6

Letos je prvo leto, ko se je Enej resnično zavedal in se strašno veselil svojega rojstnega dne. Že en mesec prej je štel dneve, razmišljal o željah, o zabavi in o torti. In vsakemu povedal, da bo kmalu star že šest let.

Za darilca sem si jaz želela, čimmanj nepotrebne plastike, čimmanj igrač, ki jih dvakrat pogleda in pozabi nanje. Tako sem ga neopazno nahecala, da si je zaželel šolske torbe, ki jo bo v kratkem potreboval in potrebščin za v torbo. Gostom, pa smo predlagali kar prispevke v evrčkih, s katerimi bo lahko poleti hodil na ure jahanja svojega priljubljenega ponija. To ga res veseli. Mislim, da smo se dobro spomnili pa tudi gostje so bili kar veseli, ker se ni bilo potrebno ubadati s še enim darilom. Vsaj meni to vedno pobere kup živcev.

Ker nikakor ne moremo v naše stanovanjce povabiti vse žlahte in še prijateljev, smo za soboto planirali piknik, tako kot to paniramo vsako leto. Žal je vreme letos planiralo po svoje in čeprav se je na koncu izkazalo, da bi se čisto lepo izšlo, si nismo upali tvegati. Tako smo v soboto povabili žlahto kar domov.
Spet se je jedlo, spet smo delali suši (delal ga je suši mojster Erik), klepetali in pozirali. Kakopak. To je treba obeležiti.