Prišla, pretekla, zmagala (zase)

Verjetno sem prva tekačica, ki si je med pavzo vzela čas za dojenje. :)

Enej, je revež že takoj po odhodu od doma zbolel, zakuhal in bruhal in se vrnil k starimami in staratu v varstvo. Hkrati pa poskrbel za logistično zagato, saj sta bila preostala fanta prepozna. Tako mi ni ostalo drugega, kot ta sem se vmes ustavila in nahranila Reneja.

Kakorkoli že, čeprav odštejem čas mirovanja, je čas še vedno odličen, a ne rekorden. 2 uri, 1 minuta in 48 sekund. Pa še kakih 10-15 sekund prepozno sem štoparico vključila.

Bilo je super, pa čeprav smo se s sotekačicami razšle. Nina je šibala naprej s fanti, Patricija pa svoj tempo.

Trpela sem na kilometru 9 ko me je zagrabila vranica. S 100m hoji je bolečina izzvenela.
In zadnje 3 kilometre, ko me je od medenice navzdol bolelo vse. Bila sem povsem zategnjena in na zadnji okrepčevalnici sem že razmišljala, če bom sploh še lahko štartala nazaj, če se ustavim. Je uspelo.

Prvi Kenijec me je prehitel na Bavarcu, do cilja so me prešibali (vsaj) še štirje. Ego ni prav nič trpel in prav fascinantno je, ko tečeš bok ob bok s takimi stroji. Vzdušje, ko smo jim tekači aplavdirali pa tudi specialno.


No, zdaj bom pa odracala proti spalnici in me naslednjo uro ali več ne bo ven.

Jutri se bova pa z Enejem crkljala, da se mu oddolžim za danes.

S sotekačicami na štartu

Zadnji kilometri, rdečica ni samo od kape. :)

Dodaj napis

Zadnji dve fotki: Matej M.



Ob tej priliki se moram zahvaliti:
Tini za knjigo, ki mi je pomagala trenirati
Davidu za izmeninčno varstvo in potrpljenje
Otrokoma za potrpljenje
Staratu in Starimami za varstvo in jutranji prevoz
Kolektorju za štartnino
Stanetu za zatočišče, topel tuš in kosilo
Vsem navijačem od doma, še posebej pa Mateju za navijanje v živo in za zgornji fotki. :)