Kako sem prišel na svet - Rene

Pa nadaljujmo z porodnimi zgodbami.

Glede na to, kako sem doživela svoj prvi porod, lahko rečem, da sem imela veliko srečo. Imela sem srečo, da sem za vse kar se je zgodilo prvič krivila babico, ki je bila takrat z menoj. Kaj lahko bi se mi zgodilo, da bi za vse okrivila sam porod ali pa otroka. Tako, ker sem vedela, da je bila "vsega kriva ona", pa se drugega poroda nisem čisto nič bala, saj sem vedela, da če ne gre nekaj hudo narobe, slabše od prvega ne more biti. Vedela sem, da če v sobo stopi babica s podobnimi idejami, jo gladko naženem ven in zahtevam drugo.

Ves čas nosečnosti sem nameravala roditi v Ljubljani in vzeti s seboj doulo (prijateljico Tito), kar se je potem izkazalo za nemogče, saj imaš lahko v Ljubljanski porodnišnici s seboj samo ali-ali. Moža ali doulo. Nato sem planirala po vezah priti do dobre babice ali pač poskrbeti, da bom lahko počela točno to, kar sem si zamislila. Epiduralna me ni nikoli zanimala, že zato, ker jo ponujajo le v Postojni, kjer imajo menda slabo pediatrijo. Ni mi všeč njihova nagnjenost k temu, da ti ponoči otroka vzamejo (kar se je zdaj menda že nekoliko izboljšalo in se vse več mamico odloča, da jih ima pri sebi), kar zame ni bila opcija, in ga po možnosti nafutrajo z Aptamilom, da jim ponoči ne piska. Obenem pa ga še, če je z njim slučajno kaj narobe, odpelejejo v Ljubljano, mamica pa ostane v Postojni. Čeprav se to le redko zgodi, tega ne bi nikoli dovolila.

Proti koncu nosečnosti, pa se je pokazala druga možnost. Tita, ki je tista profesorica, ki sem jo omenjala že v prejšnji zgodbi, me je seznanila s programom "Zdrava ženska - zdrave družine prihodnosti", ki ga izvajajo na njihovi visoki šoli in ponuja določenemu številu žensk v letu izobraževanje o nosečnosti, porodu, dojenju in vsem kar pride zraven in tudi spremstvo pri porodu. Pogoj je bil, da porod poteka v Postojni, saj so imeli le tam toliko posluha za program, da so dovolili tovrstno "odstopanje od normale". Na izbiro pa smo imeli porod v porodnišnici ali pa v porodnem centru. Tita je naredila lepo reklamo porodnemu centru, vendar me je odbijalo dejstvo, da je to Postojna in da "tam spodaj (v centru)" sicer ni mogoče dobiti ti. umetnih popadkov, hkrati pa tudi ne protibolečinskih sredstev. Pa še po 100€ na noč zaračunajo. Po drugi strani pa lahko spodaj biva vsa družina, kar se mi je zdelo super, pa še bazen za porod v vodi, je vključen v ceno, zgoraj pa imaš za ta namen banjo, ki jo je potrebno doplačati 170€.

Potem sem mozgala in tuhtala in razmišljala, se posvetovala, pregledovala posnetke naravnih porodov na You Tube-ju, spala sem že itak slabo. Bolj kot sem razmišljala, bolj se mi je zdelo logično. Saj ženske nismo šle rojevati v porodnišnice zato ker bi nas bolelo, tja smo šle zato, ker je bilo preveč nepotrebnih smrti pri porodu, ki bi se jih dalo preprečiti, če bi bil zraven zdravnik. Oni pa so se potem odločili namesto nas, da je bolečina prehuda in zmedicinizirali (?) porod do konca. Na koncu sem se že kar nekako navdušila za naravni porod in sem se odločila, da se prijavim, grem na predavanje in se potem odločam naprej.

Ko sem šla na prvo predavanje in sem spoznala vse udeležene babice in spoznala tudi "svojo" babico Tejo Zakšek, ki naj bi nas spremljala pri porodu, pa sem bila povsem "prodana". Teji sem zaupala od prvega trenutka ko sem jo spoznala in vedela sem, da bo z njeno pomočjo vse potekalo super. Čez par dni sva šla še na ogled porodnega centra in od takrat naprej me je bilo strah samo še tega, da bo center takrat zaseden. Rezervacij pa žal ni (seveda, saj itak ne vemo za kdaj naj ga rezerviramo :)) mogoča. Teja nama je razložila celoten potek, kaj vse potrebjeva, na kaj morava biti pozorna, ipd.

Ker se je predvideni datum poroda že hitro bližal, smo imeli potem cel teden akcijo. Bolj ko sem mislila, da imam že vse pripravljeno, bolj so se mi nabirali opravki. Predavanja, dobiti potrdilo da nimam virusa HIV ali HPC, posneti CD s prijetno muziko za k porodu, posneti še zadnje fotke s trebuhom in končno napisati porodni načrt. In ko sva napisala zadnjo piko na porodnem načrtu (dobesedno), mi je ob enih ponoči odtekla voda.

Hitro se javim Teji in pokličem Tito, ki se je ponudila, da gre zraven. Mamo, da pride paziti Eneja (oni trije, mama, ata in Enej so imeli že spakirano, da gredo naslednji dan na morje, kar je seveda padlo v vodo, saj sem hotela, da ga čimprej po porodu pripeljejo k nam, da spozna bratca). Pripravila sem še malico (lubenico in solato z rižem) saj je Teja ves čas poudarjala, da ženska z praznim želodcem ne more roditi, in smo šli.

Ko smo prispeli v Postojno je bila Teja ravnokar v nočni in me je sprejela kar ona. Me pogledala (bila sem šele 3 cm odprta), mi dala čudovito haljinico (blago so morali nakrasti kakim prababicam, ker takega se pomoje ne dobi več :)) in nas pospremila v porodni center, ki je bil na srečo prost. Tu smo se prijetno namestili vsak v svojo posteljo in čakali, da se začne dogajanje.

Razen sem ter tja kakega popadka, se do jutra ni zgodilo nič. Za zajtrk smo si zaželeli kruh in mortadelo in ko se je Tita skoraj že odpravila v trgovino, so nam točno to prinesli za zajtrk. Vmes se je oglasila še Teja, naredila CTG, gotovila, da se dogaja nič in odšla domov. Dogovorili smo se, da se kasneje oglasi oz. naj jo pokličemo, če se zadeve začnejo odvijati. Tudi Tita je ugotovila, da je ne potrebujeva in je tudi ona odšla domov, vmes je prišel na obisk še Enej, in kosilo in večerja in antibiotik po 12ih urah in še kar nič. Že tu sem bila zelo vesela, da sem v porodnem centru, ker so me, razen občasnega CTG-ja, pustili povsem pri miru. David je bil z menoj, da mi ni bilo dolgčas ali bi me popadel strah, vmes sem brala knjigo, poslušala muziko, gledala Tv, še po sladoled je šel (meni niso dovolili izstopiti iz stavbe, drugače bi šla tudi jaz na sprehod). Če bi bila v "navadni" porodni sobi, bi me v tem času že filali z umetnimi popadki, saj je menda treba roditi v 12ih urah po razpoku ovojev.

Ker mi je pri Eneju pomagal klistir, sem predlagala Teji, da poskušamo tudi tokrat pospešiti zadeve na ta način. Prinesla mi je ricinusovo olje in mi predpisala količine. Ob desetih zvečer sem pojedla dve žlici olja (sploh ni tako grozno kot pravijo, le poplakniti ga je treba s čim dobrim), ob enajstih me je "pregnalo" in hkrati pognalo popadke. Začelo se je z popadkom na 10 miut, nato z naslednjim na 8, še en ali dva na 5 minut nato pa so kar takoj našponali na dve minuti (od tega je eno minuto trajal popadek in sem imela le eno minuto za počitek).

Že med temi popadki se mi je zdelo super, ker sem bila še vedno v "domačem" okolju apartmaja, čeprav tudi tokrat med popadki nisem mogla ležati. Če me je slušajno ujel leže na boku je bil občutek bolečine vsaj desetkrat hujši, kot če sem stala in se naslanjala na previjalno mizo, ki je čakala na našega dojenčka. Ko je postalo huje, se mi je David naslonil na križ, in je bila bolečina takoj manjša. Sploh nisem potrebovala pritiska, samo toploto, saj so menda receptorji za toploto hitrejši kot za bolečino in jih ti signali "prehitijo" na poti do možgan. Fino mi je bilo tudi to, da sva bila na predavnaju o porodu le par dni prej in ko česa nisva vedela, ali sva se ustrašila, da to pa ni več vredu, sva samo pogledal prosojnice, ki so nam jih dali in sva videla, da je vse povsem normalno.

Okrog polnoči pokličeva Tejo, ki je bila v bljižini, da bi bil čas, da pride. Ko je čez deset minut prišla, je imela le še čas, da se preobleče in nato smo lahko kar začeli z "akcijo". Popadki so postajali vse hujši in vse bolj boleči. Nekaj sem jih še lahko predihala stoje, vendar se je glavnina bolečine prestavila na sprednji del medenice, tja kjer se je le-ta širila. Ko je to postalo prehudo sem se usedla na žogo in se naslonila na Davida. Začeli so se zadnji centimetri in obdobje t.i. transformacije (upam, da si prav predstavljam), ki je najbolj intenzivno in najbolj boleče. V tem obdobju je zanačilno "potiskanje otroka navzdol z glasom". To sem videla že na posnetkih, ki sem jih gledala in tudi Teja mi je predlagala, naj poskušam med popadkom izgovarjati AAAAaaa (upam, da je porodna soba fajn izolirana, oz. nič nisem fouš tisitm, ki so spali v sosednji sobi). Res je pomagalo, pomagali pa so tudi topli obkladki, ki mi jih je dala na trebuh.

Ker je od razpoka mehurja (od takrat ko mi je odtekla voda) preteklo že 24 ur ni več dovoljeno roditi v bazenu (čeprav dvomim, da bi jim uspelo pravočasno naliti vodo) in ko sem to "premlela in doumela" me je v nekem trunutku obšlo, da mogoče bi potem pa raje kar vzela nekaj proti bolečinam. Ene dvakrat sem to omenila, vendar je Teja mojo prošnjo gladko preslišala, ali je čakala, da to bolj močno zahtevam. Ko so čez nekaj minut minili tisti najhujši "Aaaaa" popadki, me je zelo hitro minila tudi želja po protibolečinskih sredstvih in vedno ji bom hvaležna, da me je takrat preslišala.

V tem trenutku me je še drugič in zadnjič "pogledala", ugotovila, da sem se v enem popadku odprla iz 7 na 10 cm in da prihaja čas za pritiskanje. Predlagala mi je, naj se dam "na vse štiri" na visoko blazino in se z rokami oprem na "vrv", ki je visela s stropa. Tu je bolečina že praktično minila, ostala je samo še velika nuja po pritiskanju. Lepo sem čutila glavico kako se spušča po porodnem kanalu navzdol. Ko je prišla do roba mi je Teja ukazala lepo dihati in čakati brez pritiskanja, da je pripravila presredek na prehod. Počasi, počasi se je glavica prerinila na plano, v naslednji minuti ali dveh pa še preostalo telo.

Ko sem čez deset sekund dobila Reneja v roke je bil občutek povsem drugačen kot prvič. Deset minut sem ga crkljala in jokala kot dojenček. To je tisti občutek, ki ga zamudijo skoraj vse mamice, ki rodijo "normalno" v pododnišnici, z protibolečinskimi sredstvi ali epiduralno, da o carskem rezu sploh ne govorimo. Občutek olajšanja, ponosa, veselja, čiste sreče, ko držiš v rokah svojega otročička, ki si ga čisto sam spravil na svet. Koktajl občutkov, jih nikoli več ne boš takole zmešal. In mislim, da je tudi za partnerja, ki je prisoten pri porodu ta občutek povsem drugačen, saj je tudi on aktivno pomagal in ne le opazoval kako nemočna ležiš na postelji in se matraš. Saj mogoče pretiravam, mogoče tudi mamice, ki so imele epirduralno ali druge oblike lajšanja bolečin občutijo isto. Če primerjam svoja dva poroda je bil pa dugi prav romantičen.

No takole. Po porodu smo se še pol ure crkljali v porodni sobi, vmes je sledil še en popadek, da se je porodila še posteljica, odvzeli so popkovnično kri in prerezali popkovino, Teja me je pregledala za morebitne raztrganine, a razen male, male razpokice ni bilo nič. Nič kar bi bilo potrebno šivanja, kar je bila moja največja želja pred porodom.

Nato sem sina končno dala iz rok, da so ga izmerili. Prav smešno mi je bilo, kako podobne mere je imel kot Enej, povsod le za centimeter ali par gramov razlike. 3890 g, 55 cm in 35 cm premer glavice (Enej pa 3820 g, 56 cm in 34 cm premer glavice).

Nato smo se preselili v sobo, v posteljo, kjer smo se še dolgo crkljali, dojili in s svojimi sms-ji prebudili pol Slovenije. Okrog štirih zjutraj smo končno zaspali. Naslednji dan pa smo že sprejemali obiske, k nam pa se je preselil tudi Enej, da smo preostanek bivanja v prodnišnici preživeli skupaj. To se je izkazalo za krasno potezo, saj je (skoraj) povsem brez problemov sprejel bratca. Le prvo noč je imel malo krize in sem se morala nekoliko več ukvarjati z njim in zvečer zaspati ob njemu. Naslednje dni, ga je le še malce pockljal, drugače ga pa sploh ni več "porajtal".

Po pričakovanjih smo imeli nekaj več težav in stresnih trenutkov, ko smo se začeli srečevati z otroškim oddelkom. Pediatrniji, ki je bila v službi tiste dni, ko smo bili tam mi, ni šlo v račun, kako da sem se odločila, da ga bom izključno dojila (kot to priporočajo vsi strokovnjaki). Sploh, ko je mali drugi dan shujšal 290g me je že prav napadla, da je otrok sestradan in da če se mi nič ne smili, da če bo še shujšal ga bo morala dati na infuzijo in da ko shujša 10% je potem zelo težko obrniti težo nazaj navzgor. Čeprav sem bila na te "neumnosti" dobro pripravljena, sem zelo srečna, da sem imela Tito, ki sem jo lahko poklicala, da me je potolažila in mi povrnila "zdravo pamet". Svet je z nekim razlogom tako narejen, da se otroci rodijo z tridnevno zalogo energije in najprej v "prazno" vlečejo, potem pa pride naval mleka. Velika večina otrok po svetu niti nima možnosti dobiti adaptiranega mleka takoj po rojstvu pa prav tako preživijo. V glavnem tretji dan je shujšal še dodatnih 100g, kar je že skoraj minus 10%, četrti dan pa jih je že 50 g pridobil. Po enem tednu je bil že skoraj nazaj na porodni teži.

Tako. Potem smo se še tri dni crkljali v porodnem centru, drugi dan smo malce jokali, ker smo morali, namesto domov, pod lučko "na Havaje", ker nam jo je zagodel bilirubin in nam prinesel nekaj malega zlatenice. V ponedeljek smo odšli domov. Jaz sem se že eno uro po porodu počutila bolje, kot sem se prej vso nosečnost. Četrti dan smo šli že na sprehod in od takrat gremo vsak dan.

That's it folks. Zdaj ste izvedeli o meni in o vseh mojih "luknjah" več kot bi si kadarkoli želela komu povedati, ampak upam, da se je splačalo in se bo še veliko mamico odločilo za tovrstni porod. Če sem zmogla jaz, pa nisem kak hud alternativec, še nikoli v življenju namreč nisem vadila joge, ne znam meditirati, nikoli nisem pomislila, da bi bila vegetarjanec... potem bo zmogla še marsikatera. Je pa res, da moraš biti na naravni porod pripravljen. Če bi šla tja, z namenom, da dobim epiduralno, potem bi pa morala roditi brez vsega, se pa ne bi tako lepo končalo.

Pa še nekaj fotk iz časov, ko smo se še crklali v porodnišnici: