Šola

Lani tak čas sem se strašno bala, kako bo, ko bo šel Enej v šolo. Sama šole nisem preveč resno jemala in se mi je zdelo, da šola sama sebe preresno jemlje. S šestimi leti v šolo, ko smo se mi še igrali. 5 dni dopusta, ko ga imajo starši 20+ (ok. poleti so frej), krožki, tekmovanja. Vse to mi ni bilo čisto nič všeč.

Letos imam že prve izkušnje in svoje mnenje.

Enej se v šoli prav dobro počuti. Jaz z njim ne delim svojih razmišljanj o šoli ampak mu dajem vtis, da je vse velepomembno. 

Najprej je sicer večkrat pojamral, da imajo samo 5 minut za igranje, drugače morajo pa samo sedeti.

Dečko je brihta po naravi in ne potrebuje prav dosti za uspešno delo. Brati se je naučil sam, zdaj bere že male tiskane. Malce je sicer šlampast in nepotrpežljiv po mamici, tako da z natančnim barvanjem in pisanjem nima ravno potrpljenja, ampak če ne bo hujšega bo kar v redu.

Z učiteljicami sem zelo zadovoljna. Razred je super, samo 20 jih je v razredu in imajo odlične pogoje za delo tako da kar se tega tiče je tudi super. Ker hodi v podaljšano bivanje tudi domačo nalogo ponavadi naredi že v šoli. 

Me je pa zmotilo nekaj stvari.

Prva:

Ti naši (še vedno) šest letniki znajo že pisati številke in večino črk, računati (seštevanje in odštevanje do deset) pa še cel kup drugih stvari, ki jih mi niti v sanjah takrat še nismo počeli. Mi smo v mali šoli vlekli šele svoje prve črte po papirju. Potem pa pride žled in nekaj izostanka od pouka in otroci morajo to nadomeščati ob sobotah!!!!????

Kar se mene tiče, bi morali delati ob sobotah samo tisti, ki jih ob sobotah (in nedeljah) nujno rabimo. Gasilci, dežurni zdravniki in policaji. Ne pa otroci. Pa še to nekako razumem, da morajo izgubljene dneve nadomestiti učitelji, ne pa otroci. Sploh če pomislim, koliko časa bodo potem na gimnaziji izgubili v prazno ko se bodo učili odvode in integrale in kemijske formule na pamet in ko bodo pri biologiji petkrat gledali en in isti film o čopastem ponirku.

Druga: 

Gre Enej na tekmovanje iz matematike. Vse naloge so z obkrožanjem pravilnega odgovora. In ko gledamo rezultate izvemo, da ima vsaka naloga po 4 točke, za narobe rešeno nalogo se jim odbije 1/4 točke, torej -1 točka, na koncu pa se jim prišteje 7 točk, za vsako nalogo ena točka, da se izognemo negativnemu končnemu rezultatu. 

Torej učimo otroke, da če niso 100% da zanjo pravilno rešiti nalogo, lahko reskirajo in dobijo -1 točko če zgrešijo ali pa mogoče vse točke, če jim rata, da uganejo pravo. In da če niso prepričani v svoj prav, je bolje sploh ne poskusiti? 

Torej, če prevedem, ... če niste prepričani, da lahko prehodite celo pot, je bolje, da ostanete kar doma na kavču???

Tretja:

Tekmovanja.

Otroka ne moreš vpisati k športu, tako za veselje. Avtomatsko se gremo treninge trikrat na teden, tekme ob sobotah in potem po možnosti profesionalni šport. Ja, ja.. učenje spopadanja s stresom, disciplina... vse prav. Če je strašen talent tudi ok. Čeprav sem proti profesionalnemu športu nasploh. 

Ostali naj pa vse (ali mnoge) sobote preživljamo sami brez njega ali pa lazimo za njim po tekmovanjih? Kaj pa ostali otroci, morajo izbrati isti šport, da bodo hodili na ista tekmovanja? Ne hvala. Tudi zase nočem iti več kot na dva do tri maratone na leto. In potem so cele dneve od doma, jaz naj jih v tistih parih minutah ko smo skupaj pa še vzgajam, prepričam, da še kaj doma postori in mu dovolim, da je še otrok in se še malce poigra?

Enej hodi k zborčku. Pa so imeli ta teden nastop. Smo morali manjše otroke pustiti doma ali jih naučiti naj bodo tiho. Ker mora biti mir. Ker tekmujejo.

Pa še uniforme? Ne hvala!

Otrok, ki je lačen se po moje ne bo počutil nič bolj enakega s tistimi, ki niso lačni, če bo enako oblečen kot oni. Bo imel pa slabše čevlje, gnile zobe, strgano torbo, peresnico od sestre ali pa bo smrdel, ker se ne more vsak dan umiti. Nič bolj enaki ne bodo.

Tako si jaz mislim. Kaj pa vi, ste za uniforme?