudi tokrat brez popadkov v porodnišnico. Pa se mi je nekajkrat že zdelo, da bo spet tako.
Po "pretečenem" roku, sem namreč hodila na dva dni na preglede v porodnišnico v Postojno in tam so mi že ponujali tudi že pospeševanje poroda. Sploh potem, ko je grozil sneg, so me želeli kar zadržati pa malce pospešiti s tabletami ali pa s predrtjem mehurja. Na srečo sem bila dovolj odločena sama pri sebi, da čeprav mi je bilo zelo neudobno čakati spontan porod vseeno čakam, vsaj dokler se dojenček dobro počuti. In da sem bila dovolj glasna, da sem to tudi povedala.

No, tako sem, po kar nekaj neprespanih nočeh, polnih lažnih popadkov, ki so po kaki uri štetja vedno izzveneli, v soboto 25. 1. zjutraj, okrog osme ure končno dočakala čisto prave popadke, ki so se lepo stopnjevali. Ko sem ugotovila, da je vzorec pravi, sem hitro skočila pod tuš, Davidu pa naročila naj pokliče mamo. No, njemu se je zdelo, da lahko komot sama napakirava mulca in jih odpeljeva k mami, ampak je štoparica prav hitro pokazala, da to pa ne bo držalo. Že ko sem prišla iz kopalnice so se popadki zgostili že na tri minute, dve minuti in pol in kar hitro je bilo treba odditi na pot.

No, na srečo (tokrat), moje telo očitno slabo prenaša ležeče in sedeče položaje ali pa stres, in so se mi popadki med potjo malce razredčili in so se pojavljali samo še na pet do šest minut. Še vedno pa so bili kar precej intenzivni.

Ko sva okrog desetih prišla v porodnišnico, je na CTG-ju že bila še ena nosečnica, ki se ji je tudi zdelo, da ima popadke, in sva kar dolgo čakala nanjo in medtem prijetno klepetala z njenim možem. Jaz pa sem vmes predihavala popadke, ki so bili že precej močni. Njiju so poslali nazaj domov, jaz pa sem zasedla njeno mesto. Kar nekaj časa smo snemali popadke, ki so se meni zdeli že precej močni, ampak spet, v ležečem položaju, precej manj kot stoje. CTG-ju se niso zdeli nič posebnega in babica, ki me je sprejela, bi me še kar za nekaj časa poslala nazaj domov. Odprta sem bila tri centimetre.

Zagotovila sem ji, da do doma ne bom več prišla in da se bodo popadki precej ojačali, ko me odreši ležečega položaja. Ker pa mi je pri prejšnjih porodih klistir precej pospešil popadke, sem predlagala, da čeprav želim čimbolj naraven porod, to pa lahko vseeno poskusimo za pospeševanje. Predora mehurja pa ne želim. Če to ne bo zadostovalo, se bomo pa že kasneje dogovarjali naprej.

Ker sem se najbolj bala, da se mi ponovi zgodba z zoprno babico iz Enejvega rojstva, sem se predčasno, ko sem se še dogovarjala za porod v babiški hiši, dogovorila z babico Katjo, da jo pokličemo ko bom sprejeta v porodnišnico (v Postojni se to lahko dogovorite - proti plačilu seveda). Ker mi je bilo pomembno le-to, da je prisotna babica prijetna, sem najprej povprašala babico Polono (ki me je sprejela) ali so ona oz. ostale prisotne babice naklonjene naravnemu porodu. Zatrdila mi je, da so vse temu zelo naklonjene in tudi ona sama mi je bila izredno simpatična in prijetna, pa še zabavna zraven, zato sva se z Davidom odločila, da babice Katje niti ne kličemo. Kar se je izkazalo za pametno potezo, ker bi prišla prepozno. :)

Z babico sva se sprehodili do sosednjega prostora, kjer mi je nastavila kanila za antibiotik, ki bi ga morala prejeti štiri (!!!) ure pred porodom, da bi zadoščal kot zaščita proti naši nesrečni bakteriji, da ga Arneju ne bi bilo potrebno prejeti ob rojstvu. In klistir. To je bilo ob 11.20.

Med delovanjem tople vode so se mi popadki tudi tokrat pomnožili krat tri in le s težavo sem se uspela stuširati (še en popadek pod tušem, pa bi odtrgala držalo za brisače, ki je bilo tako priročno montirano na steni. :)), podpisati papirje za sprejem, se preobleči in se sprehoditi do porodne sobe.

Tu pa se je vse odvijalo tako bliskovito, da bi skoraj uspela prešteti popadke, ki so sledili.
Sledilo jih je kakih šest ali sedem. Prva dva sem preživela stoje. In tu sem si res želela, da bi vedela koliko teh presnetih bolečihkotpes popadkov me še čaka. Babica mi je zagotovila, da vsakič eden manj. :) (Všeč so mi ljudje s smislom za humor v kritičnih trenutkih. :)) Spet sem se spraševala, kajhudičajemenitotreba in le zakaj ne bi vzela česa proti bolečinam. Ampak ker sem že prej vedela, da bo do tega prišlo, sem tudi vedela, da bom na koncu vesela, da sem zdržala. Med tretjim popadkom sem se morala uleči, da me je pregledala in sem bila že sedem centimetrov odprta. Torej, to pomeni, da konec ni več daleč. Še en popadek na postelji in hitro sem skočila spet pokonci. Še trije, štirje popadki in začutila sem, da se bo razpočil mehur in da bo čas za pritiskanje.

David je kasneje povedal, da je takrat videl, da tole bo šlo pa hitro, ko je babica začela pospešeno deliti navodila še drugi babici, ki je prišla na pomoč.

Predlagala mi je, da najprej poskusim, kako mi ustreza položaj na pručki in moram reči, da sem bila navdušena. Še bolj "učinkovit" in manj naporen, kot položaj na blazini, pri Renejevem porodu. Le babici sta se mi smilili, ko sta čepeli nekje na tleh in razumem, zakaj niso vse pripravljene oz. sposobne voditi takega poroda. Še nekaj popadkov in nekaj trenutkov čakanja, da je poskrbela, da je glavica previdno pripotovala skozi porodni kanal in se presredek ni raztrgal in naš mali Arne je bil ob 12.16 že zunaj. Tokrat sem imela kar sama čast, da sem prerezala popkovino.

Spet sem bila navdušena nad tem, kako bistro glavo sem imela. Tudi med najintenzivnješimi popadki sem se čisto komot pogovarjala in jasno izražala svoje želje, mnenje in potrebe. In po porodu sem bila takoj povsem "normalna", nekaj povsem drugega kot pri prvem porodu, ko sem bila utrujena in zadeta.

Potem smo se preselili na posteljo in se naslednje tri ure prijetno crkljali in se spoznavali.
Nisem mogla verjeti, da je tale čudoviti, popolni, drobižek z petimi prstki in dolgimi nohtki še ves rdeč in ves dišeč zdaj kar naš. Čisto drugačen je bil kot Enej in Rene in niti približno tako lačen kot ona dva, ki sta se takoj zagrizla. Se mi je zdelo, da je bil porod skoraj prekratek in prelahek, da bi lahko v celoti cenila to malo štručko v svojih rokah. Skoraj preveč popolno je bilo... in kot se kmalu izkazalo je bilo res... ampak to zgodbo pa že poznate.