Tekaški dnevnik 2014

Tekaško je bilo leto 2014 zelo, zelo uspešno.
Seveda nisem segala po kakih lovorikah, borila sem se le sama s sabo.

Cilj, ki sem si ga zastavila v začetku leta, ko sem 6 tednov po porodu začela z vadbo, sem dosegla in presegla.

Zastavila sem si 600 km, naredila sem jih 652, torej 130% doseganje plana. Zraven pa še kar nekaj prijateljskih in družinskih pohodov in pohodkov. Kljub temu, da se to mogoče komu zdi veliko, pa je sem začela s tekom res počasi in (verjetno) zato tudi nisem imela nikakršnih težav, ne s sklepi ne z inkontinenco. Če razmišljate o tem, da bi začeli teči, vam vsekakor močno priporočam pričetek po knjigi Tek za začetnike. Sama sem se je v začetku točno držala, ko pa sem videla, da sem se hitro in brez težav vrnila v staro tekaško formo, pa sem jo nekloliko nadgradila, kasneje pa nadaljevala z raznovrstnimi treningi med tednom in daljšimi teki v družbi prijateljic med vikendi.

Na Ljubljanskem maratonu sem tako dosegla svoj nov najboljši čas tako na 10 kot tudi na 21 km. Kar je fantastično, glede na to, da je bilo to komaj 9 mesecev po porodu.

Leto sem zaključila na izi. Z treningi "baze", čeprav je to, potem ko si že hitre in imaš dobro vzdržljivost, nekaj groznega. Če se začetniku zdi težko sploh teči, je teči počasi, ko lahko tečeš hitro strašna muka. Noge bolijo, vlečejo naprej in le močna volja te drži nazaj. Če imaš hitre prijateljice je to še toliko težje. Nasploh sem predvidevala, da tale trening baze, na nizkem pulzu (60 do70% max pulza, kar je pri meni nekje do 126 utripov na minuto) velja samo za dolge teke, vmes pa lahko delaš normalno intervale, zabavnejše tempo teke in podobno. Pa sem se uštela. Prejšnji teden sem se celo popoldne pregovarjala z Markom Mrakom, pa ni popustil tej moji domislici. Pravi, da naj bi tekači celo dolgo zimo trenirali izključno na baznem pulzu. (Pripravite si svoj trening na njegovi spletni strani Osebni trener). Za moje plane, torej 60 km na izi na 100 milj Istre pa sploh pravi, da ni potrebno trenirati drugače kot na bazi, saj potrebuješ samo vzdržljivost, hitrosti pa ne.

Saj ne, da sem o tem že zelo veliko prebrala (nazadnje Ultraman), ampak vseeno je tole nekako neprivlačnejšo, na videz neizvedljivo. Me pa vsekakor zanima kako se srce navadi "kvalitetno delati" in kaj to pomeni za pripravljenost za tek v prihodnosti.

No, na koncu koncev mi je na koncu leta končno bolj ali manj uspešno uspelo nekaj takih tekov. In prav zadnji je bil najbolj zabaven. Peš k noni na kosilo, nazaj pa v Enejevi in Davidovi družbi, v svežem snegu in v gojzarjih, počasen tek nazaj domov. Pulz je bil ravno pravšnji, tek pa nadvse prijeten. Zdaj ko poznam recept mi gotovo uspejo tudi naslednji.

Zelo sem vesela, da sem končno našla tudi vadbo za moč, ki mi ustreza in, ki se je z veseljem udeležujem. Običajno me je namreč že po kakem mesecu, najkasneje pa takoj ko se je izza zimske oblačnosti pokazalo sonce, minilo vsako udeleževanje skupinske vadbe. Tokrat pa hodim (sicer le enkrat na tedne) na funkcionalno vadbo. Prav veselim se že naslednje, pa čeprav je ura vendarle rahlo nemogoča za mojo večerno utrujenost.

Planov za prihodnje leto si še nisem postavljala. Razen tistih 60 km Istre konec aprila. Bomo videli koliko bom sploh zmogla, glede na to, da se že v kratkem vračam v službo. Si pa želim, da bi vsaj ponovila letošnjo bero kilometrov ali pa mogoče nadgradila nekje do 1000, glede na to, da bom vendarle imela 3 mesece več.

Želim si opraviti kak prijeten pohod v družbi mojih fantov, kako uro ali dve teka na smučeh... bomo videli. Vsekakor si predvsem želim, da bi v teku še naprej uživala tako kot doslej, da bo šlo brez poškodb in da bom imela še naprej tako dobre varuhe in varuške za moje fante, v kolikor ne bodo šli z menoj seveda. Komaj čakam, da še malce odrastejo. :) Hvala vsem za pomoč, predvsem mami in atu ter Davidu za potrpljenje in Arneju, ki me je spustil iz rok, čeprav sem mu še "pripadala" in sva zato tudi zamudila kak obrok in je moral jesti fuj fej zelenjavo in žitarice. Se bova pa malce dlje dojila, da bo lahko nadoknadil. :)

Za konec pa še nekaj utrinkov iz novembrskega pohod(ek)a na Šmarno goro. Namesto (ali za) Darjin rojstni dan, smo si privoščile skok do Ljubljane in hop nad oblake. Bilo je tako sanjsko lepo, da upam, da to postane tradicija. Ane babe moje?

Prijazni gospod nas je povprašal, če smo iz dijaškega doma. :)