Kolesarski izlet

Glede na to, da me je David prijavil na mali Maraton Franja, mi skoraj ne preostane drugega, kot da malce sedem tudi na kolo.

Testno vožnjo sva najprej opravila z Enejem v petek, ko sva se najprej zakljukana popeljala do Kanomlje. In ker ni bilo veliko prometa, sem mu čez čas dovolila, da se je malce popeljal tudi sam. Prvič samostojno na cesti.

Uf, to pa je bila adrenalinska vožnja zame.
Saj večino časa, se je čisto lepo peljal, a nenehno sem ga morala opozarjati. Ne glej naokoli, vozi pri robu ceste, ne vijugaj, malce bolj hitro, bolj počasi... in čisto nič drugega nisem mogla, kot gledati in upati, na najbolje.

Navzgor se je vlekel tako počasi, da so naju pešci skoraj prehitevali in od zijanja naokoli se je enkrat zaletel v škarpo ob cesti. Začuda je navkljub krvaveči ranici uspel kolesariti naprej. No nazaj grede je bila zgodba drugačna. Ker gre čisto malo navzdol je šlo seveda kar samo in je bil cel žur. Jaz pa vsa na trnih, na eni strani grapa, na drugi strani pa ne veš, kdaj bo pridrvel kak avto. Ni to zame. Ta proga ni dobra, bo treba najti kako bolj ravninsko.

V soboto, pa sva z Davidom mulce oddala v varstvo in se skupaj podala na malce daljši kolesarski izlet. Ko sem na kolo privila števec, se mi je prikazal rezultat še iz pred-pred-lanskega Maratona Franja. Šest ur, petdeset minut, 156 km. Takrat sem se nazadnje toliko resno peljala s kolesom, da se mi je zdelo vredno našraufati števec.

V glavnem fajn je bilo. Kondicija od teka se očitno pozna tudi na kolesu, saj sem precej težavno progo precej enostavno premagovala. Le desno koleno me v klancih že kar zoprno bolelo. Še dobro, da je bolečina popustila takoj ko se je klanec naglihau. Pa vrat, ta me je na koncu že tako pekel, da nisem vedela ali bom glavo kar nekje med potjo odvrgla z ramen. Tudi to, da je bilo super, da sva bila enkrat spet sama skupaj. Upam, da kmalu ponoviva.