Faza

Vem, da to stalno ponavljam, pogosto z cmokom v grlu in z nostalgijo. Čas pač prehitro mineva

Pa ne da bi živela  v preteklosti. Veselim se prihodnosti. Ampak vseeno se zaključuje neko pomembno obdobje v mojem življenju, verjetno najlepše. Ko te nekdo, tako lep, mehek in dišeč 100 potrebuje. 

Moj zadnji dojenček je odrasel v malčka. V zabavnega, aktivnega, trmastega in samosvojega malčka.

Moja zadnja porodniška se je iztekla in tolaži me samo še dopust. Jutri je zadnji dan le tega.

Pred kratkim sem dopolnila že 10 let delovne dobe in če pomislim, da sem jo četrt preživela na porodniški, hmmm me malce stisne. Seveda pozabljam, da sem že prej naštela precej let študentskega dela in da sem že krepko čez 10, pa se zdi kot včeraj, ko sem spekla svoj prvi Big Mac, da ne govorim, ko sem peljala prvega turista čez muzej, enkrat v srednji šoli.

Čeprav me bodo otroci še dolgo osrečevali, zabavali in živcirali, preden se dokončno odselijo mi je hudo. Šele zdaj, med pisanjem sem ozavestila to dejstvo. 

Arne je samo še v spanju samo moj moj. In včasih ko se doji. Ko se stisne k meni in zamiži. Štirice mu rastejo tako pospešeno, da je samo še hrano, direktno iz hladilnika. Grize ne več (toliko). Hodi že suvereno tudi v snežkih, tudi na kavč spleza in se postavi na rob in poskakuje. Potem pa jaz zagledam z druge strani sobe, me skoraj kap, zadržujem dih in tuhtam kako ga bom lovila kot bejzbolžogico in se plazim za njegov hrbet, da ga dam na tla. Bandasakramejnskatanasbobostevidl.

Rene prihaja v fazo iskanja samega sebe, ko je "končno" ugotovil, da lahko nekaj naredi tudi po svoje. In to dela. Intenzivno. V vrtcu je jokal vsako jutro. Intenzivno. Vse od novoletnih počitnic. Danes sem mu za nagrado obljubila bombon, če ne bo jokal. Šel je skozi vrata nasmejan.  Igralec tapravi. Laže za zabavo, samo da lahko igra. ČetanaudobouOskarjainmikupuvilenaFloriditutnečnerečem.

Eneju je izpadel še osmi zob in je že čisto pravi fant. Ko smo sami, se lahko že resno pogovarjamo. Zaplete in peripetije zaljubljenosti pa še vedno deli z nama.  Za šolo mi skorajda ni treba skrbeti. Zelo je samostojen. Z vizijo (je rekel učitel od podaljšanega). Razenosnovnihstvaribrisanjenosuumivanjerokzobtoježepozabil. 

V ponedeljek je prvič šel sam na mestni avtobus. Uh, uh, uh. 

Pretekli teden sva gledala z Davidom nekaj Oskarjevih nominirancev. Oba naju je navdušil skoraj tri ure dolgi Boyhood.http://www.imdb.com/title/tt1065073/ Danes sem v prvem kadru filma. Zadnji bo tu mimogrede, ne glede na to, kako daleč se zdi. (Ogledala sva si še Grand Budapest hotel in Whiplash. Oba zelo všečna, svojevrstna, ampak Boyhood zmaga.)

Eh ja... takle mamo. Danes sem malce otožna.

No, saj glavne travme so že minile.

V ponedeljek začnem. Na srečo z nekaj izobraževanji in konferencami, da bo prehod malce bolj nežen. 

Nekaj več dela bo, malce se bo potrebno prilagoditi, organizirati, verjetno kako aktivnost opustiti, skrajšati... bomo videli. Nekako bo že. Upam, da mi ostane si bom še vedno občasno vzela čas tudi za ta moj dnevnik, da nam ostanejo hitro dostopni spomini, tudi na prihodnja leta, ne le na pretekla.