Mama

Biti mama dvema mulčkoma mi niti težko.  Res je, da mi starata in staramama pazita na Eneja praktično vsakič ko le namignem ali pa se ponudita kar sama (včasih jih moram prav prosit, če lahko pride domov :)). Ampak pridejo pa trenutki, ko kot mama izgubim vse dostojanstvo. Ko imamo kar naenkrat vsi en kup potreb, ki jih je potrebno izpolniti takoooj!!!

Že ko sem imela samo Eneja, sem ugotovila, da moram najprej posrbeti zase in šele potem lahko v miru in brez živčnosti poskrbim tudi za vse ostale. Ampak včasih to ni mogoče.
 
Tako je bilo pretekli teden, ko je snežilo. Ko smo prišli domov je mene zeblo in lačna sem bila tako, da sem se že vsa tresla. Enej ves moker, direktno za v bano, Rene lačen in zaspan. Čeprav sem imela pogačo že sestavljeno sem morala še segreti pečico in ko je bila dovolj topla sem komaj še nesla posodo v pečico. Nazaj ven pa sploh. Vmes se pripravljala kopel za Eneja, preoblačila Reneja, mu dala jesti, mu dala še sedemkrat dudo v usta, se preoblekla, namočila noge, pospravila kuhinjo in prepričala Eneja naj prileze ven iz bane in se obleče.

Potem pa pojedla dve porciji pogače. In jaz se čudim, da nič ne shujšam. Pha.

In ne, trenutka ko sem se počutila najbolj razčlovečneno in je bil povod za tale post vam  nisem zaupala. :)