Enej se je namreč po uspehu na preteklem OKI-ju odločil, da tokrat bo pa prvi ali drugi. Ugotovil je, da na kolesu je dovolj močan, da premaga marsikoga, le še štartati mora bolj spredaj, da ne bo celo tekmo le prehiteval.
No, in se je zagrebel za prvo linijo. Tudi štart se mu je kar dobro posrečil. Nesreča pa se je zgodila že v prvi šikani. Verjetno je malce prehitro zabremzal, kolo je zdrsnilo in padel je. Pa še veriga se mu je snela. Tako je tekmo spet začel kot zadnji.
Cele tri kroge je šibal na polno, na veliko prehiteval in končal na petem mestu. Kar je glede na sam potek odlično. Ampak ne, ko je pripeljal čez ciljno črto, so se mu ulile solze in bruhnil je v neutolažljiv jok. "Niti na stopničke nisem prišel!"
Ko sem ga opazovala sploh nisem mogla verjeti. Saj je bil vedno tekmovalnega tipa, ampak se nikoli ni pretirano sekiral če je na koncu izgubil. Tudi pri družabnih igrah mu nikoli nismo popuščali, pa ni nikoli protestiral če je izgubil. Nikoli si ne bi mislila, da ima v sebi tako željo po zmagi.
No ja, do razglasitve se je že potolažil in ugotovil, da vendarle ni bil tako slab in se že veseli naslednjega.
Tokrat, upam, res zadnjega. Ker že zamujamo ure angleščine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.