V zadnjem tednu se je Rene razvil v malega gospodiča z močno voljo.
Pri mizi samo sedi in kaže ter zraven glasno vpije nekaj, kar malce spominja na "NEEEJ" in pomeni "to hočem!"
Hkrati se je začel bati nenadnih zvokov in zažene grozno paniko in dobi pospeške, ko nekdo pozvoni pri vratih, kdo zavpije takoj prihiti k meni ali Davidu in pleza po nogi. A na noge se še ne dvigne. Zdaj se dvigne na kolena.
Duda? Dude ni. Mama je duda. Če hočem karkoli drugega približati njegovim ustecem, dobi le to raketni pogon in leti čez pol sobe. Rene pa v jok, kaj jok, dretje najhujše vrste. Ni pogajanja.
Ker se zaključek porodniškega dopusta bliža s svetlobno hitrostjo, verjetno čuti tudi moj nemir, ki ga kaže s strahom ob ločitvi od mene in jokom vsakič, ko ga predam v druge roke. Ja. z nekaj dnevi dopusta, je pred nama le še dober teden (kao) brezskrbnega druženja.
Pridelal je že sedmi zob, ter prvo buško. Le to je dobil ko je hotel kar sam sestopiti s kavča in ni opazil, da sestopa v globino, danes je dobil še prvo krvavečo ranico, ko se je povsem nedolžno prekucnil in si (res rahlo) prebil ustnico.
joj, kako je velik.
OdgovoriIzbrišipa vem, kaj prestajaš....ampak saj veš...tako pač je :)
Kok je luškan "GUMBEK"!
OdgovoriIzbrišiObdobje med enim letom in tja do treh let je meni najbolj luštkano, je pa naporno; prvi koraki, prve besede, prve samostojnosti. nasmehi vsak dan...Full je lep fantek, res. Uživajta še ta teden.
OdgovoriIzbriši