Poberem včeraj Eneja v vrtcu in ga kar direkt napokam v avto, da greva na plavanje.
Pa mi že takoj potoži da je lačen.
Ok, malo čudno se mi je sicer zdelo, saj so komaj dobro pojedli malico. Ampak ok, če je fant lačen, je lačen. Tak res ne more plavati. Pa še za dve uri sva se dogovorila (beri sem ga podkupila z njegovimi najljubšimi bomboni), da nadoknadiva nekaj malega od zamujenih ur, ko ga, zaradi zoprnega kašlja, nisva peljala.
Se ustavim na bencinski. Njega prosim naj počaka v avtu, da ne bo Rene sam, in ga vprašam kaj bi jedel. "A bi sendvič, kaj bi?"
"Ne vem, mal poglej. Če pa ne boš našla nič takega, mi lahko pa tudi Rafaelo kupiš."
Aha, vse jasno. :)
torek, 8. november 2011
ponedeljek, 7. november 2011
Izjava tedna
Enej, a je tu tuj đubetin?
Ne, tu ni čokolatin.
Vprašanje za vas: Kaj pa je đubetin? :)
Ne, tu ni čokolatin.
Vprašanje za vas: Kaj pa je đubetin? :)
nedelja, 6. november 2011
četrtek, 3. november 2011
Dober dan
Pesem, ki spominja na najboljši žur, na najboljših počitnicah.
Klapa, sami glasbeniki. Ubrana posadka Bavarije 45, zasidrane v nekem zalivu na Paklenih otokih. Davnega leta 2005.
Kitare, petje, polna luna in mirno morje. Takrat še mladinci.
 | ||
| Ah, kje so časi. Brez celulita, strij in odvečnega špehca? |
Danes je ta klapa "pridelala" že osem mladih pomorščakov. Zadnjega med njimi danes proti jutru.
Dober dan tudi tebi, mali Matevž. Dober dan, vsak dan!
Mary Ann Shaffer & Annie Barrows: Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevi olupkov
V branje mi jo je predlagala knjižničarka.
Zgodba se dogaja v povojni Angliji leta 1946. Napisana je napisana v pismih, ki potujejo med, od bomb porušenim Londonom in Kanalskimi otoki. Med pisateljico Juliet, člani književnega društva, ki opisujejo sovoje doživljanje nemške okupacije otoka Guernesey, Julietinim založnikom in prijateljem Sidneyem in njegovo sestro Sophie.
Navkljub grozotam, ki jih knjiga opisuje je zgodba očarljiva in nevsiljiva. Poveličuje moč knjig v težkih časih in slavi prijaznost, ljubeznivost in življenje nasploh.
Pismo Clovisa Fosseya Juliet
Spoštovana gospodična,
najprej mi ni bilo nič do tega, da bi obiskoval knjižna srečanja. Na moji kmetiji je dela na pretek, zato nisem želel tratiti časa za branje o ljudeh, ki jih nikoli ni bilo, in o tem, kako so počeli stvari, ki jih nikoli niso.
Nato sem začel leta 1942 dvoriti vdovi Hubert. Kadar sva šla na sprehod, je hodila nekaj korakov pred mano po stezi in mi ni nikoli pustila, da bi jo prijel pod roko. Pač pa je pustila Ralphu Murcheyju, da jo je držal po roko, zato sem vedel, da mi slabo kaže s snubitvijo.
Ralph, ta bahač, kadaj pije, in je v gostilni povedal vsem zbranim: "Ženskam je všeč poezija. Samo nežno jim zažvrgoliš na uho, in že se stopijo - v mastno piko na travi." Tako se ne govori o dami, in pri priči sem spoznal, da si ne želi vdove Hubert zaradi nje same, tako kot sem si jo jaz. Njemu je bilo samo do njenih pašnikov za svoje krave. In tako sem sklenil: če bi vdova Hubert rada rime, si jih bom poiskal.
...
Kakor že, nazadnje sem osvojil roko vdove Hubert - moje Nancy. Nekega večera sem jo pregovoril, da sva šla na sprehod vzdolž pečin, in sem ji rekel: "Tjale poglej, Nancy. Milina nebes se spušča nad morjé - prisluhni, mogočno Bitje v njih bedi." Pusila mi je, da sem jo poljubil. Zdaj je moja žena.
...
Tudi Manci Košir je bila všeč.
Zgodba se dogaja v povojni Angliji leta 1946. Napisana je napisana v pismih, ki potujejo med, od bomb porušenim Londonom in Kanalskimi otoki. Med pisateljico Juliet, člani književnega društva, ki opisujejo sovoje doživljanje nemške okupacije otoka Guernesey, Julietinim založnikom in prijateljem Sidneyem in njegovo sestro Sophie.
Navkljub grozotam, ki jih knjiga opisuje je zgodba očarljiva in nevsiljiva. Poveličuje moč knjig v težkih časih in slavi prijaznost, ljubeznivost in življenje nasploh.
Pismo Clovisa Fosseya Juliet
Spoštovana gospodična,
najprej mi ni bilo nič do tega, da bi obiskoval knjižna srečanja. Na moji kmetiji je dela na pretek, zato nisem želel tratiti časa za branje o ljudeh, ki jih nikoli ni bilo, in o tem, kako so počeli stvari, ki jih nikoli niso.
Nato sem začel leta 1942 dvoriti vdovi Hubert. Kadar sva šla na sprehod, je hodila nekaj korakov pred mano po stezi in mi ni nikoli pustila, da bi jo prijel pod roko. Pač pa je pustila Ralphu Murcheyju, da jo je držal po roko, zato sem vedel, da mi slabo kaže s snubitvijo.
Ralph, ta bahač, kadaj pije, in je v gostilni povedal vsem zbranim: "Ženskam je všeč poezija. Samo nežno jim zažvrgoliš na uho, in že se stopijo - v mastno piko na travi." Tako se ne govori o dami, in pri priči sem spoznal, da si ne želi vdove Hubert zaradi nje same, tako kot sem si jo jaz. Njemu je bilo samo do njenih pašnikov za svoje krave. In tako sem sklenil: če bi vdova Hubert rada rime, si jih bom poiskal.
...
Kakor že, nazadnje sem osvojil roko vdove Hubert - moje Nancy. Nekega večera sem jo pregovoril, da sva šla na sprehod vzdolž pečin, in sem ji rekel: "Tjale poglej, Nancy. Milina nebes se spušča nad morjé - prisluhni, mogočno Bitje v njih bedi." Pusila mi je, da sem jo poljubil. Zdaj je moja žena.
...
Tudi Manci Košir je bila všeč.
torek, 1. november 2011
Izjava tedna
Z Enejem sva velika ljubitelja Črvivih pesmi, Andreja Rozmana Roze. Če se zvečer prepozno spravimo v posteljo in nimamo časa za knjigo ali zgodbico, je skoraj gotovo na sporedu ena od njih.
Pa gledava danes katero bi. Jaz predlagam Janko Bolanko.
"Ne, ka pol bom pa še jest prehlajen!" Me zavrne mulo.
Potem sva pa izbrala Ustrahovanko.
Postelja je že postlana,
pod rjuho pa podgana.
Če jo brcneš, ko greš spat,
te ugrizne v podplat.
Ko od groze zakičiš,
s krikom kačo prebudiš,
ki prijazno kakor muca
dol pod posteljo dremuca.
Ni, da pika bi se bal,
ker ni gad, ampak udav,
in ko v strahu kvišku švisne,
skoraj že se k tebi stisne
in tako tesno te objame,
da ti sapo vso vzame.
Ti zato na vrat na nos
stečeš ven - na srečo bos,
saj medtem je za svoj dom
en copat že izbral škorpijon.
Zdaj pa se začne najhuje:
strah, da kdo te opazuje
in da zdaj zdaj nate plane
ven iz sence nepoznane
volkodlak ali vampir,
te požene v divji dir.
Zdaj bojiš se čisto vsega,
sam si v noči, polni zlega.
Le da večjo uzreš rastlino,
čimdlje stran od nje greš mimo,
saj ne veš, kako izgleda
tista, ki je mesojeda.
Ko le prideš med ljudi,
ti so strašni roparji,
ki zalotiš jih pi tem,
ko bogat delijo plen.
Ker te gledajo krvavo,
veš, da zdaj ti gre za glavo.
Glasno krikneš na pomoč,
zdaj pa spat in lahko noč.
Pa gledava danes katero bi. Jaz predlagam Janko Bolanko.
"Ne, ka pol bom pa še jest prehlajen!" Me zavrne mulo.
Potem sva pa izbrala Ustrahovanko.
Postelja je že postlana,
pod rjuho pa podgana.
Če jo brcneš, ko greš spat,
te ugrizne v podplat.
Ko od groze zakičiš,
s krikom kačo prebudiš,
ki prijazno kakor muca
dol pod posteljo dremuca.
Ni, da pika bi se bal,
ker ni gad, ampak udav,
in ko v strahu kvišku švisne,
skoraj že se k tebi stisne
in tako tesno te objame,
da ti sapo vso vzame.
Ti zato na vrat na nos
stečeš ven - na srečo bos,
saj medtem je za svoj dom
en copat že izbral škorpijon.
Zdaj pa se začne najhuje:
strah, da kdo te opazuje
in da zdaj zdaj nate plane
ven iz sence nepoznane
volkodlak ali vampir,
te požene v divji dir.
Zdaj bojiš se čisto vsega,
sam si v noči, polni zlega.
Le da večjo uzreš rastlino,
čimdlje stran od nje greš mimo,
saj ne veš, kako izgleda
tista, ki je mesojeda.
Ko le prideš med ljudi,
ti so strašni roparji,
ki zalotiš jih pi tem,
ko bogat delijo plen.
Ker te gledajo krvavo,
veš, da zdaj ti gre za glavo.
Glasno krikneš na pomoč,
zdaj pa spat in lahko noč.
Naročite se na:
Objave (Atom)