Zelo hitro se bliža dan, ko bo Enej spet moral v vrtec. Takorekoč je že tu.
Ker mladenič nikoli ni prav z veseljem obiskoval te ustanove, se že kar malo bojim naslednjega tedna.
Da ga ni preveč maral, pa sem po malem krivila dejstvo, da je bil najmanjši v skupini in da so bili nekateri tudi po leto in pol pred njim, skupina pa ni bila posebej prilagojena za več starosti. Saj se je imel lepo, a se je videlo, da pri igranju in ustvarjanju le caplja za njimi. In če se je le dalo dogovoriti, bi on raje ostal kar doma. Saj na toboganu in plezalih je bil prvi ampak to ni aktivnost za glavnino časa. In ker je bil pol leta doma, sem seveda upala, da bo zdaj v skupini s svojimi vrstniki.
Včeraj pa izvem, da se vrača nazaj v skupino, ki jo je zapustil. Beda. Prav žalostna sem bila. Saj vzgojiteljica je super, nje ne bi zamenjala, tudi z otroci se povečini dobro razume. A v naslednjem letu, tik pred šolo, bi moral počakati še eno leto. Hkrati pa so zaradi prostorske stiske v vrtcu, že eno leto pred šolo - v šoli. Pa tako micen je še.
V glavnem, spet se je izkazalo, da se splača biti bolj gobčen. Na kavi sem sovozičkaricam pojamrala o tem in hitro se je našla ena, ki pozna eno, katere sinček je pa ravno kontra. Premeščen k svojemu letniku, a je tako navezan na vzgojiteljico, da bi rada, da ostane z njo. Klic v vrtec s strani obeh naju in je dogovorjeno. Juhu!
Enej seveda ne bo vesel, ko bo videl, kaj sem mu zakuhala. Saj so "njegovi" res še kar smrkavčki, a se bo gotovo hitro navadil. Lažje letos kot prihodnje leto. In kot pravijo: Bolje prvi na vasi, kot zadnji v mestu.
Res je, vrtec bi moral biti lepo doživetje. Za zdaj sta najini punci obe zelo radi hodili v vrtec, za Mezinčka pa upam, da ga bomo dobili, naslednji korak bo, da bo tja hodil rad.
OdgovoriIzbrišiSUper si to zrihtala.
Ja, res upam.
OdgovoriIzbrišiZdaj smo začeli s pozitivno stimulacijo. Dobil je tudi nove copate in danes že komaj čaka, da gre jutri v vrtec in spozna svoje nove prijateljčke.
No, naša (le)potička je v vrtcu od 13. meseca. In še vedno skoraj vsak dan preveri, ali obstaja kakšna možnost, da ne bi šla.
OdgovoriIzbrišiPri nas je bilo pa obratno. Ko je bila stara 2 leti, je bila med najmlajšimi in je komaj čakala, da bo tako pomembna, kot so bili 4-letniki, ki so bili dežurni, pomagali so mlajšim, oblačili so jih.
Ko je bila stara 4 leta, so njo in njene tri prijatelje premestili v skupino z 2 in 3-letniki. Vzgojiteljica pa jim ni pustila, da bi bili, ker so starejši, kaj bolj pomembni. Niso smeli pomagati mlajšim, niso jih smeli obuvati za ven. Katastrofa za našo ubogo (le)potičko.
No, letos bo homogena skupina predšolskih in se je zelo veselimo. Tudi vzgojiteljica jo je imela že dve leti. In oddelki so celo v šoli - to bo važna, naša (le)potička!
Neskončna, a tudi pri vas je tako?
OdgovoriIzbrišiDa so še večje starostne razlike in da vzgojiteljica tega ne upošteva se mi zdi kar absurdno.
Gotovo bo to leto super, Eneju se je kar smejalo ko sva ga prišla danes iskat. In ko sem ga vprašala, če je zdaj on največji je rekel, da so vsi enako veliki. :)
Bala sem se tudi , da bo pogrešal lansko vzgojiteljico in prijatelje, pa mi je rekla, da so se srečali na sprehodu in jih je samo lepo pozdravil in šel naprej.
Otroci so noro prilagodljivi. Jaz sem se bala, da bo Minika pogrešala (le)potičko, ki je s svojo skupino v šoli, 50 metrov proč. Prej sta se popoldne na igrišču vedno skupaj igrali. Pa ni nobene sile.
OdgovoriIzbriši