Tekaški dnevnik: Pomlad

Končno.

Saj vem, da se nam je letos vsem že fajn fuzlalo od vse te megle, mraza, snega, dežja. In kot kaže smo končno dočakali tudi pomlad. Končno. Ker sem imela kar visoko leteče tekaške plane tudi za letos. Po 100 km na mesec sem si zastavila.

Januarja je bilo še kar po planu. No nekje okrog 80 km se mi je nabralo. Potem sem se raje posvetila teku na smučeh, pa še to ni bilo vse skupaj nič.

Februarja je bila pa tema. Nič. No, ne nič. Veliko, veliko snega. In nič sonca. In če ni sonca ni energije in prav nič volje do teka. Tudi marca sem komaj nabrala nekaj kilometrov. Vse po zaslugi solin. Sicer bi bila na števcu spet nula.

Sonce iz zadnjih dni pa je končno pregnalo lenobico iz moje riti in mi vrnilo nekaj veselja do teka, do premikanja. Veselja na splošno.

Tako sem že v tem tednu nabrala 20 kilometrov. In kar je glavno. Končno spet z užitkom.

Danes po vrtcu in po prvem letošnjem sladoledu pa sva šla še z Enejem kurit kalorije proti stajam. Oh kako mi je bilo žal, da nisem vzela fotoaparata s seboj. Narava se vidno prebuja. Od vse povsod lezejo novi klični listi, vse zeleni. Zvončki, trobentice, telohi in spominčice se kar tepejo za pozornost mimoidočega. Rastejo v tako velikih šopih, da bi lahko samo enkrat zajela pa bi imela pušelc.

Life is beautiful. Again!