Zibka

Zdaj smo jo pa že toliko stestirali, da lahko s ponosom povem, da je tale naša zibka ena prav posrečena zadevica.
Arne v njej zelo dobro spi in je to naš prvi dojenček, ki spi v svoji posteljici namesto v najini postelji.
Nameščena je dovolj blizu, da mu lahko kar iz postelje dam dudico in tako prijetno se ziblje, skoraj kot perpetum mobile. Zazibljem in potem se kar ziblje in ziblje.
In čeprav sem si rekla, da tokrat pa ne bom imela senzorja za dihanje, sem na koncu vseeno popustila materiniski zaskrbljenosti in ga kupila. Ko pa sem ga dobila, sem se ustrašila, da ne bo deloval, glede na to, da se zibka ves čas rahlo premika. Pa sem na srečo ugotovila, da senzorja to prav nič ne moti.

Kar žal mi je ko vem, da jo bo v nekaj tednih, mogoče v mesecu ali dveh že prerasel. Kar še eno malce večjo bi naredila.

V splošnem me kar žalosti ko gledam kako hitro raste. Prvi bodiji so mu že premajhni, tisti najlepši v katerih je prišel iz bolnice. Prav gledat sem šla, če se še dobijo taki. Pa jih ni več. In pižamici, ki sem jih kupila, ko sem videla kakšen drobižek je. Prav tako je prerasel tudi že kapico in copatke.

Verjetno je to tudi zato ker vem, da je zadnjič. Da me tiste male nogice ne bodo nikoli več brcale v trebuh. Zelo pa uživam v tem, da nisem več noseča. O kako lepo je samo biti. Brez slabosti, brez utrujenosti, z energijo za ukvarjanje tudi z Enejem in Renejem.