Post

Otroštvo sem preživela precej krščansko, pa nisem nikoli slišala za 40 dnevni post. No lažem, slišala sem že, nisem pa slišala, da bi se ga kdo prav zares držal. Verjetno je bilo takrat govora o čisto pravem postu. Takemu čist brez jest.

No, v zadnjih letih se o postu poslušamo na vsakem koraku. Le v rahlo drugačni obliki. Takemu, da se odpoveš samo eni stvari. Po možnosti eni taki, ki ti sicer "dela probleme".  Da se malce očistiš, psihično okrepiš, testiraš lastno vztrajnost in vzdržljivost.

In ker so meni taki testi vzdržljivosti vedno zanimivi, sem se lani odločila, da se za 40 dni odpovem kavi.

Uf, sm frikica, kako težko nalogo sem si zadala. To se mi je zdela misija nemogoče. Ker kavo imam pa rada. Zelo. Priznam, zjutraj vedno najprej postavim kavo na štedilnik, šele potem razmišljam kaj naj dam mulcem za zajtrk. Vedno si jo natočim v "ta veliko" šalco, z žlico sladkorja in veliko mleka. Potem pa jo srebam celo dopoldne. Da je na koncu že mrzla, taka za lepoto, kot pravijo*. Po ene tri na dan spijem in si jih skuham tudi če sem sama doma, ali si pa pogrejem tisto, ki je ostala od prejšnjega dne. Da bi kdaj rekla NE! ko mi je kdo ponudil kavo, se tudi ne spomnim, pa tudi če mi jo je ponudil ob desetih zvečer. In ja, vseeno spim ko bubica.

Prvi dan sem imela nekaj težav. Sem si jo želela. Pa sem si skuhala zeleni čaj in ga srebala celo dopoldne. Imela sem rahel glavobol, ki je bil tretji dan najhujši, četrti dan je izzvenel. Da ne zgubljam več vašega časa s tem dolgčasom. Sama sebe sem popolnoma presenetila. Kave sploh nisem pogrešala. 40 dni je bilo mimo kot bi mignil. Pregrešila se nisem niti s Pocket Coffiem in sem vztrajala še ker nekaj časa. Dokler mi je ni spet nekdo ponudil ene take taprave, jutranje, sveže, dišeče.

In ker je šlo prvo leto res gladko skozi, sem si za letos zamislila še težjo nalogo. Ampak tale bo pa res težka. Letos se bom odpovedala mleku in jajcem.

Ker sta moja dva mulca očitno edina mulca daleč naokoli brez krčkov in alergij (saj vem da ne HB, but it sure feels like it!), mi ni bilo nikoli treba paziti pri dojenju. Večina prijateljic se mora paziti vsaj nečesa. Če nimajo krčev od mleka so flekasti zarad jajca, če ni to, je gluten, če ni to, je pa vse skupaj. In kolikor se mi smilijo njihovi otročki, sem po tihem fouš vsem tem mamicam, ker so po porodu vse kar naenkrat (še bolj) suhe kot so bile prej. Ko hočem katero od njih povabiti na kosilo pa nastane problem, saj hitro ugotovim, da nimam kaj skuhati. V vseh jedeh je sir, jajca, smetana, mleko. Vsaj v ta dobrih. Zato bo to zame velik izziv. Plan je, da jem čim več osnovnih živil, tistih, ki jih ponavadi pojemo premalo. Polento, fižol, riž, leča, testenine in veliko sadja in zelenjave.

Torej, za test volje, iz simpatije do mamic in otročkov z alergijami, pa malo tudi čisto iz koristoljubja, se od zjutraj naprej odpovedujem mleku in mlečnim izdelkom ter jajcem v vseh oblikah. Kako bom to speljala, se mi niti ne sanja. Še to ne vem, kaj bom jedla za zajtrk. Bom pa vodo pila, to bo najbolj zihr.

In ravno ko smo se zvečer, z zalogo pred postnih krofov, vračali iz trgovine  nas je na stopnišču ustavil sosed in nam v pokušino ponudil še deteljico svojih, še toplih, obročkastih, s sladkorjem posutih krofov. Še enega si bom privoščila pred spanjem. Ima da me boli trebuh danes. Bom jutri vsaj vedela zakaj se postim.

 *Ne zato ker bi nas delala mrzla kava dejansko polepšala. Zato, ker se je včasih mičnim dvorskim gospodičnam na toploti stopil puder na obrazu. Današnji pudri dobro prenašajo toploto, zato lahko komot pijete toplo kavo, če vam paše. :)

Bi dala fotko od sosedovih krofov, pa jih nismo uspeli ujeti v objektiv. Simon, Mojca, hvala! Fantastično so vama uspeli!