Domine

No, pa smo popadali tudi mi. Kot domine.

Začelo se je z Davidom, že prejšnji teden. V ponedeljek sem tudi jaz začutila, da me nekaj šlata. Enej je ostal kar pri Staratu in Starimami, da nama ga ne bo potrebno voziti v vrtec. Še dobro. Ker v torek je bilo vsega konec. Or so it felt!

V torek je dotolklo še mene, David je bil še kar dotolčen in moram reči, da se sploh ne vem kako je torek minil. In videti je bilo, kot da ga ne bo nikoli konec. Zvečer nas je obvestil še Starata, da je tudi on zbolel, Starama pa je že od prej žvečila svoje antibiotike.

Kuhal je David, ker je imel nižjo vročino, zato je malce je trpel tudi moj post. Ker mi je bilo povsem vseeno kaj pojem, samo, da mi ni treba kaj delat ali kaj razmišljat. Tako da sem za kosilo dobila govejo juhco z rezanci. In ker dneva ni hotelo biti konec, sem ga skrajšala kar sama. Ob pol osmih sva bila z Renejem že v postelji.

V sredo sta vsak svojo povišano temperaturo dobila še Enej in Rene. Vsak na svojem koncu, oba navdušena nad svojim trenutnim statusom. Edinček.

Proti koncu je vročina kar malce potovala naokoli. Enkrat eden, ekrat drugi.

Potem smo ugotovili še to, da sta fanta že pred kakimi dvemi tedni najverjetneje prebolela škrlatinko. To smo ugotovili pa tako, da so se jima oluščili prsti na rokah in nogah. Groteskno.

Danes, ko smo se vsi počutili že precej bolje in smo si privoščili že dopoldanski sprehod po spomladanskem sončku, pa smo zvečer ugotovili, da Reneju nekaj teče iz ušesa. Obiskala sva urgenco in se vrnila domov z njegovimi čistoprvimi antibiotiki in kupom receptov. Zaenkrat ga, kot kaže, ne boli preveč.

Upam, da je padla še zadnja domina, vsaj za to sezono. Ker zdaj bi pa počasi že spet obula superge. Jih nisem že od januarja.

Nadzorni