Slaba vest

Začelo se je v petek. Od jutra do večera od doma. Utrujena, skozi snežni metež iz Kopra. S supergami v prtljažniku, ki jih nisem uspela vzeti ven. Zakaj? Za nič. Ker nekateri nimajo jajc nekemu neznanemu telefonistu povedati, da jih zavarovanje ne zanima. Pa pustimo to za drugič.

V soboto zjutraj je David ugotovil, da so se virusi, ki so ga že nekaj dni hladili od znotraj, prav nemarno razširili. Jaz sem si pa tako zelo želela samo za urico skočiti na Vojsko. Saj sem videla, da je preveč uničen, da bi pazil na otroke, ampak malce sitna sem bila pa vseeno.  Še bolj sitna sem bila, ko mi je Rene, to simpatično bitjece, zabavno, prijazno, hecno, ves čas plezalo po nogi in zahtevalo mojo popolno pozornost. Srčece moje, z velikim veseljem se igram s tabo, ampak a mi lahko prosim pustiš vsaj za minuto dihati. Pa lulat bi šla sama vsaj vsake toliko.

Zvečer sem se že strašno smilila sama sebi. Cel dan samo kuham, pospravljam, kuham, perem, glancam, kuham in na koncu dneva je naše stanovanje še vedno/ponovno totalo usrano. Kot da sploh ne bi imeli metle v hiši. In sem sklenila, da v nedeljo pa grem. Me ne briga nič. Za eno uro bom šla na smučke in konec. Dogovorila sem se za varstvo in komaj sem čakala da bo jutro. Razganjalo me je.

Ja-pa-ja-de.

10 centimetrov so ga obljubili. Se vam zdi da je bilo tole 10 centimetrov?! I think not. Po moje si ne upajo več povedati koliko ga bo padlo. Ker zdaj ga je pa, že za moj okus, malce preveč.

Namesto smučk sem tako obula gojzarje in prijela v roke lopato, da je lahko šel David pokazat svoje viruske dežurni zdravnici. Nato se je nadaljeval začarani krog. Kuhanje, pospravljanje, kuhanje, pospravljanje. Kuća - posao. Niti kave si nisem mogla skuhati dokler nisem odkidala pulta, da sem lahko nanj odložila gospodiča nadzornika. Rene se tudi za minutko ni odtrgal od mene. Še največ miru sem imela ko je sedel v kotu na kuhinjskem pultu in me nadzoroval. Al bo kuhar, al pa inšpektor, vam povem. Zaradi posta mi kuhanje vzame še več časa kot ponavadi in ob poldne sem se že pošteno smilila sama sebi.

Ko je popoldne prišla mama, da sem lahko v miru spila kavo in je potem peljala mulce še za pol urce ven, jaz sem pa šibala na en hiter krog okrog Fare, pa sem končno prišla k sebi. Malce sem se zadihala, predihala ter sitnoba in utrujenost sta kar izpuhteli. Samo pol urce sem potrebovala in potem sem spet z veseljem metala mulce v sneg in pri tem uživala. In od takrat naprej nič več ni bilo tako naporno kot prej.

Zdaj mi je jasno. Slaba vest je tista, ki skrbi za to, da sem boljša mama in žena.
Ko v soboto spakiram smučke ali superge in se grem za dve uri predihati me zagrabi slaba vest. Slaba vest, da sem pustila fante same. Reveži so morali sami, brez moje velecenjene družbe, pojesti zajtrk in pogledati prvo dozo risank. In potem me slaba vest drži pokonci še cel dan ali celo teden.

Vir Pinterest.

Ko je popoldne