Včeraj zvečer sem šla na tek. Lepo počasnih 12 kilometrčkov v uri in 15 minut. Do teme, sem bila odločena. Nekaj časa v družbi Bojane, nato še malo sama.
Ampak navkljub počasnemu tempu, me je proti koncu že vse zvijalo. Vranica, kolena, vrat, pa še v ramenih me je krč. Ja normalno, v zadnjih dneh sem slabo spala in sem utrujena. Niti ne vem kaj mi ne pusti spati. Je to sprememba strani postelje, je bližajoč se konec porodniške, je to home sweet home? Kaj pa vem. Vem samo, da se v zadnjih dneh moji možgančki kar niso in niso izklopili.
Zvečer sem zahtevala svojo stran postelje nazaj in zaspala ko bubica. Ob treh ponoči pa budilka, taka mehka in dišeča seveda. Kdo bi ji zameril. Ko mala budilka zaspi nazaj, pa jaz opazim, da me rama še kar naprej boli. Nič hujšega. Se obrnem, da bom zaspala nazaj, potem pa ŠIT!!!
A mi ni mama enkrat pravila, da bolečine v levi roki pomenijo lahko bližajoči se SRČNI INFARKT!!!??? Ajej, pa je šlo spanje.
Nekaj časa se še obračam in vse bolj strah me postaja.
"Če se ne zbudim več, te ljubim", se pohecam Davidu, ki je zdaj seveda tudi že buden..
"Ma deeeej, a se moraš hecat iz takih stvari?," sama sebi.
Vstanem in grem na internet iskat še druge znake.
Ja utrujena sem res bila zadnje dni, ampak sem mislila, da je to zaradi pomankanja železa ali pa dejstva, da slabo spim. Hmmm, pa malce težko diham, ja tesnobo tudi čutim (seveda zdaj, ko sem začela razmišljati o tem, prej sem spala ko bubica, remember?)
Ko bi imeli vsaj kak aspirin doma, pa ga ni.
Kaj naj zdaj?
Garmin mi kaže, normalen srčni utrip. VEM, da ni nič, ampak panika me prepričuje drugače. Kaj naj, kaj naj... sedim na kavču s številko 112 vtipkano in razmišljam. Pol ure. Panika ne popusti.
Jah nič. Bom poklicala, saj mi bodo ja rekli, da ni nič. Pejt spat Anita.
Pokličem, me vežejo v zdravstveni dom, sestra prijazna, zdravnica prijazna, čeprav sem jih zbudila. Da verjetno ni nič. Samo bolečine v rami, pri tako mladi ženski, kaj takega pa res ne. Ampak pokazati pa naj se vseeno pridem, sama pa naj se le ne vozim. Če nimam nikogar, da bi me peljal, me pride iskat rešilec.
In je prišel. Prvič v življenju je prišel pome rešilni avto. Sicer sem lahko sedela spredaj, pa vendar.
Pregled, EKG, krvni test.
Nič ti ni, pejt spat Anita.
In sem spet spala kot bubica.
Psiha je KURBA.
Hvala še enkrat vsem sodelujočim. Človek se počuti trapasto, ko ve, da ni nič, na drugi strani pa skozi čisto majhno špranjico kuka zlobna teta Matilda s koso. Pejt spat Matilda, mene pa pri miru pusti!
PS. Ja tudi tekaški dnevnik je bil tole.
Ne vem kaj naj rečem. Važno, da je vse ok.
OdgovoriIzbrišiTočno tako! :)
OdgovoriIzbrišiJoj Anita, upam da je bilo to enkrat in edinkrat, ker psiha zna bit res K.
OdgovoriIzbrišiTesnoba. Groznen občutek!
OdgovoriIzbrišiMa, važno, da je vse OK...
sm kliknu de je objava brezveze, pa nej tak tut ostane! ;) no biggie, sis!se zgadi!
OdgovoriIzbrišiLsjk. :)
IzbrišiMa joj, pa kva je zej tu z vami. Zej lohk pa sam še čakam, de še mene zvije :).
OdgovoriIzbrišiA rabiš dopust? :) Griste z nami u Radence?
No, pa da je le vse Ok, zdej pa še bel use na izi.
Tina, z veseljem bi šla, ampak že odštevam dneve do tapravega dopusta, ki je samo še šest tednov oddaljen. Tak da zdej šparamo. :)
IzbrišiJoj ne govori. Od kar mi je znanka povedala eno zgodbo o svoji sestri (ne bom je tukaj delila, rajsi ne), sem sama isto napsihirana. Se dobro, da je vse ok. Ne bom ti rekla, da se spocij, ampak ce bo se kdaj tako, kar pojdi na urgenco! Samo, da vsakic recejo, da je bp. Mislim nate ***
OdgovoriIzbrišiO joj, Anita. Samo, da je vse OK. Sicer pa ja, psiha se zna iz nas fino delat norca. Poznam take situacije, se mi je pa do zdaj vedno uspelo sama nekako pomirit. Ampak je pa verjetno bolje, da ne tvegaš.
OdgovoriIzbrišija te čist razumem. Sama sem imele iste težave ki so se vlekle dobro leto.Tekenje od zdravnika do zdravnika razne preiskave za ščitnico pa k nevrologu pa EKG.Najhujše pa je bilo to da je bilo vse ok.(hvala bogu)ampak meje težav so ostjale in se sprevrgle v pravo nočno moro.Kako???nazadnje pa obisk psihjatra ki mi je predpisav tabletke in končno se zbudim iz te more.Razlaga psihjatra pa je bila PANIČNI NAPADI vse je le v glavi. PSIHA je kurba res je.Upam da pri tebi ne bo šlo tako daleč drgač pa ne obrmenuj se in uživaj življenje .
OdgovoriIzbrišiSamo, da je vse OK. Včasih je pa bolje biti malo več zajca kot junaka - nikoli se ne ve...
OdgovoriIzbrišiJa, zajca ja.. se strinjam. Zato sem pa tudi šla. Čeprav sem se ob tem počutila prav zares trapasto. :)
OdgovoriIzbrišiAnonimni, tudi meni se to ni prvič zgodilo. Ampak takrat, to je bilo pred nekaj leti, se mi je zgodilo kot strela z jasnega, ko sem bila res utrujena, dehidrirana, vroče je bilo. Mi sploh ni bilo jasno kaj se mi je zgodilo.
Ko pa se mi je hotelo ponoviti, sem lahko zignorirala, ker sem vedela da ni nič in potem je minilo.
Upam res, da se mi to ne bo več ponavljalo.