Hiša Z: kako se je vse začelo.

"Dober dan, gospod arhitekt, mi bi pa naročili načrte za hišo. Pa prosim taka čimbolj odpuljena naj bo, da bo izstopala, da bo drugačna. Ker hočemo, da nas hodijo vsi gledat."

Verjetno si vas večina predstavlja, da je nekako tako potekal naš prvi pogovor z arhitektom, anede. Priznajte.

Pa ni bilo tako. Naj vam povem kako se je hiška razvijala.

Prvo kar vam moram povedati je, da sem jaz precejšen ljubitelj arhitekture. Ne prav strasten, ampak sem bila celo na informativnem dnevu za na arhitekturni faks. Ampak ker sem bolj bukselj za številke (no, profesorica na srednji šoli tudi ni prav pomagala) sem se seveda raje odločila za nekaj bolj varnega. Pha. Skratka. Rada pregledujem revije, bloge, oddaje o lepih hišah, o gradnjah le teh in podobno. In od vedno sem si želela ene lepe hiške. Pa čeprav sem bila vedno blokovski otrok. O hiški sanjam že od otroštva. Ali si jo je David tudi vedno želel, ali pa sem ga jaz potegnila v to, to ne vem. No, sem takoj preverila. Tudi on si je je vedno želel.

Vedno sva jo imela v mislih kot "nekoč". Ko pa je Enej začel rasti in skakati s kavča na kavč in pošteno kravžljati živce spodnjim sosedom pa se je ta "nekoč" kar hitro začel približevati. Razmišljala sva kje, kaj in kako bi, da bi. Planota Gore-Dole nad Idrijo nama je bila vedno zelo všeč. Zaradi čudovitih razgledov, hladnejšega zraka poleti, več sonca pozimi in nenazadnje cene parcel so tam gori bistveno ugodnejše kot spodaj v "civilizaciji". Imeti hišo nekje zraven glavne ceste se mi tudi ne zdi prav smiselno. Potem sem lahko še naprej v bloku, ane. Če sem v hiši hočem okoli naravo, teraso za kavico, prostor za piknik in predvsem prostor, kjer bodo lahko otroci zunaj, na svežem zraku, prostor, kjer bom lahko stopila iz hiške in se sprehodila nekaj metrov do vrtička, kjer bodo rasle jagode, maline in ribez. Pa tudi solata in bučke. Seveda pripelje to tudi minuse. Oddaljenost od šole, verjetno se bom morala naučiti namestiti verige na avto, pa še kaj. Ampak vsega ne moreš imeti. Sploh z omejenim budžetom ne.

Pri iskanju parcele sva imela veliko srečo. Prva, ki sva si jo ogledala, ni bila bohvekaj in nit ne prav poceni. Ob obisku druge, pa nama je zastal dih. To je to. Lastnika in najbližja soseda pa taka, da bi jih človek kar posvojil. Za tretji par dedkov in babic. Boljših si ne bi mogli želeti niti v sanjah. Seveda je bilo treba glede parcele urediti še kup stvari, preden smo jo lahko mirne vesti kupili ampak prvi korak je bil narejen.

Zašla sem. Kar sem hotela povedati je to, da sem že od vedno rekla, da če bom eno stvar v življenju naredila "tako kot je treba", je to hiška.

No, tu, pa že naletimo na prvo "težavo". Tako iz vidika javnosti. Kajti to, da najameš dragega arhitekta od katerega pričakuješ, še kaj več kot podpis pod načrte tipske hiške, to je skoraj nezaslišano. Le zakaj hudiča, bi pa človek takole tratil denar. Nekako tako razmišlja večina slovenske populacije. Verjetno tudi vi, ane?

No, jaz pa razmišljam takole.

 Kot prvo, nisem še videla tipske hiške, ki bi mi bila všeč. Pa ne govorim o zunanjosti. No, tudi. Ampak predvsem o notranjosti. Da bi imela tak layout, ki bi se mi zdel smiseln. Je ni. Al je pa fuuuul draga in prevelika.

Kot drugo, ker se bomo itak zakreditirali, če hočemo biti v hiški še dokler so otroci majhni in ker itak ne moremo sami zidati, ker smo vsi kripli je najboljša opcija montažna hiška. Pa še stroški so ti povečini že vnaprej v večji meri znani.

Kot tretje, budžet je tak kot je. Za kaj točno ga namenim, mi je načeloma vseeno. Če lahko arhitekt pobere 80% budžeta in za 20% postavi tako hiško kot jo hočemo. Meni je prav. SEVEDA ne pobere 80%, da ne bo kdo narobe bral. I'm just making a point here! In v našem primeru se mora Matej zelo truditi za to, da ne gre v višave.

Kot četrto, Matej je najprej sebi postavil hiško in se je že nekaj naučil na lastnih napakah. In potem je postavil še nekaj naslednjih. Kako naj posameznik, ki se prvič ubada z gradnjo, le to spelje vsaj solidno, če ne odlično?

Kot peto, v ceno arhitekta je vštetih veliko postavk, ki jih prej ali slej plača vsak. Le da se tega na začetku še ne zaveda. Ko je Matej napisal specifikacijo, se mi sploh ni več zdelo, da je drag. Vsi stroški so zelo logični.

Kot šesto, naša parcela je zelo specifična in če bi hoteli nanjo postaviti tipsko hišo, bi iz skoraj gotovo izničili vse njene prednosti in pokvarili tisto kar bi ostalo od nje. Za kvaliteto bivanja se gre. Pa še zemeljska dela bi nam požrla pol budžeta.

To in še kak argument bi se našel v prid temu, da smo se odločili za sodelovanje z arhitektom.
Kako se je projekt razvijal, pa naslednjič. Tole je postalo že čist predolgo.