Produktivno

Reneju že cel dan teče iz noska. Sesalcu ni nič jasno, prej ga tri mesece nismo rabili, danes ga pa če cel dan prosimo za usluge. Rene ni navdušen, vendar si ne predstavljam kaj bi bilo brez sesalčkov. Verjetno vneta ušesa.

Drugače je bil pa dan lep in produktiven. Enej je šprical vrtec, da smo se malce pocrkljali in smo lahko šli raje skupaj na Meline na sprehod. Tako toplo je bilo, da smo bunde pustili kar pred enim od blokov in smo jih pobrali nazaj grede. Ob prihodu nazaj je bil Enej že tako lačen, da je prosil za kosilo, kar se že dolgo ni zgodilo. Običajno se moramo le pregovarjati, da vsaj kaj poje.

David sicer še vedo leži, a je že precej bolje in se je danes lahko celo z Renejem toliko ukvarjal, da sem se jaz lahko malo Eneju posvetila.

Z mulčkom sva spekla kruh in to tako kot je treba. Zanj sva si vzela cel dan. Dvakrat sva ga pustila vzhajati in ga nato premesila in vsak po svoje oblikovala. Enej je naredil žemljice jaz pa focaccio. Tako mehkih žemljic še nisem naredila in to navkljub temu, da so večinoma iz polnozrnate pirine moke. Focaccia je izginila v vakuumu.

Vpisala sem se na fitnes, v sredo grem na uvodno uro. Eneja sem vpisala k zobozdravniku, pa še avto sem peljala na servis. In popravilo je bilo bistveno cenejše kot smo predvidevali.

Še Enejevo večerno sitnarjenje me ni spravilo iz tira. Eden od naju ga mora vsak večer pospremiti v posteljo in prebrati pravljico. Nato mu mora dati lupčka še drugi. Nato se pa začne zavlačevanje. Ni da ni, žejen, lačen, trebuh boli, posteljo poravnat, vrata odpret, vrata zapret... rešitve še nismo našli.

Ja, fajn je bilo.