Recikliranje

Mečem kost za glodanje.

Predlagam, da ukinemo reciklažo.

Zakaj? Zato ker je to ena grozna potuha kapitalističnemu svinjanju.

Večina ljudi, ki jih srečujem, namreč izenačujejo reciklažo z neuporabo. Pa ni.

Tako sem se zadnjič kar nekaj časa pregovarjala z nekim gospodom na javni prireditvi, kjer so za obiskovalce pripravili čaj. V plastičnih kozarčkih seveda. Ko so fantje popili prvi kozarček, sem se s praznim kozarčkov vrnila k mizi, kjer so imeli kotel s čajem. Prosila sem ga, če mi dotoči.
Pa me je prijazno usmeril h kanti za smeti in mi svetoval, naj si kar postrežem s čajem, ki je že natočen.
Ampak jaz ne bi vrgla čisto dobrega kozarčka v smeti. Raje vidim, da mi kar dotoči.
"Ma neee, saj ni treba šparat, lejte koliko jih je še. Kr vzemte novega."
"Ampak jaz ne bi novega. Saj ga že imam."
"Aja, ker tale je že topel."
"Ne, ne, gospod, ker je ta še čisto ok. Zakaj bi metali čisto dober kozarček stran? Dejmo malce paziti na okolje."
"Oh, to vam pa ni treba skrbeti... saj teli so prav iz take plastike, ki jo lahko recikliramo."
"Ja, že... ampak to ni isto. Če ga ne porabim, ga ne bo treba reciklirati."

Eh, potem sva vzajemno ugotovila, da ne bova prišla nikamor. On je obupal in prijel v roko tisto šeflo. Jaz sem samo še skomignila.

Torej. Še enkrat. Reciklaža ni isto kot neuporaba.
Poskušajte raje kupovati izdelke, ki niso pretirano zapakirani, ali sploh ne.
Najraje domače izdelke, sezonske, lokalne.
Take, za katere se ni porabilo še hektolitre nafte, da so se pripeljali iz enega konca sveta na drugega.

Toliko... nisem zdržala, da ne bi malo pojamrala.